GC43, prvi (in najstarejši) evropski zaklad

Z geocachingom sem začel štiri leta nazaj in moj prvi obisk Irske se je zgodil le nekaj mesecev za tem. Ampak takrat sem bil še popoln novinec, sploh nisem vedel da obstaja project-gc, kjer dobiš veliko statističnih podatkov, povezanih z geocachingom. Zato sem zgešil informacijo, da je prvi (in seveda najstarejši) zaklad v Evropi le nekaj kilometrov stran od mesta, kjer sem takrat našel kar nekaj zakladov. Veliko razočaranje in tudi jeza. Drugačna od tiste, ko si ogleduješ (dobre) zaklade v mestih ali državah, ki si jih obiskal, preden si začel z geocachingom.

Tako sem moral počakati na naslednjo priložnost, da obiščem Irsko. Mesec dni nazaj sem izvedel, da me služba spet pelje tja. Takoj sem začel načrtovati dogodivščino.

Najdi volan

Prava dogodivščina se začne že na letališču v Dublinu. Ob prevzemu avtomobila sem ugotovil, da Irci govorijo čisto drugačno angleščino. Prijazno gospo na okencu sem moral osramočeno prositi, naj govori malo počasneje. Na koncu sva se sporazumela in takrat se je začel drugi del dogodivščine – vožnja po levi.

Avtu sem sprva seveda pristopil z napačne strani in zato tudi volan iskal na napačni strani. To sem elegantno rešil tako, da sem navidezno samo odprl zadnja vrata, kjer sem odložil jakno. Perfektno, nihče opazil moje napake. Naslednja neumnost – iščem varnostni pas na moji levi, kjer pa je »gola« sredina. OK, končno pripravljen – avto prižgan – gremo! Zdaj pa se že smejem samemu sebi in bedarijam, ki jih počnem. Namesto, da bi zamenjal prestavo, sem namreč odprl okno. To bo še zanimivo … Še dobro, da takoj zapeljem na avtocesto in se med vožnjo do parkirišča pri zakladu »navadim«, da je vse na napačni strani.

Pot nad pečinami je polna ljudi

Po dobre pol ure vožnje prispem na parkirišče, ki pa je popolnoma polno. Ponedeljek, 3. junij. Ampak parkirišče je popolnoma zasedeno. In povsod polno ljudi. Irci se očitno zelo radi sprehajajo! Čas, ko čakam na prosto mesto, porabim za sendvič. Let in vožnja sta me utrudila, potrebujem energijo. 😊 Po nekaj minutah dobim prostor in sem pripravljen na kratek pohod. Še vedno me preseneča, koliko ljudi je na tej poti. Težko bo biti neopažen pri zakladih po poti. Prepričan sem tudi, da bo zagotovo bo nekdo ob mojem glavnem cilju – najstarejšem zakladu v Evropi.

Sumljiva skupina ljudi

Končno!

Razgled od zaklada

In res, s poti takoj vidim »ground zero« in nekaj ljudi okoli. Ob vzponu do zaklada opazim družino, ki veselo šteje sledljivčke. Skoraj me ne opazijo, dokler jih ne vprašam, če so našli »sveti gral«, Tudi jaz ga zagledam, sveti gral evropskega geocachinga – GC43 Europe’s first! Z družino govorimo o zakladu, ampak oni niso posebno navdušeni. Nakar ugotovim, da sploh ne vedo, kaj ta zaklad pomeni!!! Ko jim razložim vso zgodovino, so čisto zaprepadeni. To je komaj njihov trinajsti (13) zaklad! Vprašajo me, kako star je dejansko je ta zaklad. In zanimivost, ki je prej niti nisem opazil – zaklad je star točno devetnajst let. Torej smo ga našli na njegov devetnajsti rojstni dan! 🙂

The Danahers so mi pomagali pri »foto-shootingu«, izmenjali smo nekaj sledljivčkov in si zaželeli srečno pot. Na poti nazaj je na voljo še kar nekaj dobrih EarthCache zakladov in eden zelo kul letterbox. Za Wherigo ni bilo časa (in dejstvo da je T5). Je pa to okolje, kjer lahko marsikdo izboljša rekord v različnih vrstah zakladov, najdenih v enem dnevu.

In zdaj… Gremo na Guinness! Tukaj je namreč neprimerljivo boljšega okusa kot kjerkoli drugje. Ampak pred tem še dobri dve uri vožnje do cilja. In ob tem poslušam radio, kjer povedo, da je danes dela prost dan! Vse mi je bilo malo bolj jasno …