GeoMaribor 2016

Brez besed. Saj res ne vem, kaj bi rekel. Potem ko štirikrat hvališ, ploskaš, zaključuješ nov Štajerski vikend s stoječimi ovacijami, ti enostavno možnosti za hvalo zmanjka. In ne, da bi te prijatelji iz vzhodnega konca naše domovine  rešili dilem. In naredili dogodek, ko bi po koncu lahko skromno prikimal, no ja, saj je bilo čisto v redu. In nič več kot to. A kaj, ko temu ni in očitno ne more biti tako. Štajerci vsako leto presegajo same sebe in čeprav jim pripravo zabelijo (ne)spametna pravila iz HQ in na koncu kroji vreme, lahko samo rečeš. Kapo dol. Če ne obupate … naslednje leto se znova vidimo.

Tudi letos so se odločili, da nas gostijo cel vikend. Potem ko smo se z gamskom in krossnikom v petek že čez dan spopadali z bolj ali manj zavitimi večstopenjskimi zakladi v sosednji državi, pa vendarle tudi Štajerski, smo zvečer hiteli na že tradicionalno srečanje v Malečnik. Pri Črnem Baronu smo si sedaj že domači, pivo, takšno in drugačno, tudi nefiltrirano, je seveda teklo v potokih. Pice pa so bile tudi takšne, da smo mlaskali od užitka. In vseeno polnih ust čvekali in klepetali, obirali pravila, tiste, ki jih postavljajo, tiste, ki jim morajo slediti. Zaklade. Iskanje. FTFje in DNFje in še vse kar je takšnih in drugačnih Fjev. Dokler nismo še kar zgodaj, da nam ne bi zmanjkalo moči za nadaljevanje, odšli vsak na svoj konec. Mi trije do Šafariča, ki nas je res prijazno gostil del srečanja tudi letos.

Sobota se je sedaj že skoraj tradicionalno začela pod mojim oknom. Žal mi je le, da sem šele doma ugotovil, da sem med gozdnimi (smrekovec) in sadnimi (borovničke) dobrotami, v omari pozabil še na zelenjavne oziroma izjemno cenjeni korenčkov liker. Ta je res takšen, kot se za nas gorenjce spodobi. Močan in odličen občutek v ustih ti ostane še dolgo. In se širi v notranjost. Pa drugo leto, obljubim. No, tudi organizatorji niso pozabili na nas. Rogljički, kava, promocijske vrečke, iskanje tistega, ki ga je že ustavila policija in podobno. Dogajalo je po poznanem ključu na polno. Med čvekom smo se hitro začeli organizirati in ob pol dvanajstih odhiteli na trinajst različnih točk po Mariboru in okolici. Teamwork Required. Nalogo smo uspešno rešili, se znova dobili in odhiteli še vpisat v logbook.

Ko smo se znova dobili pri Šafariču, je poleg kapelj z neba pricurljala še kakšna slaba novica. Organizatorjem je nek T5 lovec ponoči ukradel vrv, pripravljeno za tradicionalno zidanje stolpa iz gajbic (Unionovih, vsako leto, menda v čast gostom iz močvirja). Sledilo je mrzlično napenjanje nove vrvi, ob tem pa se je pokazalo, da smo eno drevo očitno že lani toliko pretresli, da je komaj še stalo. Skupaj s slabšanjem vremena je to prineslo težko odločitev, da bodo letos gajbice ostale na tleh. Po kosilu je bilo objavljenih še šest novih in nadvse zanimivih zakladov v Mariboru in raztepli smo se v lovu za prvo najdbo. Cela kolona se nas je najprej odpeljala v Vodole, kjer smo spoznali viadukt in tunel, nato smo zaman iskali možnost, da bi zaplavali na enem izmed mariborskih kopališč, poslušali smo … ne povem kaj, obiskali čebelice in prave field puzzle. Organizatorji. Kapo dol. Imate smisel za humor.

Sledil je premik na Pohorje. Pri domu Milana Zidanška smo se nastanili, tako ali drugače, nekateri smo odšli na sprehod do bližnjih zakladov. Ob desetih pa se je začel nočni pohod. Iskali smo dvanajst različnih točk, ki so prinašale možnost, da v (novem) žrebanju pridemo do lepih nagrad. In na vrhu, pri razglednem stolpu ali celo na njem, opazili pod seboj tisoče lučk. Prav pod stolpom pa hladno pivo, radler, vodo, piškote. Juhej. Da je po vrnitvi v dom klepet ob pivu trajal do zgodnjih jutranjih ur, ko smo nekateri omagali prej, drugi kasneje, je seveda jasno.

Nedelja je bila bolj deževna. Zjutraj sem se zbistril s sprehodom, po vrnitvi pa izvedel, da je odločitev organizatorjev, da plezanje zaradi slabega vremena odpade. Tudi prav. Nekateri so se podali na sprehod po učni poti, drugi pa smo odšli vsak po svoje. Proti domu, nekaterim bližnjim zakladom. Vsi seveda polni hvale organizatorjem, ob zavedanju, koliko truda, časa in sredstev je bilo (znova) potrebnih, da smo preživeli tako odličen vikend na štajerskem koncu.