Lov za zakladi v Saigonu

Potovanje (in geolov) po Južnem Vietnamu sva zaključila v največjem vietnamskem mestu. Ho Chi Minh City ali Saigon, kot so ga nekoč imenovali, je mesto z osmimi milijoni prebivalcev. Po njegovih cestah hrumi množica motorjev, ki predstavljajo primat nad prevoznimi sredstvi v Vietnamu. Na motorjih se dogajajo in izvajajo večinoma vse življenjske aktivnosti: prehranjevanje, izvajanje osebne higiene, prevažanje sadja in zelenjave, dreves, plastičnih stolov, gum, številnih oseb in živali. Dvomim le, da se z motorji išče keške, saj jih je v mestu trenutno le šest. Pet od teh sva našla. Šesti je, zaradi res nejasnih navodil, ostal skrit.

V mesto skupaj s prijateljicama bunkeljkama prispemo ponoči in hitro ugotovimo, da na cestah obstoja nekakšen organiziran kaos. Udeleženci v prometu upoštevajo zakon močnejšega, izjema je le prehod pešca čez cesto. V tem primeru je namreč najbolj varno stopiti na cestišče in se nikakor ne ustavljati ali celo obračati in teči nazaj, saj reka motorjev najde svojo pot mimo. Kar nekaj vaje je potrebno za uspešno izvedbo te naloge. Ho Chi Minh City popotniku ponudi kar nekaj znamenitosti. Večina jih izvira še iz francoskih kolonialnih časov. Francozi so leta 1859 zasedli mesto, kar se odraža tudi v mestni arhitekturi.

Nekaj deset kilometrov zunaj mesta obiščemo pokrajino Cu Chi, kjer je divjala vietnamsko-ameriška vojna v vsej svoji intenzvnosti. Pokrajino so poleg izvajanja vojaških napadov škropili tudi z različnimi kemičnimi sredstvi. Najbolj znano je verjetno »Agent Orange«, ki je na zemlji in naslednjih generacijah pustilo ogromno posledic. Danes je del pokrajine odprt za vse, ki bi želeli okusiti vsaj del življenja prebivalcev med vojno. Ti so si namreč pod zemljo skopali sistem ozkih rovov, kjer so živeli med napadi in načrtovali obrambo. Tuneli so bili skrbno skriti in ozki vhodi varovani z minami. Pod zemljo so si zgradili šole, bolnišnice, domovanja in tudi gledališča. Tuneli, ki si jih ogledajo turisti, so razširjeni za potrebe obiska, v resnici pa so bili tako ozki, da se je bilo treba plaziti. V kompleksu tunelov Cu Chi se skriva virtualni zaklad Cu Chi Tunnels. Lokacije ni težko najti, saj gre za ameriški tank, ki je naletel na mino in ostal na mestu do danes. Letnica na tanku pa je tista, ki pripomore k vpisu najdbe virtualnega zaklada.

Naslednje dni v mestu prijateljici bunkeljki izkoristita za uspešno nakupovanje na znani tržnici Ben Tranh Market, midva pa se odločiva za lov na drugačne vrste spominkov. Cat’s nest Saigon je bil najina prva destinacija, saj je bil skrit v parku v bližini našega hotela. Ker sva se v park podala že zjutraj, so v njem po odlični azijski navadi domačini izvajali jutranjo telovadbo. Medtem, ko so se oni raztegovali, sem hitro odkrila skrivališče in se vpisala.

Sosednji park Tao Dan je, poleg možnosti za rekreacijo in raznovrstnih tropskih drevesih, znan po »ptičji kavarni«, zbirališču ljubiteljev ptic. Gospodje na motorju pripeljejo kletke s svojimi pticami in jih, vsak svojo, razobesijo na za to namenjene drogove. V bližini ptičje kavarne se skriva tudi drevo s končno lokacijo multi keška Tao Dan.

Eden izmed keškov je bil skrit na Turtle lake. Želvje jezero sva si predstavjlala malce bolj romantično in sva šele na lokaciji spoznala, da gre za betonske ploščadi nad umetnim ribnikom na sredini krožišča. Brez želv. Med leti 1965 in 1967 je bil na tem mestu izkopan umeten ribnik in sicer pred vrati v staro mesto Qui. V francoskih časih je bil na tem mestu vodni stolp, kasneje pa spomenik, ki je izkazoval moč Francije. Danes ploščad večinoma obiskujejo študentje bunkeljni. Porabila sva kar dobre pol ure čakanja in sedenja, da so se odmaknili z lokacije in sva se lahko uspešno vpisala v dnevnik.

Ste vedeli, da ima pariška Notre Dame svojo mlajšo in manjšo sestro? Res je, sredi mesta Ho Chi Minh je bila zgrajena v letih od 1877 do 1880. Danes se v okolici rade nastavljajo in slikajo vietnamske dame, seveda spet čisto zraven lokacije zaklada.

Ho Chi Minh City ponuja še mnogo več. Prijetne uličice, kolonialna in vojaška zgodovina, prijazni ljudje, ki radi poklepetajo s tujci, in divje nočne zabave v samem centru mesta. Za zaključek uspešnega zakladolova in nakupovanja si privoščimo še tradicionalno juho z riževimi rezanci, ki se imenuje »pho«, in pa hladno pivo Saigon. Vse, kar Ho Chi Minh City potrebuje, je kakšen kešek več.