Moj prvi giga: Giga Berlin

Beseda je dala besedo in tako je naneslo: »Gremo v Berlin. Na Giga!«. Moj prvi. Kar tako v Berlin pač ne greš. No, malo moraš biti nor, da se podaš na tako dogodivščino in tega mi ne manjka. In tako je bilo.

Krossnik, romtim, Kinčoropi in NiSEM smo bili v timu. Destinacija je bila znana: smer Berlin, kaj več se pa pravzaprav nismo pogovarjali. Naš cilj je bil, da po poti poberemo čim več keškov, se ustavimo na Gigi, si ogledamo Berlin in po poti domov poberemo še kakšnega virtualca in webcam. Po planu naj bi se pobiranje začelo severno od Nürnberga, saj v te kraje zahajamo vsi bolj redko. Našli smo nekaj primernih trailov, ki smo jih vzeli na piko in pripravili plan za Berlin.

Celoten maj 2019 je bil zaznamovan z dežjem in nič kaj dobro ni kazalo tudi nam. Zaradi zelo slabe vremenske napovedi smo štart že koj na začetku premaknili za en dan. Naslednji večer pa v akcijo. Roman ponoči skoraj ne spi oziroma tu pa tam kdaj kakšno urco, zato se je javil, da lahko vozi v zgodnjih jutranjih urah. Tako smo se na pot odpravili v večernih urah, krenili smo ob 22:30. Kinčoropi je vozil kar velik del poti, nekaj še krossnik, proti jutru pa je krmilo prevzel romtim. Spanca zaradi popotnega adrenalina ni in ni bilo, tako da smo (vsi razen voznika) zaspali šele okoli 3.00 ure. Že ob 5.00 pa je Roman ustavil na parkirišču sredi gozda: “Tukaj smo!”. Joj ne, komaj smo zaspali.

Ustavili smo se v Dürnbucher gozdu, 20 km vzhodno od Ingolstadta, kjer nas je čakal trail »Drei Frage« (trije vprašaji) GC6HN50. Jutranje prebujanje, priprava koles plus opreme in že v jutranjem svitu v napad na ???. Precej velik gozd, velikosti okoli 15×10 km, na srečo pa ne hribovit. Začeli smo dobro, najdbe niso bile problem, večinoma smo iskali po štorih ali za tablami, na živih drevesih skoraj ni bilo keškov. Švabi pazijo na naravo! Dopoldne smo imeli kar dober tempo, dokler nismo prišli v jugo-vzhodni del gozda, ki ga je večinoma prekrivala mivka. NiSEM vedel, ali sem na plaži ali v gozdu! Utrujenost je naredila svoje, mivka je naredila svoje in tempo je padel.

Bolj kot smo šli proti koncu, bolj so se po nebu podili temni oblaki in proti večeru je začelo malo pršiti. Ampak tudi mi smo počasi zaključevali in še pred večjim nalivom prišli nazaj do kombija. Tisti dan smo naredili okoli 75 km in ko je krossnik vun privlekel plinski šporhet in vrečka juhco, so se nam zasvetile oči.

Prav pasalo je nekaj toplega po skoraj neprespani noči. Kombija sploh nismo premikali, v njem smo kar prespali. Okoli 20.00 ure se nismo več pogovarjali.

Roman je svoj spanec spet zaključil zjutraj okoli 3.00 ure, zakurblal kombi in začeli smo se premikati proti severu. Vmes smo se ustavili še v TB hotelu GC4PDMN, zakladku z 2500+ favoritki, ki pa nas ni posebej prevzel. Današnji cilj je bil Berlin in če bo vreme ugodno, bi naredili GeoTour v bližini Berlina, ki je bil objavljen šele pred kakšnim tednom. Vsepovsod je pisalo, da je za GeoTour potrebna rezervacija, ker imajo omejeno število prevoznih sredstev. »Reskirajmo!«, smo se odločili in se odpravili na bližnjo železniško postajo. Če bi se zmenili, se ne bi mogli bolje dogovoriti s Tigi67 in Ridler&Cmokico, ki so bili poleg Juraca še preostali slovenski predstavniki v Berlinu. Skupna fotka in gremo na Geotour. Več o GeoTuru vam ne smem povedati, ker…

Zvečer, že v temni temi, smo se vozili okoli Berlina in iskali primeren prostor za prenočevanje. Ustavili smo se v schöne wald, ki so btw večinoma borovi gozdovi z mivko na tleh. Jaz sem si za boljši spanec tokrat postavil šotor, ostali trije pa so vztrajali v kombiju. Tik pred mrakom mi je uspelo postaviti šotor in zaradi utrujenosti smo se vsi kar hitro spravili spat. Jaz v šotor, ostali pa v kombi. Vendar kombi ni in ni dal željenega počitka, zato so fantje rešili še nekaj bližnjih vprašajčkov. In uganite, kam je kazal eden izmed njih: »Točno na moj šotor!!!«.

Ko me zjutraj Roman prebudil: “Matjaž, Matjaž, pod šotorom imaš kešek!”. “Ne me zaj*, poglej kakšna zgodnja ura je.”, ki je bila okoli 5.00 ure zjutraj. “Pa res je, pridi gremo ga poiskat”.

Še vedno sem stal kot vkopan v tisto mivko in se skušal prebuditi, ko mi je Roman pokazal zeleno škatlico na smreki poleg šotora. Seveda sem ga obdolžil, da jo je zjutraj postavil tja, dokler res ni vzel ven logbooka, nas vpisal in obesil škatlico nazaj. “Kaj je res pravi?”, sem še vedno nejeverno vprašal in komaj verjel, ko sem videl log listek. Ja, spanje na zakladku (GC4F3ND) se res ne zgodi vsak dan.

Med potjo proti Gigi smo naredili dnevni plan. Parkiranje v mestu, s kolesom do Gige, kakšnih 15 km stran, ob poti pobiranje keškov, povratek v mesto in pobiranje keškov po centru Berlina. No center, to je tako, kot da bi rekel pobiranje od Maribora do Celja. Berlin je namreč velik. Zelooo velik.

Dan smo začeli dokaj slabo. Urbani keški so skriti na čudnih mestih in že pri prvih treh smo zabeležili DNF. Uf, če bo tako cel dan, ne bo najbolje. Vendar pa, ko zalaufa zalaufa in potem ni bilo večjih problemov. Pobirali smo vse po vrsti, kar nam je prišlo na pot. Po kakšnih 2 urah je postalo jasno, da se približujemo Giga eventu. Okoli nas je bilo vedno več ljudi s telefoni v rokah, kot neki Marsovci so hodili okoli. Naša prednost pa je bil pecikl, s katerim smo bili neverjetno mobilni. Švigali smo med kešerji sem in tja in prišli v bližnji gozd, ker smo za las ujeli CITO (GC7QQQX). Žal nismo mogli več pomagati, ker so vse smeti pobrali že pred nami. Res nam je bilo žal, da nismo pomagali. Ampak smo podprli to CITO zadevo z vpisom v logbook in obljubimo, da ko bomo naslednjič v Berlinu, bomo pomagali.

Od tukaj dalje iskanje keškov ni bilo več iskanje. Giga je v bližini, na vpis je potrebno čakati v vrsti. Od 5 do 20 ljudi je ponekod čakalo na vpis, tako da smo mi z nalepkami kar hitro rešili te probleme. Malo si se ušunjal, pritisnil nalepko v odprti logbook in gemma weiter.

Z lahkoto smo rešili kešek 5/5 (GC13Y2Y), ker je bil logbook na tleh, en mladi dečko pa je čakaj na vrvi tam gori v krošnjah, da ga dobi nazaj. Mislim, da se je fejst načakal, no mi smo jo hitro mahnili naprej.

Čez most in do Gige. Vrste vsepovsod in tam se seveda ustaviš. Da se vpišeš. Roman je komentiral: “Še nikoli NiSEM čakal 10 minut na vpis v logbook!”.
In tako smo prišli do Gige. Tam nas je že čakal GEO Sova, ki nam je razsvetlil dogajanje na Gigi.

Rdeča nit tega eventa je bila »Berlin Hauptstadt der Spione«, kar mestu Berlinu več kot ustreza. Odlična ideja, s podporo lokalnega muzeja »Deutsches Spionage Museum«. Nenazadnje je bil Berlin včasih povezava med vzhodom in zahodom, zato se je tam trlo vohunov. Nekateri vedo povedati, da je tako še danes.

Giga se je dogajala v stari zapuščeni tovarni. Vstopili smo za kar zasoljeno ceno 14€ in se najprej malo razgledali. Zunaj okoli je mrgolelo ljudi, notri pa jih je bilo nekaj manj.

Seveda smo najprej šli kupit Coine, ki pa … jih je žal že zmanjkalo – ura pa je bila komaj 12:00. Rešili smo lab keške, ki so vsekakor cilj vsakega takšnega eventa, potem pa smo se malo razhodili naokrog. Logbook je bil precej velik, malo večji kot sem jih navajen. Tam ene 5×3 metre je bil velik. Velika gips stena z vsaj 5000 podpisi, ljudi pa je bilo verjetno vsaj še kakšnih 2000 več.

Nekaj malega prodajnih štantov, precej prikazov različnih tipov skrivanja v stilu Zauberkište, sestanki rewieverjev iz celega sveta, miza z neskončnim številom TBjev, malih in velikih, od medvedov do kolesa, nenazadnje pa tudi šank.

Naredimo en must-drink in mimo pride Jogra-01 iz Gradca, ki ga pri nas pozna že kar nekaj geolovcev, saj je precej aktiven tudi v naših krajih. Izmenjamo nekaj izkušenj. Bogi revež potarna, da se je v Berlin pripeljal že s 4. avtom, ker je na ostalih 3 rentacarih imel probleme. Da, tudi to je del geolova, če se vam še ni zgodilo… Poberemo še nekaj keškov v okolici stavbe, med njimi tudi en FTF. Saj veste kako velja: »Dokler se škatlica prvič ne pospravi, tako dolgo je FTF veljaven!«.

Pravzaprav mi je kar žal, da moramo dalje, ker so se organizatorji res potrudili. Zunaj je bilo še kar nekaj drugih štantov, s katerimi si si lahko zaslužil kakšne nagrade. Eden izmed njih je bil npr. laserska soba v obliki trezorja, skozi katero si se moral prebiti, ne da bi sprožil žarek. Zvečer je bil na sporedu tudi magic program, ki pa ga žal zaradi časovne stiske nismo dočakali. Naš cilj je bil center Berlina. Berlin: tukaj smo, prihajamo.

Berlin ima več kot 4000 zakladkov in vseh seveda ne moreš pobrati. Omejili smo se na tiste, ki so nam bili direktno ob poti do centra in pa seveda na tiste, ki imajo največ favoritkov. Nedvomno je bil eden izmed zanimivejših virtualni zakladek (GC7B7KM) na starem letališču, ki je preurejeno v športni park. Prav tisto letališče, na katerem so v obkoljeni Berlin zavezniške sile 2 meseca dovažale hrano in vse ostale potrebne dobrine po zračnem mostu. Vsako minuto so 3 letala vzletela ali pristala, zato so to imenovali zračni most.

Rinili smo vedno bolj proti centru, naš cilj so bila seveda Branderburška vrata. Svojevrsten geozakladek, drugače pa, kako bi rekel, niti ne preveč velika zgradba. Vsaj na televiziji vedno zgleda gromozansko, ko pa pod njimi stojiš, pa brez problema vidiš do vrha. Kljub temu velika mojstrovina in verjetno glavni simbol Berlina, če ne celo Nemčije.

Takoj za vogalom bližnjega gozda pa stoji parlament. Čisto pravi nemški parlament. Uni, od Angelce. Pompozna velika stavba, v katero pa se ne podamo, saj so naši cilji drugačni.

Najprej Berlinski zid, pravzaprav edini ostanki berlinskega zidu (GC57DD), katerega zgodovina je res žalostna. 6 stebrov so ohranili pri Potsdamski postaji metroja. Prav tisti postaji, o kateri ste brali v knjigi Mi otroci s postaje zoo. Obvezno slikanje zaradi virtualca, ki je btw drugi najstarejši kešek v Berlinu iz leta 2002, in …

… potem dalje do keška z največ favorit points na svetu. Ja NA SVETU, prav ste prebrali. Glede na članek je imel zakladek GC13Y2Y leta 2011 okoli 350 FP, danes pa se ponaša z zavidljivimi 10.640 priljubljenimi točkami. To je lego žirafa, sestavljena kakopak iz lego kock. Naj vas potolažim, so malo večje kot tiste, ki jih imate doma. Uganite, kje se skriva zakladek. Ja, se zgodi, da ga nekateri tudi ne najdejo.

Pot nas je dalje ponesla do First Berlin cache (GC2EB4), katerega korenine kažejo v daljno leto 2001. »Hej, dragi mladi geocacher, ki to bereš, ali si že bil takrat rojen?«. Skrit za prometnim znakom ne prinaša nekega iskalnega užitka, si pa zasluži vso svojo pozornost zaradi tako dolge življenjske dobe.

Smo pa bili toliko bolj navdušeni nad našim zadnjim zakladkom tisti dan, Schutzsuchend (GC1HRB3). S težavnostjo 4/4 in opisom »Dieser Cache ist nichts für schnelle Punktejäger.« smo se oprezno podali do GZ. Na točki nič posebnega: park, klopce, lepo sonce, zakladek pa tradi. »Kje je«, sem vprašal, ko sem se kotženičkolikokratprej zadnji prepeljal na GZ. Romtim ni rekel nič, samo z očmi je pokazal na rešetke na tleh. »Bunker«, je rekel krossnik, »Dol bo treba po štengah!«. Ne me j****, kam smo to prišli. Po celem dnevu še to! Ampak … gremo pogledat. Vojaški objekti so mi vedno bili zanimivi, mogoče zato, ker NiSEM bil nikoli v vojski. Čelko ven in s Kinčoropijem sva se spustila po stopnicah. Že po 5 metrih višinske razlike je postalo mrzlo in temno. Na začetku še nekaj svinjarije po tleh, potem pa sva vstopila v velik prazen betonski prostor. Zaklonišče oz. kakšna vojaška shramba. Vsepovsod polno grafitov, na koncu pa prehod v naslednji prostor. Po tleh polno jaškov, tako da sem moral paziti na vsak korak. Pa še en prehod v tretji prostor, pa sama sva bila. Malo scarry, ampak adrenalinsko. Na koncu okno v prvi prostor, prehoda dalje pa ni bilo več. Pošnofam še malo za zakladkom, a najdba ni bila lahka. Počasi se odpravim nazaj na površje, da predam baterijo še ostalima dvema, da si lahko ogledata zanimiv podzemni svet. Med tem smo dobili še pomoč enih 5 drugih geocacherjev, ki pa so vsi bili opremljeni le s telefon svetilkami. No, na koncu najdba uspešna in dober vtis. Kar za FP.

Dan se je že počasi prevešal v večer, krossnik pa je imel pred sabo še poslovno review večerjo, zato smo zaključili z iskanjem in se odpravili do kombija.

Zaslužen bir po 51 km narejenih po Berlinu, potem pa smuk v prijetnejša oblačila. Ma ravno med tem opravkom se iz bližnje cerkve Die slowenische Katholische Mission vsiplje gruča starejših ljudi, ki govorijo nam precej znan jezik – slovenski. In to sredi Berlina. Zapletemo se v pogovor, ko se nam pridruži še en drug možakar, ki med drugim pove, da je pa on veleposlanik v Nemčiji. Ejga, kje smo mi to parkirali sredi Berlina, točno pri centru slovenske matice. No, Franci But nam je na kratko povedal, da imajo tukaj redna slovenska srečanja, malo smo podebatirali še o drugi stvareh, potem pa smo se odpravili vsak na svojo pot. Krossnik na večerjo, mi pa na zasluženo pico, potem pa smo kot ubiti obsedeli v lokalu na pijači. Niti za meter se nismo premaknili, dokler ni prišel krossnik nazaj in smo šli skupaj nazaj do kombija. Od tam pa: »Adijo Berlin!«, nazaj na jug in na spanje v šotor.

Naslednji dan smo se premaknili enih 150 km na jug proti Leipzigu in se ustavili ob jezeru Zwenkauer See. Tukaj smo se naučili drugo nemško besedo »Schöne See«. Vse skupaj izvira iz heca pred nekaj tedni, ko smo obiskali Matrix 81 in se naučili prvo nemško besedo »Schöne Wald«. Sklonov tukaj še nismo absolvirali. S kolesi smo naredili 25 km okoli jezera in pobrali trail »Leipziger Neuseenland: Zwenkauer See« (GC5APZD).

Luštna, večinoma asfaltirana pot okoli lokalnega umetnega jezera, ki jo precej uporabljajo za kolesarske treninge, tek in sprehode. 2 nanota sta nam dala vetra, ostale zakladke pa smo vse bolj ali manj rutinsko našli.

Popoldne smo preživeli v mestu Leipzig. Prelepo mesto iz stare DDR z največjo železniško postajo v Evropi. Tako lepo, da si zasluži poseben članek.

Zaključek dneva smo nagradili z dvema webcam zakladkoma v mestu Grimma (GCPXVV in GCPXVY).

Prideš na določeno točko, se postaviš pred kamero, počakaš na klik, print skrinaš in to je to. Tako je to v teoriji, v realnosti pa moraš prebrati droben tisk: »Slika na kameri se zamenja vsakih 15 minut«. Ja, potem pa čakajmo. »Grem samo malo tja pogledat!«. Ne ne greš, lepo se smej v kamero in tja glej, da ne bomo čakali še naslednjih 15 minut.

Tako smo se na glavnem mestnem trgu in na mostu za ovinkom spočili med čakanjem na fotografa in bili pripravljeni za konec našega potovanja. Za večerjo smo si privoščili »čili con carne« na bližnjem parkirišču in krossnikovem odličnem potovalnem šporhetu. Vreme nas je obdarilo s 4 lepimi dnevi brez dežja, zato pa žal za naslednji dan ni kazalo dobro. Zato smo se odločili, da noč prevozimo proti domu, vsak malo, pa bo kak bo. Celo Avstrijo je vlivalo kot iz škafa, zato smo bili tudi malo počasnejši, a do jutranje kave nam je uspelo doseči Alpe in okoli 10:00 smo bili že doma. Bilo je epsko, kot ima navado rečit Kinčoropi, lepi spomini za penzijo.

Pa to si zapomnite, če še niste bili v Berlinu: »Špijoni so med nami!«