Geosledčev geofest vikend

Vikend poln geolovskih dobrot so tokrat organizirali naši prijatelji s sorodnega geolovskega kluba Geosledec. Nedvomno so si za vzor vzeli tradicionalno srečanje v Hočah pri Mariboru in prav prislovično je tudi prvi tovrstni vikend v okolici Ljubljane, točneje na Ulovki nad Vrhniko, pospremilo obilno deževje. Ki ni veliko vplivalo na udeležbo, prav nič pa na dobro voljo. Začetek je bil v petek, ko smo se zbrali na večernem klepetu, dogajanje se je nadaljevalo v soboto, ko smo na domiselnih točkah dejansko reševali naloge za novo postavljene ugankarske zaklade in zaključilo, kot se spodobi, v nedeljo s čiščenjem smeti v okolici Ulovke.

Pa pojdimo po vrsti. V petek smo se že zvečer srečali ob manjšem gostišču, ki vztraja pod nekdanjim smučiščem Ulovka. Udeležba je bila presenetljivo velika, prišlo je veliko znancev, pa tudi nekaj novih obrazov. Tako prve, kot druge, je bilo pravo veselje srečati in klepet nas je hitro ponesel do dogodivščin ob iskanju škatlic v preteklosti, kovali pa so se tudi načrti za prihodnost. Prijetno vzdušje se je nadaljevalo po objavi nočnega zaklada, premiku na začetno stopnjo bi skoraj sledilo to, kar je organizator obljubljal. Da bodo svetilke v gozdu osvetlile nebo nad Ulako. Skoraj? Seveda, saj smo v meglicah, ki so objele gozdove tam okoli še odsevnike komaj videli, kaj šele, da bi kdo lahko opazil nas. Razen krav, ki so začudeno buljile v nas potem, ko smo mimo njih hiteli še do bližnjega (ne)nočnega zaklada.

Nočni dež je do jutra že ponehal, čakal nas je dogajanja polni dan. Jutranji klepet ob kavici ali kakšni drugi dobri tekočini je bil seveda obvezen. Ob tem pa poseganje po dobrotah, ki so jih spekle pridne roke geosledk. Odlične so bile in seveda smo morali preizkusiti prav vse. Ko smo dobili seznam zakladov, ki bodo ta dan objavljeni in ob tem še nekaj zanimivih nalog, smo se razdelili v manjše skupine in hodili od ene uganke do druge. Srečali smo se s prenašanjem sporočil na daljavo s pomočjo zastavic, izvedeli nekaj osnov prve pomoči, ugotavljali, katere sledi je pustila kakšna žival in pokukali v svet kriptologije. Seveda smo bili uspešni, vse naloge so bile rešene kot bi mignil.

Ob dvanajstih se nas je velika večina skupaj odpravila iskati zaklade, ki so postavljeni na krožni poti iznad Ulake proti Planini in nato mimo Zaplane nazaj. Seveda so bile najdbe takojšnje, kar ob takem številu oči ni presenetljivo. Kot običajno so se najbolj izkazali otroci, ki so bili posebej navdušeni in so običajno tekli naprej, se vračali in tistega, ki je bil prvi z navigacijo v rokah kar zbadali, da bi jim čim prej povedal, koliko metrov je še do naslednje škatlice. Družba je bila odlična in ob klepetu nam je čas hitro mineval. Ko smo s Planine zavili proti Zaplani je zagrmelo in kmalu so se posamezne kaplje spremenile v pravi naliv. Na srečo smo bili dokaj dobro opremljeni tudi za primer moče, le eden je prav čudno imel zgolj kratko majico, pa še to je potem slekel, da je pokazal svoj prečudnoviti »ljubavni tepih«. Očitno smo se res zabavali, kajneda. Ko smo našli še zadnjo škatlico so nas prav začudne limonce odrešile skrbi za napad raznih prehladnih obolenj.

Seveda nas je čakalo še pet zakladov, ki pa so bili nekoliko oddaljeni. Zato smo sedli v avtomobile in se v pravi povorki odpeljali od enega do drugega. In vsi po vrsti so bili na mestih, katere se splača obiskati, zato si vsekakor zaslužijo zadosti pozornosti. Nad Zaplano se nam je odprl lep pogled na cerkev, pokopališče in središče vasi pod nami. Nato smo raziskali kar nekaj utrdb Rupnikove linije, ugotavljali, da jih je očitno zasnoval en arhitekt, saj so si bile podobne kot jajce jajcu in se uspešno izognili hudemu biku, ki je varoval domače krave. Da o še hujšem tastu tistega, ki nam je dovolil parkiranje in prehod, ne govorimo. Malo se mu je bliskalo izpod oči, pa smo ga potolažili z razlago, da smo na orientacijskem tekmovanju. Sledil je še obisk barja, potem pa smo se vračali proti izhodišču. Poiskati smo morali samo še bonus današnjega traila, kar tudi ni bilo pretežko, nato pa smo že v gostišču sedli k novi porciji klepeta. Podkrepljenega tako s tekočimi kot okusnimi dobrotami.

Večer si je vsakdo prikrojil po svoje. Manjša druščina nas je obiskala nekaj zakladov v smeri Žirov, ob tem skoraj priletela k maši pri Sv. Treh kraljih in nato raziskovala nadvse zanimivo jamo pod tem vrhom. Očitno smo adrenalina imeli še dovolj, prelezli smo (skoraj) vse možne rove, po obilnem deževju kar dobro namočene. V globinah smo srečali poleg nekaj netopirjev tudi žabe in močerada. Na poti nazaj smo se ustavili še na res čudnem kraju, ob prav takšnem klepetu spili prav nič čudno pivo in kmalu, že v trdni temi, zaključili še zadnji današnji krog.

Nedelja je bila namenjena CITO dogodku. Seveda prav čiščenju Ulovke in okolice. Sam sem se že ob osmih ob smučišču odpravil proti vrhu in med hojo pridno pobiral smeti. Ki pa jih roko na srce ni bilo prav veliko. Na vrhu sem na kup s travnika znosil še ostanke gumirane preproge, da bi jo tovoril v dolino, jo je bilo enostavno preveč. Dan je bil lep, oblaki so se trgali, v daljavi so se že videle zasnežene gore. Ob spustu sem se jezil na krave, saj očitno niso bile na Gorenjskem v reji. Kljub požvižgavanju Kekčeve pesmi so namreč pred menoj zašibale v dolino. Malo pred deveto sta prišla organizatorja, potem pa so počasi kapljali še drugi. Dobili smo vreče in rokavice in čistili rob parkirišča, nato pa nadaljevali ob cesti v smeri Vrhnike. Seveda je bilo smeti kar nekaj, predvsem pločevink, steklenic, vsega, kar ljudje v svojih avtomobilih niso potrebovali več in so preprosto odvrgli. Po uri in pol smo se vrnili na parkirišče, vreče so bile polne. Naredili smo še skupinsko sliko, nato pa ob zavedanju, da smo naredili nekaj dobrega, počasi odšli vsak na svojo stran.