Geolovski dan na Šmarni gori
Šmarna gora je najbolj obiskan slovenski vrh in že skoraj stoletje ena najbolj priljubljenih izletniških točk Ljubljančanov. V soboto in nedeljo je na najbolj obljudeni poti, poti čez korenine oziroma Spodnjo Kuhno, gneča skoraj kot na kakšni mestni promenadi. Domačini se za rekreacijo raje odpravimo na sosednji vrh, precej manj obiskano Grmado. Vsake toliko pa se tudi mi ne moremo upreti miškam, vodiškim prestam, hladni (ali topli) pijači in razgledu, ki mu ni para daleč naokoli. Enkrat na leto pa na vrh zvabimo tudi prijatelje geolovce. Letos je bilo to že petič zapored.
Prepričati množico ljudi, naj se na vroč pomladni dan loti strmega vzpona, ni lahko. Na vsako stran gore je treba postaviti vabe v obliki škatlic s srečkami, na vrhu pa pogrniti mizo s tekočimi in trdnimi dobrotami. Seveda dobrote na vrh ne pridejo same od sebe. Letos so prišle v nerazumno težkem nahrbniku, ki sem ga tik pred zadnjim izdihljajem le uspel odložiti na severni strani obzidja. Ravno, ko sem prišel do sape in se preoblekel v delovno uniformo, so se prikazali še kompaski, gamsek in bojank s svojim delom tovora. Prve udeležence je tako pričakala pogrnjena miza z rekordno hitro pripravljeno prvo rundo turške kave (nekaj je k temu rekordu prispevala tudi termoska vrele vode, ki je prišla na vrh v prej omenjenem nahrbtniku), nekaj steklenkami hladne pijače, napitkom z esenco sadja, ki požene kri po žilah, in legendarnimi baklavami. Pritegnila je tudi nekaj bunkeljnov, na srečo pa se je dokaj hitro nabrala kar velika množica geolovcev in jih kot živi ščit potisnila stran.
Geoklepet s konzumacijo ponudbe se je spet zavlekel, tako da so začetek uradnega programa ujeli tudi tisti, ki še vedno ne poznajo šmarnogorske ure. Nismo hoteli ponoviti lanskoletne napake, zato sem kar takoj ukazal skupinsko fotografijo. Letos je izpadla prav posebej imenitno. Srečke, ki so jih zavzeto prinašali udeleženci, je bilo treba pretvoriti v dobitke. Škatlo s srečkami sem cel dopoldan kompulzivno stresal in obračal in jo na koncu vrgel v stresno obdelavo še Danijelu. Lahko bi si mislil, da bo rezultat tega vsaj tako neverjeten kot večina njegovih dogodivščin. Nepristranska otroška roka je iz škatle potegnila številko srečke glavnega dobitka, Lackey 2016 geokovanca, ki jo je v roki držal nihče drug kot dobitnik lanskoletne glavne nagrade iz ekipe Enra13. Zaradi šoka se ne spomnim več, v čigave roke je šel drugi sledljivček, požrešna raca (namignili so mi, da so bili to Kremenčkovi), se pa dobro spomnim, kako je bilo s tretjo srečko. Petling z dnevnikom, ki ga je pol ure prej prispeval v nagradni fond, je zadel kar AleksSI sam. Seveda se mu je še enkrat odrekel. Srečolov se je nato nadaljeval brez večjih neverjetnosti.
Geolovski kviz je razkril, da so prišli letos tekmovalci na srečanje dobro pripravljeni. Odgovori na vprašanja, kot sta »Koliko dni je star najstarejši slovenski zaklad?« ali »Koliko odstotkov vseh zakladov v krogu 50 km okoli Šmarne gore Gamsek še ni našel?«, so bili presenetljivo natančni, čeprav smo na drugo vprašanje zahtevali odgovor na dve decimalki natančno. Nekoliko več težav je povzročalo število zakladov v okolici Govejega Dola. V dramatičnem polfinalu so si nasproti stali hrvaški pregledovalec GEO Sova, ki je osupnil udeležence z dobrim poznavanjem slovenske geolovske statistike, in manj izkušeni geolovec leonmodic2002 na eni ter stara mačka bucar in krossnik (ki je prišel v polfinale kot izžrebani srečni poraženec, ker se je eden od zmagovitih četrtfinalistov izgubil neznano kam) na drugi strani. Ne povsem nepričakovano sta se v finale prebila izkušenejša domačina. Glavno nagrado, HQ Geotour geokovanec, ki ga je tako kot še nekaj drugih nagrad na lanskem obisku ekskluzivno prispevala Frau Potter, si je z natančnimi odgovori priboril krossnik. Pa tudi bucar ni bil videti posebej razočaran.
Po skupinski sliki, kot jo vidite zgoraj, je možen samo en zaključek: srečanje je uspelo. Tudi vprašanja »ali mi je tega res treba«, ki sem si jih zastavljal med vzponom, utonejo v pozabo. V dnevnik se je podpisalo 46 ekip (skupno udeležbo 47 ekip dopolnjuje zamudnik, ki je na podpis pozabil), štirje Karlovi kavalirji, en airedalec in ena mešanka pa niso odtisnili svojega podpisa. Peto srečanje je vseeno mejnik, ob katerem je vredno premisliti, kako naprej. Letos nismo podirali rekordov na nobenem področju. In če sem čisto odkrit, jih tudi nismo nameravali. Če bi bil direktor kakega zagonskega podjetja, bi zdaj že letel na cesto. 😉 A brez skrbi: dogodek na Šmarni gori ostaja stalnica na slovenskem geolovskem koledarju. Verjamem, da se ga boste mnogi z veseljem udeležili tudi prihodnje leto.
Zgolj moj malenkostni dodatek: http://drgumpi.blogspot.si/2017/04/kje-so-turki.html