Prvega (zaklada) ne pozabiš nikoli

V teh dneh je preteklo sedem let od najdbe našega (takrat je bil to še bolj ali manj družinski podvig) prvega zaklada, potem ko sem se nekaj dni prej registriral na geocaching.com. Sedem let je tisti časovni mejnik, v anglosaksonskem svetu znan kot seven-year itch (in v slovenščino, vsaj v naslovu filma, nespretno preveden kot Sedem let skomin), ko naj bi veselje ukvarjanja z eno dejavnostjo začelo upadati in se človek začne ozirati okoli za novimi izzivi. Bomo videli, ali to drži. Kako pa se je začelo?

Zgodba ima sicer predzgodbo, ampak za danes bo dovolj, če povem, da sem za geolov takrat vedel že slabo leto in da mi je kak mesec prej prišla v roke Garminova Dakota 20 iz nekega čisto drugega motiva. Ko sem jo v hotelski sobi prvič prižgal in pregledal menije, je bila ena od ikon tudi Geocaching. Takoj sem se spomnil, da je to tista zadeva, o kateri mi je pravil Fisher63, potem pa nanjo pozabil do prvomajskih počitnic. Takrat smo šli za teden dni v Francijo, točneje v vasico nad Antibesom, in iskanje zakladov se mi je zdela ravno prava popestritev.

Spletna stran Geocaching pred sedmimi leti

Še pred odhodom sem si ustvaril geolovski račun. Če bi vedel, da je v geolovski skupnosti vzdevek bolj pomemben od imena, bi najbrž izbral kaj bolj sočnega, ampak, kaj pa začetnik ve. Po vselitvi v francosko hiško sem pogledal, ali je v okolici kakšen zaklad. Res jih je bilo nekaj. Pravzaprav veliko, v krogu 16 km okoli naše vasice vsaj deset ali dvajset. 😉 Takrat se je na geolovskem zemljevidu tam še videlo krajevna imena, danes jih prekriva na stotine večinoma zelenih ikon.

Mojo pozornost je pritegnil zaklad Cromlech na sosednjem hribu: A mysterious structure and a nice point of view… Opis je obetal, to bo prava stvar za večerni sprehod. Podatke o zakladu sem poslal na Dakoto in jo prižgal. Bridko razočaranje. Kljub obljubam o brezpapirnem geolovu na napravi ni bilo drugega podatka kot koordinate. Kaj pa opis? Pa zadnji dnevniški zapisi? Po nekaj klikih sem ugotovil, da naprava ni pokvarjena, ampak da je brezpapirni geolov dosegljiv samo z Geocaching Premium računom. Trideset dolarjev se po takratnem tečaju ni zdelo preveč. Še nekaj klikov, pa sem imel na GPS napravi celoten opis. Gremo!

Prva najdba: navdušenje na obrazu pove vse… 😉

Spomnim se, da smo nekaj časa iskali primerno parkirišče in vsaj enkrat zatavali v slepo ulico. Od parkirišča smo po kakih 20 minutah hoje po kolovozu prišli na širok vrh, s katerega je bil res lep razgled na celotno Azurno obalo. Oziroma bi bil, če bi bilo vreme kaj boljše. Skrivnostna zadeva na vrhu so bili krogi iz kamenja, ampak nas niso preveč zanimali. Najbrž niso bili tako skrivnostni. Nekaj časa sem krožil okoli z Dakoto. Takrat sem še mislil, da bomo zaklad našli natanko tam, kjer bo naprava kazala 0 m. Ni bilo čisto tako. Številke so skakale od 3 m do 10 m, ničle pa od nikjer. Potem sem za nekim grmom le zagledal sumljiv kup kamenja in otroka sta iz njega potegnila pločevinko za mleko v prahu. Prva najdba! 😀 V zakladu je bilo nekaj figuric. Zamenjali smo doma narejen obesek za ključe (tisto leto je bilo pletenje obeskov zelo priljubljeno) za kravo, v dnevnik – in kasneje tudi na spletu – skrbno popisali menjavo (ja, takrat se je to še delalo tako), naredili nekaj fotk in odšli na večerjo. Seveda sem takoj ves ponosen vpisal prvo najdbo in se bolje podučil o GPS tehnologiji.

Dolgo smo iskali, potem pa se je škatlica za film le prikazala

Četrta najdba: zaklad nad sotesko reke Verdon

Drugi zaklad smo našli naslednji dan na sprehodu po starem delu Antibesa. Drugi geolovci so pisali, da so ga iskali zelo dolgo, jaz pa sem kar hitro od nekod potegnil plastično epruveto z dnevnikom. A tudi taki so? OK, najdba je najdba, te stare ulice sicer zlepa ne bi odkrili. Sledil je dan počitka, potem pa sem si nove cilje na Dakoto naložil pred izletom v (oziroma nad) sotesko reke Verdon. Zdaj sem že vedel, da nas naprava ne bo pripeljala do zaklada tako, da se bomo ponj samo še sklonili. Zato nisem bil preveč presenečen nad dolgim iskanjem. Obrnili smo skoraj vsak kamen, po kakih 20 minutah pa je najmlajši član ekipe zmagoslavno našel – kakšno razočaranje – škatlico za film, v kateri je bil premočen listek papirja. In ničesar za menjavo. A tudi taki so? Nekako sem se vpisal v dnevnik in, kako prikupno začetniško, v škatlici pustil zavojček instant kave (v kaj se je spremenil v deževju naslednjega dne, raje ne pomislim). Tretjemu zakladu je sledil seveda še četrti. Pod kamnom se je skrivala v tri vrečke zavita velika škatla, polna predmetov za menjavo. Lep zaklad, kjer sem pustil svojega prvega favorita. Še danes je aktiven, prav tako kot naša prva najdba.

Prvi najden sledljivček: Travel Bug s sovico

Med tistimi prvomajskimi počitnicami smo našli sedem zakladov. Našli bi jih osem, pa nam je eno najdbo preprečila zapora na poti po soteski nekega potoka. Padajoče kamenje. Take stvari sicer ne ustavijo niti izkušenih geolovcev, kaj šele začetnike, zato smo zaporo kar lepo obšli, in se kmalu vpisali … v beležko občinskega redarja. 🙂 Našli smo tudi prva dva sledljivčka. Seveda sem moral najprej z intenzivnim guglanjem izvedeti, kaj sta skrivnostna TB in GC, ki so ju nekateri jemali iz zakladov in puščali v njih. Ideja se mi je zdela imenitna, majhni predmeti, ki potujejo od zaklada do zaklada, geolovci pa na spletu beležijo njihovo pot. Takoj smo morali najti enega. Še danes je na poti, čeprav se je sovica izgubila. Drugi, britanski mikro kovanček, pa je na naše takratno veliko razočaranje izginil kar iz prvega zaklada, v katerega smo ga odložili.

Sedem let kasneje se mi zdi, da sem takrat v Franciji opravil hitri tečaj geolova. Seveda kot popoln samouk. Danes, ko imamo spletišče Geocaching in aplikacije v slovenščini, Slovenski Geocaching klub in domačo spletno stran o geolovu, bi bilo veliko lažje. Še med tistimi počitnicami sem tudi uspešno premagal nekaj zablod o geolovu in GPS tehnologiji (ne vseh, traparije sem v dnevniške zapise pisal še kar nekaj časa). To so bili neki drugi časi, ko je bilo v Sloveniji le kakih 800 zakladov in komaj kaj geolovcev. No, v razredu najmlajšega člana ekipe sta bila dva. Pa dve hiši stran od nas še eden. Pa pri drugi najdbi na domačih tleh smo srečali enega. Sicer pa trditev o številu geolovcev kar drži. Od takrat pa se je marsikaj spremenilo. Le kaj bo čez sedem let?