Geonorec gre na dober zrak

Prilika dela tatu, pravijo. Tatuja nimam še nobenega, pa tudi nobene želje, da bi ga imel. Sem pa izkoristil priliko in se z beneškega letališča tik pred božičnimi prazniki za manj kot petsto evrov odpeljal v Buenos Aires. Dolgoletni bralci tega spletišča se bodo morda spomnili, da imam decembra pogosto take napade. Predlanskega sem dokumentiral le z eno impresijo, Buenos Aires pa si zasluži čisto svoj blog zapis.

Pot do tja dol je dolga. Let iz Pariza traja 13 ur in pol. Mislil sem, da bo grozno, pa sem ga presentljivo preživel zelo dobro. Odleteli smo okoli polnoči. Buden sem vztrajal še kaki dve uri, potem pa sem se z zdravilom na recept izklopil in se omotičen zbudil z globokim odtisom naslonjala sedeža na roki, ko smo že preleteli ekvator. Do pristanka v Buenos Airesu nekaj pred deseto po tamkajšnjem oziroma štirinajsto po našem času, sem bil že popolnoma buden. Ker sem se za potovanje odločil na hitro in sem za pripravo prebral samo prispevek na spletišču Wikitravel, me je najbolj skrbelo, kako bom prišel z letališča v mesto. V resnici je zelo preprosto. Avtobus podjetja Tienda León je poceni in pripelje na glavno postajo Retiro v dobri uri. Od tam sem imel do hotela le še 15 minut hoje po vročem decembrskem poletnem soncu.

Prva najdba v Argentini

Nekaj čez poldne sem se lotil prvega cilja potovanja: najdbe zaklada v Argentini. Pogled na zemljevid me je utrdil v prepričanju, da bo to mala malca. Ob kanalu v nekdanjem pristanišču Puerto Madero, ki je zdaj sprehajališče ob mnogih restavracijah in barih na eni ter poslovnih in stanovanjskih nebotičnikih na drugi strani, je bil vrisan zaklad na vsakih nekaj sto metrov. Na terenu se je izkazalo, da ne bo tako lahko. Prvi štirje so bili magnetni vsebniki na klopcah, ki so bile polne bunkljev. Po dobrem kilometru in pol se mi je le nasmehnila sreča. Magnetna škatlica za ključe, skrita nekje na muzejskem pristaniškem žerjavu, je bila točno tam, kamor sem najprej položil roko. Bunkelj na telefonu nekaj metrov stran ni bil ovira. Potem se je nadaljevala ista zgodba. Do ladijskega terminala Colonia Express, kjer sem kupil karto za izlet v Urugvaj, so bili bunklji še nekajkrat prevelika ovira.

Popoldne sem preživel na dolgem sprehodu po mestu. Pravzaprav sem hotel do centra z metrojem, a sem nekje na pol poti do prve postaje prečkal slikovito ulico s kolonialno arhitekturo, ki je šla v mojo smer. In sem ji sledil. Ob poti je bil le zaklad z uganko, a sem ga zaobšel. Prva naslednja najdba se mi je posrečila šele sredi popoldneva v velikem parku ob moderni četrti Palermo. Mikro škatlica, ki naj bi visela, je bila na tleh, zato je iskanje trajalo nekaj časa. Naslednji cilj je bil Japonski vrt. Na slikah je bil videti kot oaza miru, kjer bi si lahko malo odpočil in poiskal še istoimenski zaklad. Na žalost meji na dve zelo prometni aveniji, v njem pa stotine turistov. In sem šel kar mimo do dobra dva kilometra oddaljenega pokopališča Recoleta. Tam je, med drugimi bolj zaslužnimi Argentinci, pokopana tudi znamenita Evita, za katero Argenitna že dolgo ne joče več. Njene grobnice ni težko najti, tudi če je nočeš. Seveda sem domneval, da bo zaklad Cementerio recoleta nekje v bližini. In res je bil.

Pač pa ni bilo v bližini nobene postaje metroja, zato sem odkorakal še do virtualnega zaklada Buenos Aires Monumental Cache. Od tam je bilo do hotela po zraku samo še 1,8 km. Šel sem po zemlji, zato je bilo še malo dlje, napredovanje do zasluženega počitka pa se je dramatično upočasnilo, ko sem prišel mimo lokala z vabljivim napisom Cerveza Patagonia. Argentinsko pivo iz male pivovarne. Kdo bi se mu lahko uprl po 15 km pešačenja po mestu in po ceni 80 argentinskih pezov? Ko sem bil enkrat v hotelu, sem opustil idejo o večerji v restavraciji, ki sem si jo nagledal. Predaleč. Blizu hotela je bil asador criollo, ki je dajal videz pasti za turiste, ampak sem se vseeno odločil, da vstopim. Osredotočil sem se na biftek in skupaj s prilogo in pijačo naredil za slabih 20 evrov škode. Sploh ni bilo tako slabo. Zvečer sem še pripravil prispevek za vaše najljubše spletišče, naredil nekaj za službo in ob samospraševanju, kako da sem sploh še pri sebi, dan zaključil malo pred polnočjo.

Prva (in edina) najdba v Urugvaju

Geolovec, ki obišče Buenos Aires, skoraj ne sme zamuditi priložnosti, da razširi geolovsko statistiko še na Urugvaj. Prvi zaklad je oddaljen le dobrih 50 km oziroma uro in dvajset minut vožnje z ladjo čez reko La Plata v mestecu Colonia del Sacramento. To jutro sem se zbudil še v trdi temi okoli osmih zjutraj. Nekaj ni šlo skupaj, sončni vzhod je vendar ob pol šestih… Zunaj je bilo res temačno, po ulici pod hotelom je drl hudournik. Tega nisem pričakoval, glede na to, da je bilo prejšnji dan sončno, vroče in brez oblačka. V hotelu sem si neuspešno poskušal izposoditi dežnik. Za prezgodnji odhod v pristanišče sem izkoristil prvo pavzo med dvema nevihtama. Nisem bil čisto prepričan, da bomo v močnem vetru sploh izpluli. Vsaj ne ob uri. Pa sem se na srečo motil. Vkrcanje na približno 30 m dolg potniški gliser se je začelo na minuto točno, prehod meje je šel gladko (tudi sicer s tem ni bilo težav ne ven ne noter, pa sem si nabral kar veliko žigov v potni list). Težko pa bi to rekel za prehod čez La Plato. Ura in pol premetavanja na trimetrskih valovih sicer staremu mornarju ni prišla do živega (razen nekaj običajnega podiranja kupčkov), si pa nisem mogel privoščiti, da bi kaj bral ali tipkal. V takem je – vsaj meni – najbolje zravnati glavo, gledati skozi okno in fiksirati pogled na horizont. Riganja z vseh strani je bilo konec šele, ko smo prišli v zavetje urugvajske obale kakih 15 minut pred pristankom.

Ker je močno deževalo, sem se odločil, da najprej opravim z najpomembnejšim. Pol ure po pristanku sem se že vpisal dnevnik zaklada Porton de campo v razvalinah kolonialne trdnjave. Colonia del Sacramento je prva kolonija v Urugvaju. Stari del mesteca z grobo tlakovanimi ulicami in pisanimi hiškami, ki so se prepletle z ostanki trdnjave, je zelo turističen, a prav nič turistično vsiljiv. Morda je k temu vtisu pripomoglo slabo vreme. Nekaj časa sem taval naokoli in izbiral zatočišče. V resnici sem bil moker skoz in skoz, ampak v stoprocentni vlagi in toplem vetru ni veliko izhlapevanja in tudi ne občutka mraza.

Naslednji dve uri sem se sušil kot edini gost majhne kavarnice s spodobno internetno povezavo (cene gostovanja so nerazumne, telefona se ves čas nisem niti pritaknil, po pristanku nisem niti izključil letalskega načina in sem ga vključil nazaj šele po povratku v EU). Pozno popoldne je le posijalo sonce, vendar ne na mojo geolovsko statistiko. En zaklad je bil na zaprtem dvorišču zaprtega muzeja, z EarthCache zakladom se mi ni ljubilo ukvarjati, pri tretjem sem že mislil, da sem ga našel, pa je bilo očitno skrivališče prazno, četrtega pa sem ob netočnih koordinatah iskal ob napačnih drevesih (pa saj ga niti na originalni lokaciji ni bilo). Plovba nazaj čez La Plato je bila povsem mirna. Kot da opoldanskih neviht sploh ne bi nikoli bilo.

Sedem DNFjev

Zadnji dan sem bil na geolovu že ob sedmih, saj je bilo okoli enajstih treba nazaj na letališče. Namenil sem se v ekološki rezervat ob reki, kjer je nekaj dobro ocenjenih zakladov, pa je bil ta dan zaprt. Čez ograjo nisem lezel. Usmeril sem se nazaj v mesto, pa nikjer ni bilo prave sreče. Pri dveh sem odnehal po kratkem iskanju, potem pa sem med tavanjem do centra samo še obupaval nad množicami bunkljev ali pa tik pred lokacijo iz dnevniških zapisov ugotovil, da zaklada ni več. Da bi po tujem mestu vpričo policajev in množice bunkljev po štirih lazil okoli klopc, mi nekako ni bilo preveč privlačno. Potolažil sem se z belo kavo in rogljički v znameniti art deco kavarni Cafe Tortoni. Še ena turistična past, kjer jo odneseš razmeroma poceni. Kava s tremi rogljički me je stala le 120 pezov. Ura je bila pol deset, čas odhoda se je bližal, do hotela sem šel še mimo dveh zakladov, a sem bil že preveč nervozen, da bi se lotil iskanja. Tri ure blodenja po mestu brez ene same najdbe. Kdaj se vam je to zgodilo nazadnje?

Epilog

Buenos Aires je velemesto, vredno ogleda. Modernejši del mesta spominja na Madrid ali Barcelono, le na periferiji ima značilen pečat povojnih južnoameriških diktatur: široke avenije s kipi generalov in drugih zaslužnežev v pretirano nadnaravni velikosti. Meni se je zdelo vse precej poceni, vsaj restavracije in kavarne. Mestni prevoz deluje odlično in prav tako ni drag, jezikovna pregrada ni prevelika, če je le v službi kakšna mlajša oseba (znanje španščine pa sploh ne škodi). Izlet v Urugvaj se splača že z geolovskega vidika, pa tudi sicer mi je bil zelo všeč. Če bi si vse skupaj organiziral malo bolje in ne bi planil po prvih zadetkih, ki jih je v zvezi s trajektom vrnil Google, bi bil izvedljiv tudi dnevni izlet v Montevideo. Zakladi so bili v skladu s pričakovanim za geolovsko ne preveč razvito okolje. Mnoge vzdržujejo turisti, ko pa zmanjkajo, obtičijo v nekem vmesnem stanju, ko lastnika ni od nikoder, geoturisti pa se zadovoljijo s fotologom (ki mu nihče ne oporeka, tudi če je sebek sredi mesta) ali vpisom na vsak papirček, ki ga najdejo v bližini. Na vsak način pa si je treba vzeti več časa. Tako vsaj ne bo nevarnosti, da bi vas kabinsko osebje na  letu nazaj prepoznalo kot nekoga, ki je pripotoval z njimi. Dvema stevardesama sem se tako zasmilil, da sta mi, potem ko sem omamljen odspal več kot polovico dvanajsturnega potovanja nazaj, do pristanka nosili espresote iz poslovnega razreda.