Danijelove dogodivščine (peti del)

Jaz imam očitno res smolo od smole. S kolesom sem šel na Toško čelo in rekel, da poberem še eno škatlico. Saj gor je šlo vse v redu (ok, enkrat sem se moral odpočit, ampak vi tega itak ne veste). Potem pa sem pri drugi točki odkril, da imam prevelike prste za touch screen in sem si vnesel napačne koordinate. Ker sem na Toškem čelu že bil, sem vedel pot in najprej končne točke nisem niti gledal. Dokler mi pri koči ni postalo čudno to, da mi koordinate kažejo 500 m stran, čeprav v opisu zaklada piše v “neposredni bližini koče”. Spomnil sem se druge točke, pogledal formulo in ugotovil kar dve napaki. Ko sem ju popravil, sem zaklad hitro našel, in zelo všeč mi je bil.

Čisto druga pesem je bila pa pot navzdol. Zadnja zavora mi je na klancu navzdol popustila, in ker sem imel zalet (saj veste, kako se je fajn spustit po klancu navzdol, a ne), sem začel s prvo zavirat bolj počasi, da ne bi zletel na nos. Na žalost je bil klanec prehud in ko sem se bližal ovinku, ki je zavil za skoraj 180°, sem se zavedel, da ovinka ne bom uspel speljati in da se moram enostavno prevrniti s kolesom. Telebnil sem kot slon (po moje se je zatreslo do Ježice), kolo je obležalo na cesti, jaz sem se pa ujel na drevo ob robu ceste. Zaščitna oprema me je rešila, da mi ni bilo hujšega.

Nauk zgodbe: če ne želiš asfalta barvati s svojo krvjo, se ne spuščaj iz Toškega čela s slabimi zavorami.

Čakal me je še spust v dolino …