V divjini: Po brezpotjih otoka Krk

Otok Krk. Drugi največji otok v Kvarnerju. Otok, ki je zaradi namakanja v morju, obiskan predvsem v poletnih mesecih. Ampak to ni edina aktivnost, s katero se lahko ukvarjate na Krku. Ena izmed njih je tudi pohodništvo, ki sicer poleti ne privlači toliko ljudi, je pa v povezavi z geolovom, prava poslastica za tistega, ki rad kombinira ti dve aktivnosti. Tudi sam sem med slednjimi in tako sem krajši družinski dopust, poleg kopanja v morju, izkoristil tudi za spoznavanje notranjosti Krka, za kar se imam zahvaliti predvsem glavi ekipe Cuden_family. Odločila sva se za Vaclavo grebensko pot (v originalu: Vaclavov grebenski put), ki poteka po robu grebena nad Baščansko dolino, z začetkom na Treskavcu (prelaz med Punatom in Baščansko dolino) in jo, s prečenjem kar nekaj najvišjih vrhov na otoku, preko sedla Vraca, zaključimo v sami Baški.

Verjetno bo ob imenu poti večina najprej pomislila, da je imenovana po pokojnem češkem predsedniku Vaclavu Havlu, vendar temu ni tako, je pa blizu. Pot je namreč, tako kot tudi večino drugih poti v okolici Baške, s pomočjo turistične zveze občine Baška, pomagal trasirati češki turistični vodič Vaclav Tupy. V zahvalo za pomoč, je bila ta pot poimenovana po njem in velja za eno najlepših v okolici. Kako tudi ne? Že sam opis in potek poti pove veliko o njej! Med premagovanjem razdalje namreč ves čas uživate v pogledih na Baščansko dolino, Kvarner, Kvarnerske otoke in deloma tudi že na Velebit. Na poti, ki je večinoma speljana po nekdanjih pastriskih poteh, se nenehno srečujemo z zgodovinskimi, kulturnimi in naravnimi vrednotami tega dela otoka. Ker se v teh krajih še zmeraj ukvajajo z ovčerejo, ni potrebno posebej poudarjati, da se na poti v glavnem srečuješ s čredami ovac, sem ter tja pa tudi s kakšnim drugim pohodnikom.

Čeprav nas zelo dobro markirana pot vodi bolj ali manj tam, kjer ni vidnih poti, hoja kljub svoji dolžini ni zahtevna. Zna pa biti naporna, kar je predvsem odvisno od izbire letnega časa za pohod. Tako je potrebno, na malo več kot 16 kilometrski poti, naredili komaj kakšnih 600 višinskih metrov, za kar si je potrebno vzeti okoli 5 ur časa. Seveda je najbolj naporna poleti, predvsem zaradi vročine, saj je na tem delu otoka komaj kaj višjega od grmovja, pa tudi pitne vode ni nikjer v bližini. Zaradi tega je pomembno izbrati pravo uro za začetek in predvsem imeti dovolj hrane in pijače za celotno pot. Na koncu ni odveč še opozorilo, da je popolnoma nespametno, če se podviga lotite v neprimerni obutvi in oblačilih.

 

In pustolovščina se začne:

Ravno v izogib vročini, sva se na pot podala zelo zgodaj zjutraj. Ura je kazala le nekaj malega čez četrto, zunaj je bilo še temno, večina pa je še spala, ko sva naredila prve korake. Kmalu sva prišla do prve geolovske točke, ki se nahaja ob poti do prvega od današnjih vrhov – Veli Vrh (541 m).

Od tam sva se spustila do ovčjega parlamenta in z manjšim ovinkom do sence, nadaljevala pa do najinega naslednjega vrha Brestovice (555 m), kjer je imel moj današnji sotrpin še neporavnane račune od svojega zadnjega obiska. Tokrat jih je z mojo pomočjo poravnal. Nekje na poti do današnje najvišje točke, vrha Obzova (569), se je začelo prebujanje dneva, na sam vrh pa sva uspela priti le nekaj minut pred sončnim vzhodom, iznad Kvarnerja. Bolj idealnega časa za prihod si ne bi mogel želeti. Sončni vzhod je bil tako veličasten, da sva zaradi tega namenoma ostala na daljšem postanku.

Pot sva preko vrha nadaljevala do Zminje (537 m), ki se nahaja prav na robu grebena nad Baščansko dolino in tu sva končno ujela prvi pogled na Baško. V nadaljevanju hoje po grebenu, nama je vzhajajoče sonce obarvalo pokrajino z zlato-rumeno barvo. Prava paša za oči! Rahel spust naju je pripeljal do sedla Lipica, od koder sva se povpela na Veliki Hlam (482 m), od tam pa se je pot spet začela rahlo spuščati, dokler nisva pripsela do Vorganja (390 m). Jutro se je začelo prevešati v dopoldne in sonce je začelo kazati svojo moč. Posledično se je zmanjšal tempo hoje, koncetracija je začela popuščati, še najbolj pa je bilo to opazno pri iskanju zakladov na preostalih vrhovih.

Večji vzponi in spusti čez sedla so se končno nehali. Pot se je od tu naprej le še spuščala in kaj kmalu sva prispela do Bratinaca (300 m). Tukajšnji zaklad se je izkazal za največji iskalni oreh današnjega dneva, a obenem se je z njega ponujal eden najlepših pogledov na Baško. V nadaljevanju se je pot še naprej spuščala, kjer sva mimo Panorame na Baško, prišla do sedla Vraca. Tu naju je čakal še zadnji današnji vzpon, vzpon na Bag (185 m). Po uspešni osvojitvi zadnjega vrha je sledil spust nazaj na sedlo Vraca, od tam pa le še proti cilju, v Baški. Tik pred zaključkom današnje avanture sva si privoščila še pogled na Baško, z le nekaj deset metri nadmorske višine.

Ob zaključku današnje ture, nama je Garmin, s prihodom v Baško, pokazal nekaj manj kot 18 kilometrov, v dobrih šestih urah in pol, ter okoli 640 opravljenimi višinskimi metri. Nekaj več, če te podatke primerjamo z uradnimi, k čemur je nekaj malega prispeval geolov, nekaj malega pa podaljšanje poti na Bag. Kakorkoli že, s prihodom na cilj in med uživanjem zasluženega okrepčila, so bile vse tegobe pozabljene, ostali so le še prijetni spomini na opravljeno pot.