Geolov v Turčiji in okolici

Tretji Ostrorogi  grozno rad potuje. Z avtom, da se razumemo. Letal videti ne more in zanj potovanje ni od doma do sosedovega zeljnika, ampak si izbere kar spoštljivo dolžino poti. Tako spoštljivo, da so prvomajski prazniki kot nalašč za to. Prvi in drugi O imava taka poklica, da sva prosta dovolj dolgo, da potovanje spravimo pod streho, četrta O pa ne potuje z nami. Ona več ali manj prisega na letala.

No, tako se je tretji letos odločil, da bi šli pokukat v Ankaro, kako izgleda Anitkabir, Atatürkova grobnica. Rečeno, storjeno. Sem se veselila, da bom spotoma v državah, skozi katere bomo potovali (Srbija, Bolgarija) pobirala zakladke kot po tekočem traku. Malo morgen. Boste takoj izvedeli, zakaj.

Prvi je glavni šofer. Sicer znava s tretjim tudi vrtet volan, po najinem skromnem mnenju dokaj dobro, ampak prvi ne zaupa nikomur, samo sam sebi.  Zato večji del poti vozi on. In se ne ustavlja rad, še posebej, če imamo pred seboj osem ur vožnje, štartamo pa nekje opoldne.

Ko sem dan pred potovanjem pregledovala traso poti, je bilo:

1. Na poti zelo malo zakladkov
2. Malo zakladkov na sploh v Srbiji
3. Malo zakladkov na sploh v Bolgariji (ja, ja, vem, razcrkljana sem do plafona in čez).

Torej, prvemu sem sugerirala, da bi se spotoma lahko malo ustavljali, da bi pretegnili krake in pobrali kak zakladek. »Če bo čas«, je bil kratek odgovor.

No, verjetno ste ugotovili, da časa ni bilo. V Avstriji so sicer zakladki skriti tik ob avtocesti (ampak se prvi noče ustavljat), v Srbiji jih je bilo pa bore malo. Bil je sicer neki Scar in the meadow, ampak je prvi drvel kar mimo. In potem sem malo ciljala še na Muzej kruha, pa je prvi spet jezikal, da če bom iskala muzej, bom v Nišu šla brez kruha oz. česarkoli v želodcu spat. Torej, sem bila tiho in v mislih kovala načrte o kakem kratkem skoku samo v Srbijo. Mal si jo je pa treba ogledat, ne? (ja, ene šestkrat smo že bili »mal tam«, samo takrat še nisem pobirala zakladkov. Priložnost izgubljena ne vrne se nobena – edino, če si tolk trmast, kot jaz).

In potem končno – Niš, postanek, večerja, spanje. Ja, nobenih zakladkov. Ura in prvi nista dovoljevala. Torej, me je začelo že resno skrbeti, da bom na tej poti ostala brez kakršnegakoli zakladka. Ne, ne, sem se urno popravila, itak smo si nameravali (glavni cilj) ogledat Atatürkovo grobnico, ki je cela virtualni zakladek. Enega bom pa le pobasala, sem se tolažila.

In bilo je tako daleč. Prispeli smo pred mavzolej. Geolov mi je prirasel k srcu, ampak takrat  sem prvič odkrila napako oz. njegovo slabo stran. Namesto, da bi občudovala grobnico (res je veličastna, osupljiva), sem v mislih obnavljala, kje se moram slikat in kako, da bo dovolj dobro za osvojitev zakladka. Garmina nisem imela s seboj, torej kaj? Dvignjen palec? Pol obraza? Lase? Na realna tla me je postavil prvi: »Daj, tjale se postavi, te bom pritisnil od daleč, tu te itak nihče ne pozna. In tvoja EMŠO je tudi že taka, da se nihče ne bo ukvarjal s tem, da bi tvoje slike vlačil po internetu.« (je takten, a?) Ok, slikce so bile na telefonu, po blagohotnem opozorilu prvega, da sem dolžnost opravila in se zdaj lahko posvetim ogledu mavzoleja, sem spoznala, da je res tako in lahkega srca sem se naslednji dve uri polna občudovanja (do arhitekture in dela Atatürka) potikala tam okoli. Res si je vredno ogledat Anitkabir.

Ayran, odlična pijača iz vode, jogurta in soli za vroče dni

Pitasi – nekakšen kruh, ki se kar topi v ustih in se odlično prileže zraven ayrana

Turčija ni v EU in tako nisem tvegala kakega prenosa podatkov. Svojo nestrpnost in radovednost sem morala brzdati do večera, ko sem se priklopila na hotelski Wifi (resnici na ljubo je treba povedat, da so me Ankara sama in njene zanimivosti in muzeji tako očarali, da to ni bilo zelo težko) in odposlala sličico in pritisnila čarobni gumb »najden«. Juhu, v obraz se mi je zasmejal smejko, povrh vsega pa se je na mojem profilu zasvetila rumena pikica in ko sem odprla profil, sem videla, da sem dobila spominek iz Turčije (ahm, zarečenega kruha se največ poje, vem).

Sicer sem bila utrujena, ampak toliko pa le ne, da ne bi ugotovila, da je v neposredni bližini hotelčka še en zakladek, komaj 150 metrov stran. Prvi mi je slovesno obljubil, da bova šla jutri zjutraj pogledat, tretji pa je rekel, da bova imela vsaj kaj dela, ko si bo on ogledoval nek muzej o avtomobilih, ki naju s prvim sploh ni zanimal.

In tako sva zjutraj navsezgodaj (jemljite malo z rezervo – ob osmih po turškem, se pravi ob sedmih po našem času oz. ob šestih po našem biološkem) šla odkrivat naslednji, tradicionalni zakladek. V namigu je pisalo, da je skrit v eni reči, podobni mavrici. V zapisih prej pa, da je mavrica res tam, keška pa nikjer. No, res ga ni bilo. Ampak sem se hotela temeljito prepričati, tako temeljito, da sem postala sumljiva dvema policajema, ki sta se napotila proti meni. Tako sem bila zatopljena v iskanje, da nisem ničesar opazila, zdramil me je pa glas prvega: »Mislim, da boš dobila obisk.«

Nekaj podobnega mavrici, v čemer bi se moral skrivati zakladek, pa se ni

Hvala za tak obisk. Res sta bila moža postave, sta se legitimirala in potem sem se morala legitimirat še jaz. Prvi je videl, da je verjetno vrag odnesel šalo in je prišel bliže in mi pomagal razjasniti situacijo (sicer ne vem, če nisem imela napačnega občutka, ampak zdelo se mi je, da ko je pristopil prvi, sta postala, kajpajazvemkaj, mogoče bolj »resna«. Saj ne, da bi se prej smejala ali kaj podobnega, ampak, čeprav so mi turški možje na podzemni in v tramvaju odstopali sedež, imam še vedno občutek, da ženska v Turčiji polno velja samo takrat, ko jo dopolnjuje nosilec XY kromosomov. Atatürku in njegovim reformam navkljub.)

No, onima dvema policajema sva tako zelo uspešno razložila geolov (odlično sta znala angleško, kar je bilo v Ankari prej izjema kot pravilo), da sta nama, verjeli ali ne, pomagala iskati zakladek. Nismo ga našli – ampak (priznam – ali se mi polovico oprosti?) sem ga vseeno vpisala. Ali sem jaz kriva, če manjka in ga lastnik še ni obnovil oz. arhiviral (saj ga je – nekdo tretji, teden dni po mojem zapisu)?

S tem se je iskanje zakladkov po Turčiji končalo. Sem pa zatrdno sklenila, da moram v Bolgariji odkriti vsaj enega – saj veste, spominek (khm, khm, khm). Zato sem prvemu in tretjemu previdno predlagala, da namesto da bi iz Istanbula odšli kar naravnost v Niš, se lahko zvečer zapeljemo dve uri naprej (kaj pa je dve uri, lepo vas prosim) v Edirne, tam prespimo in naslednji dan imamo do Niša le slabih šest ur. Mala mal’ca, pa še kak zakladek lahko poiščemo.

Mošeja v Edirne, pod Unescovo zaščito – Selimiye mosque (camii)

Začuda sta se oba strinjala in tako smo že ob enih popoldne krenili proti Odrinu. V njem sta samo dva zakladka. Ko smo se peljali mimo prvega, je okolica zgledala tako obupno zapuščena in zaraščena, da me je minilo vsakršno veselje, stikat po visoki travi in med kupi smeti (verjetno so vse iz Edirne zmetali sem, kajti mesto je bilo čisto, urejeno in zelo prikupno).

Torej, ostala mi je še Bolgarija. Itak je imel tretji načrt, ustaviti se v Plovdivu in kupiti nekaj njihovih specialitet za v želodec. Jaz sem pa nečakinji obljubila njihovo rožno vodo. Mislite, da sem našla katerega v Plovdivu? Figo, niti iskala ga nisem, ker so bili tako zelo oddaljeni od našega postajališča, prvi pa ni kazal nikakršne namere, voziti me po Plovdivu sem in tja. Ga čisto razumem. Odkar smo pred šestimi leti v bližini Plovdiva ostali brez potnih listov, Bolgarov ravno ne obrajtam pretirano, čeprav jim verjetno delam krivico.

Ampak prvi je opazil mojo surlo in predlagal, da gremo kar direkt skozi Sofijo, namesto po obvoznici (smo se že prej prepričali, da nam to vzame skoraj ravno toliko časa, kot vožnja po obvoznici) in vmes poiščemo kak zakladek, če bo ravno ob poti.

Ker je Bolgarija v EU, sem lahkega srca vključila prenos podatkov in ugotovila, da se bomo peljali v bližini vsaj enega. In sem ga »zacahnala«, prvi me je pripeljal v bližino, marljivo sem iskala, pa nič. None. Niente. Hищо.

In seveda – začelo je deževati. Gost, uporen dež. Ampak, tokrat sem bila trmasta. Prosim, prosim, prvi, še tlele v tole ulico, obljubim, hitra bom. Nedefinirana velikost, nekje na prometnem znaku, je sporočal namig. Našla ga bom, našla. Nič. Pogledam okol žleba, okol prometnega znaka, med žleb in steno – nič. Po eni strani me je dež reševal – ni bilo veliko bunkljev, pa še ti, ki so hiteli mimo, so se stiskali pod dežniki. In potem zagledam eno srebrno plastično smet nekje v kotu znaka. In seveda, bil je zakladek! Zdaj mi je bil jasen tudi vprašaj pri velikosti. No ja, čeprav naj bi bila vrečka vodotesna, to niti slučajno ni bila. Vpis se mi zato ni popolnoma posrečil, ampak en O in 4 sem pa le uspela s svinčnikom gor nakracat. Na fotolog ni bilo misliti, saj se je voda kar cedila z mene. Prvi je nejevoljno zmajeval z glavo, ko sem se tlačila nazaj v avto in mi v roke tiščal brisače, da sem se za silo obrisala in mi ni kapljalo z vsakega laska.

Čakala me je pa še prijetna dolžnost – vpis najdbe. In spominek iz Bolgarije. Uahaha!