Geolov na Kubi

Poletje 2018 sem večinoma preživela med štirimi stenami in le redke dni posvetila geolovu. Ponudila se mi je priložnost, da z oktobrom nastopim novo službo in kar naenkrat sem bila postavljena pred dejstvo, da moram svoje magistrsko delo izdelati v zelo kratkem času. Po uspešnem zagovoru se mi je odvalil kamen od srca in pred menoj so bili zadnji trije tedni študentske svobode. Kako jih kar najbolje izkoristiti? Po naključju sem zasledila zelo ugodne last minute letalske vozovnice za Kubo. S prijateljico sva uredili še zadnje obveznosti v Ljubljani, spakirali nahrbtnika in se odpravili na potovanje brez večjih načrtov in pričakovanj.

Jutro v Vinalesu

Kuba meri slabih 111 tisoč kvadratnih kilometrov, kar predstavlja 5,5-kratno površino Slovenije. Na današnji dan je tam aktivnih 100 zakladov, v Sloveniji pa se bližamo številki 5000. Hitro mi je postalo jasno, da si bo prijateljica tokrat oddahnila, ker je ne bom vlekla za vsak vogal, je prosila, da se od začrtane poti oddaljiva samo 300 metrov in zvečer skočiva še do sosednje vasi po en res poseben zaklad.

Poglavitni razlog za slabo razvitost geolova na Kubi je zagotovo omejenost dostopa do interneta. Internetne dostopne točke so postavljene na javnih površinah, za dostop pa je treba kupiti kartico, ki zagotavlja eno ali tri ure dostopa do interneta. Ob večerih so parki in trgi polni mladine, ki poseda po pločnikih in strmi v svoje mobilne naprave. Zaradi odsotnosti neomejenega dostopa do interneta Kubanci niso okuženi s socialnimi omrežji, pač pa so narod pristnih medčloveških odnosov in širokih nasmehov. S prijateljico sva se odločili, da se internetu med najinim potovanjem popolnoma odpoveva. Zaklade sem si na svoj pametni telefon prenesla doma in upala na najboljše.

Razgled izpred El Capitolia

Kubancem največji del prihodkov ustvarja turizem, mesečne plače se gibajo med 20 in 30 eur, zato ima večina domačinov v hišah še sobo ali dve, ki jo oddaja turistom. Takšni nastanitvi pravijo “casa” (kar je preprosto španska beseda za hišo). Po pristanku v Havani prvo noč prespiva v casi, kjer nama lastnik pomaga pri organizaciji celotnega potovanja, uredi rezervacije v casah v vseh mestih, ki jih bova obiskali in poskrbi za prevoze. Zaradi njihove prijaznosti in organiziranosti lahko Kubo res obiščemo brez posebnih predpriprav. Naslednje jutro se odpraviva proti Vinalesu, dolini obdanimi s slikovitimi hribi, ki je znana predvsem po poljih tobaka in izdelavi cigar. Tam najdem svoj prvi kubanski geocache, ki se nahaja na privatnem zemljišču, pred caso. Nekoliko previdno vstopim na dvorišče, se razgledam in pričnem z brskanjem okoli ground zero. Iz hiše pride lastnica, ki jo pozdravim in razložim, kaj počnem na njenem dvorišču. Nasmehne se in mi pokaže, kje je skrita škatlica. Zvečer se s prijateljico odpraviva na sprehod do drugega zakladka v Vinalesu.

Zaradi namiga “I am in the bush, maybe” se zapodim v enega izmed dveh bližjih grmov, ko se kar naenkrat ulije z neba (septembra je na Kubi deževno obdobje). Ker že veva, da so domačini izjemno prijazni, se umakneva na verando bližnje hiše, kjer posedata mati in hči. Opravičiva se in ker ni kazalo, da bo dež kmalu ponehal, razloživa zakaj sva tu. Lastnica pokima, pokaže na tablo na casi in odide v hišo. Ko preberem tekst, se mi usta razširijo v širok nasmeh: na tablo je namreč dodala besedo geocache. Torej je geocache v njeni casi? V tistem trenutku si predstavljam modro tablo “apartmani geocache” nekje ob hrvaški obali. Medtem se lastnica vrne s prelepo keramično vazo. Podpišem se v logbook, izmenjam sledljivčke in se zahvalim za tako neverjeten geocache.

Geolovcem prijazne sobe

Sledita dva zemeljska zaklada. Cueva de los peces je poplavljena tektonska razpoka, na dnu povezana z bližnjim morjem in zato priljubljena lokacija za potapljanje ali snorklanje. Najina pot se nadaljuje do naravnega parka El Nicho, kjer občudujeva slapove in plavava v naravnih bazenih sredi džungle, jaz pa vpišem še drugi earthcache.

Potapljanje v bližini Cueva de los peces

Sledi obisk mesta Trinidad, ki naju je navdušilo s svojo pristnostjo. Na sprehodu naju do prvega zaklada spremlja konj, ki se sam prosto sprehaja po pločniku ob glavni cesti. Oba najdena zaklada v Trinidadu sta takšna, kot smo jih vajeni v Evropi – plastični vsebnik, prvi obešen na drevesu v grmovju, drugi pa z dovoljenjem postavljen v prijetni kavarni. Pri slednjem je bil namig zapisan zgolj v nemščini in sem za pomoč pri iskanju vprašala zaposlene v kavarni.

Večerni sprehod po Trinidadu

Pot zaključiva v Havani, ki je geolovsko najbolj razvita in kjer je geolov še dodatno potrdil razlike med kubansko in evropsko kulturo. Veliko zakladov na Kubi so v svojem (našem) slogu postavili turisti. Cuba Libre je zakladek postavljen v parku Hotela Nacional, ki ponuja razgled na Malecon, avenijo ob morju. Po začetnem neuspešnem iskanju ugotovim, da imam na telefonu prenesenih premalo podatkov. V Sloveniji bi v takšni situaciji zaklad preprosto odprla v spletnem brskalniku in si prebrala dodatne informacije, tam pa lokacijo zapustim brez vpisa v logbook. Obiščeva še El Ojo del Ciclón, ki je lepo umeščen v center alternativne umetnosti. Spominja na našo Metelkovo. Zaradi zakladka vstopiva in umetniki nama prijazno razkažejo prostore. Sledita še dva virtuala. Fusterlandia nekoliko spominja na Gaudijev Park Guell. Gre za posestvo, ki ga je umetnik Jose Fuster oblekel v pisane keramične ploščice. Ustvarjanje s ploščicami že širi po ulicah soseske. El capitolio močno spominja na istoimenskega ameriškega. Do revolucije leta 1959 je v tej veličastni stavbi imel prostore državni kongres. Nekaj minut posediva na stopnicah in občudujeva utrip mesta pod seboj.

Fusterlandia

Odpraviva se proti centru mesta, za cilj nastaviva zaklad Casa Lourdes y Jose. Glede na ime sklepava, da bova za pomoč spet spraševali lastnike case. GPS naju pripelje pred zaprta vrata na ulici. Kaj pa sedaj? Potrkava. Vrata odpre gospa, ki ji s telefonom v roki razložim, da iščem geocache. Povabi naju naprej. Vstopiva v dnevni prostor, kjer počiva in klepeta več družinskih članov. Lastnica iz regala vzame škatlico. Malo poklepetamo, se zahvaliva in jo mahneva naprej.

Dobrodošli v dnevni sobi

Ker je takšen način geolova prijateljico povsem navdušil pridobim njeno dovoljenje, da se lotiva večstopenjskega letterboxa. Nuestra chica en la Habana je prvi kubanski letterbox. Prvo in drugo navodilo nama ne dela težav, pri tretjemu pa se zatakne. Brez konkretne ideje gledava naokrog. Zakaj bi se mučili, ko pa lahko za pomoč prosiva kogarkoli na ulici. In res naju taksisti, ki posedajo na vogalu usmerijo v pravo smer. Na končni lokaciji se spet znajdeva pred vhodnimi vrati, kjer tokrat za spremembo ni znaka za oddajanje sob. Potrkava in čakava. Odpre gospod, izgovoriva skrivno geslo, ki je del letterbox zaklada. Tako se spet znajdeva v dnevnem prostoru – betonski sobi, z dvema naslanjačema, ventilatorjem, mizo in starim računalnikom, na katerem lastnikov prijatelj igra pasjanso.

Skromna bivališča, prijazni ljudje

Lastnik nama poda zaklad in odhiti v kuhinjo, da bi nama skuhal kavo. Ob kavi poklepetamo o geolovu, Kubi, lastnik brez zadržkov začne pripovedovati o tem, kako je njegova mama trenutno v bolnišnici. V logbook vpišem STF. Na ulico stopiva polni vtisov in se sprašujeva, v kakšnem vzporednem vesolju sva pristali, da je ta svet tako drugačen od našega.