Geolov po Srbiji in Makedoniji

Uvod

Srbija in Makedonija. Dve deželi, ki jih ne obiščemo pogosto ali pa celo nikoli. Jaz sem bil eden izmed tistih, ki ju še nikoli nisem obiskal. Kot predstavnik skavtov sem si v okviru delegacije Uprave republike Slovenije za zaščito in reševanje ogledal mednarodno vajo postavljanja zasilnih prebivališč v bližini Skopja.

Z vožnjo smo začeli v državnem logističnem centru Roje v Šentvidu nad Ljubljano. Vožnja je s krajšimi postanki hitro minila. Glede na to, da smo Slovenci že nekaj časa znotraj Schengenskih meja, smo pozabili na dolge vrste in preglede potnih listov na mejah. Na hrvaško-srbski meji smo čakali dobro uro, tako da smo imeli čas podoživljati nekdanje čase, ko smo hodili v Trst ali Celovec.

Srbija

Pot nas je vodila v Obrenovac, manjše mesto ob Savi, kjer so pripadniki slovenske civilne zaščite pomagali ob hudih poplavah leta 2014. Takrat je URSZR poslala na pomoč 4 velike vodne črpalke za prečrpavanje vode iz termoelektrarne Nikole Tesle (TeNT). Gre za največjo termoelektrarno v Srbiji, ki oskrbuje približno 1/3 Srbije z električno energijo (okoli 10 milijonov Srbov). Elektrarno smo videli že od daleč, vendar šele ko smo se pripeljali do nje, smo videli, da gre za ogromen objekt, kjer samo največja proizvodna hala meri 100 x 300 m v dolžino in širino, v višino pa dobrih 45 metrov.

TeNT ima svoj dnevni kop premoga, ki je velik kot Bohinjsko jezero, svojo lastno železnico in odlagališče pepela. TeŠ 6 & CO se lahko skrije v primerjavi s TeNT-om. V upravi so nas prijazno sprejeli in organizirali vodeni ogled po elektrarni. Ko vstopiš v proizvodno halo, takoj ugotoviš, da si res v termoelektrarni. Vročina in hrup sta na meji znosnega.

Kosilo smo imeli v mestu Obrenovac. Posledice poplav so vidne zgolj še na nekaterih hišah, kjer lahko vidiš sivo-rjave črte, do koder je segala voda. Glede na to, da sem bil v organizirani skupin, ni bilo časa za geolov in roko na srce, v okolici Obrenovca tudi ni veliko zakladov. Ne morem pa mimo srbskega humorja. Ob glavni cesti, tik ob avtobusni postaji sem videl t.i. WC na štrbunk, ki je bil v precej slabem (beri: zanemarjenem) stanju, na katerem je pisalo KUĆA LUDOSTI (hiša norosti). Vse povsod pa prizori, kot da bi bili v filmu Ko to tamo peva.

V Beograd smo prišli relativno pozno zvečer. Organiziral sem tudi dogodek, ki pa je bil zelo kratek, ker se nam je po večerji mudilo na ogled mesta. Dogodka smo se udeležili trije. Kobav, jaz in norveški geolovec. Z avtobusa smo videli glavne znamenitosti, sprehodili smo se čez Kalemegdan, kjer sem ujel dva oz. tri zaklade.

Naslednji dan je sledila vožnja proti Skopju, ki je minila relativno mirno. Na bencinskih črpalkah smo opazili veliko potepuških psov, ki so načeloma prijazne mrcine, a smo jih raje pustil na miru. Pokrajina se je spreminjala, a osrednja in južna Srbija sta me spominjali na dolenjske griče in zasavsko hribovje. Ustavili smo se tudi v mestu Vranje, kjer se je ena krava prosto sprehajala po cesti velikostnega reda Tržaške v Ljubljani. Očitno so v Vranjem doma hindujci :D.

V južni Srbiji smo opazili tudi prve minarete, ki so se počasi začeli pojavljati v velikem številu. Zadnja ura in pol vožnje do meje je minila v znamenju opazovanja pokrajine, ki se je spremenila. Veliko več je bilo kmetijskih površin, gozd se je umaknil travnikom in pašnikom. Vse je kazalo, da smo daleč od doma in vstopamo v novo deželo s svojimi posebnostim. Meja z Makedonijo je bila tik pred nami. Le nekaj kilometrov zahodneje pa Kosovo.

Na srbsko-makedonski meji smo na prehod čakali najdlje na celotni poti. Makedonski uradniki in organi pregona so si za pregled naših dokumentov vzeli slabi dve uri. Hmm, ko bi takšno vnemo kazali tudi v teh dneh ne bi škodilo. Vsi pa so hodili naokoli s preklopnimi kalašnikovkami M70. Med čakanjem smo opazovali varnostne postopke. Temeljito so pregledovali nemško (pravo nemško, ne samo po tablicah na avtu) družino, ki so se z avtodomom verjetno odpravljali na počitnice v Grčijo. Le kaj bi lahko ”švercali” v avtu? Ementalca? Weissbrau pivo? Kakorkoli že. Ves čas je bila ena kolona popolnoma prazna. Takrat pa se mimo pripelje najnovejši Mercedes s tremi mladimi zabritimi tipi in enim starejšim. Starejši med vožnjo na rahlo pomigne z roko gor in dol, češ dvigni rampo. V tistem že priteče policist, dvigne rampo in se skoraj ponižno prikloni. Verjetno je bil predsednik Makedonije v avtu. Še en nasvet. WC-ji na makedonski strani mejnega prehoda so v precej slabem stanju. In cel kup majhnih sumljivih kioskov različnih špediterskih podjetji. Verjetno tu prevozniki dobijo zadnja navodila za prevoz ”robe”.

Makedonija

Od meje do Skopja nas je ločila le še dobra ura vožnje. Medtem smo opazovali migrante, ki so se s kolesi vozili po avtocesti. Takrat se še nismo zavedali, da jih bomo kmalu gledali tudi pri nas in smo jih krstil za tekmovalce Tour de Macedonie. V Skopje smo prispeli po nevihti, tako da je bilo sveže in prijetno hladno. Po okoliških gorah smo lahko v daljavi videli sneg. Stanovali smo v 12. nadstropnem hotelu Continental, ki je bil prenovljen do 5. nadstropja. Sobo sem imel v 7. nadstropju, ki je ostala ujeta v letu 1975 :D. Še stavek ali dva o hotelskem natakarju v restavraciji. Stric je izgledal kot Leonid Brežnjev, s sršečimi obrvmi in še danes mi je žal, da ga nisem fotografiral. S kobavom sva se udeležila tudi najmanjšega dogodka pred vrati hotela, kar kaže na to, da je geolov v Makedoniji še v povojih.

Sledil je ogled Skopja. Avtobus nas je odložil na griču, kjer je stara turška trdnjava Kale in džamija Paše Mustafe. Mestni vodič nam je predstavil bogato zgodovino Skopja, ki je bil večino časa pod turško nadoblastjo. Ortodoksna cerkev svetega Odrešenika je globoka kar 12 metrov. Da prav ste prebrali, cerkev je vkopana v zemljo. Namreč nemuslimanski verski objekti niso smeli biti večji ali višji od džamij, a vseeno so našli ”luknjo” v zakonu in očitno tudi v zemlji, tako da so cerkev naredili veliko in prostorno :D.

V mestu se skoraj na vsakem koraku čuti orientalski pridih, posebno, ko se spustiš na staro tržnico Čaršijo in obiščeš Suli Han, ter Daut-Pasha Hammam. Veliko kavarn, trgovin z najrazličnejšimi stvarmi, ter na trenutke že vsiljivih prodajalcev.

Pot nas je iz Čaršije vodila proti jugu, kjer se začne modernizirano Skopje. V letu 2008 se je začel projekt Skopje 2014, katerega glavni cilj je bil prenova in modernizacija Skopja. Na vsakem koraku lahko najdete novogradnje ”oblečene” v brušen beton, tako da izgleda kot marmor, velike bronaste kipe Aleksandra Makedonskega in kipe pomembnejših ljudi, ki so živeli na območju Makedonije (pisatelji, slikarji, znanstveniki, politiki, vojskovodje, menih ipd.). Vsa ta obnova daje mestu pridih Las Vegasa in na splošno deluje zelo umetno in nič kaj domače.

Da ne bom preveč oster. Zelo lep je stari most čez Vardar, ki nekoliko spominja na rimske mostove in se čuti zgodovinska vrednost mostu. Južno od mostu, približno 500 metrov se nahaja stara železniška postaja, ki je bila deloma porušena ob potresu leta 1963. Postaje niso nikoli obnovili, temveč so jo pustili kot spomenik in opomin na potres.

Druga zanimivost je tržnica, ki je vredna obiska. Začimbe in zelenjave so pridelane na domačih vrtovih, a tega (še) ne oglašujejo kot bio in eko hrano. Ogledali smo si tudi rojstno hišo matere Tereze, dobrotnice iz Kalkute, ki je bila rojena tu v Skopju v albansko katoliški družini. Hiša seveda ni originalna, temveč je zgolj kičast muzej na mestu nekdanje rojstne hiše. Parlamenta in vladnih stavb nismo mogli videti, ker so še vedno potekali protivladni protesti.

Naslednji dan smo si ogledali mednarodno vajo, približno pol ure vožnje iz centra Skopja v severozahodni smeri, kjer se že začenja barakarsko-cigansko naselje. Sila zanimiva vaja, kjer so sodelovale mednarodne ekipe, kjer se je pokazalo, kako zelo pomembno je tako sodelovanje in priprave na potres. Slovesni zaključek je potekal v sila razkošnem hotelu, ki je bil vsaj po mojem mnenju zgrajen in voden s strani mafije. A bodi temu dovolj.

Pot nazaj

Sledil je dan odhoda. Pred nami je bila vožnja do Ljubljane, tako da sem si celo pot v glavi popeval kitico Od Vardara, pa do Triglava. Monotonost vožnje smo razbili z ogledom Oplenca. Oplenc je majhen grič, približno 40 kilometrov južno od Beograda v kraju Topola, kjer so pokopani srbski kralji Karadžordževići. Cerkev in celotno območje okoli nje je spomenik državnega pomena in je zelo lepo urejeno. Celotna cerkev je okrašena z mozaiki in velikim medeninastim in bronastim lestencem, ki tehta kar 5 ton in je narejen iz pretopljenega sovražnega orožja iz I. svetovne vojne. V kripti pa se nahajajo grobnice vseh srbskih kraljev in njihovih bližnjih sorodnikov. Nazadnje je bil leta 2013 tu pokopan kralj Peter II, ki je umrl v izgnanstvu v Ameriki leta 1973.

Naše popotovanje smo zaključili okoli 3:30 v Ljubljani. Lahko rečem, da sem zelo zadovoljen, da sem videl Skopje, del Beograda, ter pokrajino v Srbiji in Makedoniji. Ujel sem kar nekaj zakladov in dodal dve državi na geolovski zemljevid. Vsekakor pa še vedno velja rek, da je povsod lepo, doma pa je najlepše.