Iz Novega sveta: Klic divjine

Geolovske poti so včasih zavite in nenavadne. Ko se je ta zgodba pred letom in pol začela v Koloseju, me sploh ni bilo zraven. Tudi do sladoleda s Juanom in Katom sem prišel čisto na koncu. Takrat so mi zabičali, naj si ob naslednjem obisku Fort Lauderdala vzamem več časa, da mi bodo pokazali, kaj je pravi floridski geolov. Ena možnost je sprehod do pasu v temni vodi med aligatorji in kačami. Druga možnost, nad katero sem se takoj navdušil, pa je odprava do virtualnega zaklada Ed Watson was a Bad Man. Ena najbolj cenjenih geolovskih trofej v tem delu sveta je od najbližjega naselja oddaljena kakih 40 km vožnje s čolnom po labirintu plitvin in mangrov nacionalnega parka Everglades. Od leta 2003 do našega obiska marca 2017 je najdbo vpisalo le 91 geolovskih ekip.

Edgar Watson je bil res model. Na begu pred zakonom, živega ali mrtvega so ga iskali v več ameriških zveznih državah, si je v deželi desettisočih otočkov omislil plantažo sladkornega trsa. Pa je bil na tako slabem glasu, da so ga po nekaj letih sosedje preventivno pokončali iz zasede. Zapuščeno plantažo je kmalu prerasel gozd, njeni ostanki pa so še danes vidni v okolici tabornega prostora Watson’s Place, ki ga vzdržuje nacionalni park. Nekoč je bil tu postavljen tradicionalni zaklad z D/T oceno 5/5, ko pa je nekajkrat izginil, ga je takratni lastnik spremenil v virtualni zaklad, ki je precej neupravičeno podedoval tudi oceno težavnosti. Za dobro mero in v upanju, da se pridruži še kdo, sva z geolovcem CBX25 na Watson’s Place objavila še geolovski dogodek Picnic at Ed’s homestead. Sprva je kazalo na dobro udeležbo, po nekaj odpovedih pa sta se nama pridružila le mosquimoyo in Davidlee G.

Plovba po floridskih močvarah je za sredozemskega mornarja kar zahteven izziv. Navigacija je brez orientacijskih točk težavna, na neprevidne čolnarje prežijo številne školjčne in peščene plitvine, držati se je treba rečnih kanalov, kjer je nekaj več vode. Plima in oseka sta zaradi plitvih prelivov med večjimi lagunami precej nepredvidljivi. Odprava, ki je zaklad obiskala dva meseca pred nami, je neštetokrat nasedla, zato sem se najprej lotil poglobljenega študija navtične karte in si naredil načrt plovbe. Prepričan sem bil, da ne bo težav. Moji sopotniki so bili bolj skeptični.

Izpluli smo iz mesteca Everglades City, enega od dveh večjih obmorskih naselij v nacionalnem parku. Celodnevni najem petinpolmetrskega gliserja z ravnim dnom in 70-konjsko Yamaho je stal 100 USD. Vajen odzivnosti motorja jadrnice sem potreboval nekaj časa, da sem se navadil na beštijo, ki divje skoči ob vsakem dotiku ročice. Kljub oseki smo počasi in previdno, a zato brez težav, prišli v glavni kanal, ki vodi proti zunanjim vodam. Tam se se opogumil in hitrost stopnjeval do 15 vozlov. Po kaki uri in četrt plovbe smo opravili prvi postanek pri virtualnem zakladu na otočku Pavillion Key. Plima je bila na naši strani. Vode je bilo že toliko, da smo pristali skoraj na točki nič. Polurni postanek smo izkoristili za spoznavni klepet, saj posadke drugega čolna prej nisem poznal, in sprehod po peščeni plaži in školjčni sipini.

Do otočka niti nisem pričakoval težav, morjeplovski izziv pa se je začel, ko smo se za njim usmerili proti ustju reke Chatham. GPS je prišel zelo prav, pa navtična karta, ki sem si jo še doma natisnil in plastificiral, tudi. Reko Chatham sem kljub nekaj vabljivim slepim rokavom zadel iz prve. Plitvinam na ustju sem se spretno izognil sam, potem pa sem nekaj rečnih ovinkov sledil domačinu, ki je švignil mimo nas. Drugi čoln mi je sledil na varni razdalji. Nekaj delfinov in dva aligatorja kasneje smo bili samo še en okljuk oddaljeni od cilja. Na geolovsko srečanje, napovedano za poldne, smo prišli s petimi minutami zamude. Drugih udeležencev nismo dočakali. Med izkrcavanjem je mosquimoyu padel v vodo pametni telefon. Sicer ga je po nekaj potopih v kalno vodo presenetljivo našel, a je bil žal že ob pamet.

Prvo opravilo je bilo slikanje pred veliko skledo za kuhanje melase, kar je zahteva za vpis najdbe virtualnega zaklada. Drugo opravilo je bilo polivanje z veliko količino repelenta, tretje pa, kot je zahtevalo ime dogodka, piknik na Edovi domačiji. Sedeli smo na pomolu, malicali sendviče ameriške velikosti in si pripovedovali geolovske zgodbe. Medtem, ko so se ostali zapletli v klepet s skupino mladcev, ki je na tem kraju taborila že nekaj dni, sem prišel na genialno idejo, da bi si ogledal še ostanke stavb in strojev, ki jih je prerasel gozd. Med drevesi sem zdržal največ minuto. Komarji so me prepoznali kot uvoženo delikateso, repelent pa kot eksotično začimbo. Zanimivo, da na čistini ni bilo nobenega, v gozdu pa so planili name kot piranhe.

Pot nazaj je bila hitrejša. Voda je še nekoliko narasla, poleg tega sem imel na GPS napravi posneto sled prihoda. Zato sem bil še pogumnejši glede obratov motorja, po reki pa sem vozil tako suvereno, da se je za mano usmeril še nekdo (misleč, da varno sledi domačinu). Veter s kopnega, zaradi katerega smo dopoldne vozili v valove, da me je za krmilom pošteno zalivalo (CBX25, ki je sedel bolj spredaj, je dobil le nekaj kapljic), se je umiril, zato je bila pot prijetnejša in hitrejša. V kanalu proti Evergladesu Cityju sem zmanjšal hitrost, da smo se lahko posvetili opazovanju ribjih orlov (angl. osprey), ki gnezdijo na skoraj vsakem stebru.

Po petih urah in pol in 80 km prvovrstne dogodivščine smo, ne da bi enkrat samkrat nasedli, oddali čolne in si privoščili pivo. Mosquimoyo ga je prav za to priložnost pustil v avtu. V hladilni skrinji na ledu, seveda. Da bi zaključili dan samo s tremi najdbami? V ZDA? Saj se nam bodo še smejali … 😉 Zato smo poiskali še nekaj mikrotov v okolici. Enega celo na kraju, kjer naj bi Ed Watson storil konec pod streli prestrašenih sosedov. Po treh najdbah sta se mosquimoyo in Davidlee G poslovila, jaz pa sem izkoristil priložnost, da med potjo proti Fort Lauderdalu še malo povečam števec najdb. Na dogodivščino so me še nekaj dni spominjale sončne opekline na za krmarja značilnih mestih. Precej trajnejši spomin pa je geokovanec, ki sta mi ga podarila nova znanca.