Virtualni zaklad
Virtualni zaklad je opuščena vrsta zaklada brez vsebnika. Za najdbo te vrste zaklada je treba na lokaciji, ki jo označujejo koordinate, opraviti določeno nalogo, s katero geolovec dokaže, da je lokacijo dejansko obiskal. Novih zakladov te vrste že dolgo ni več mogoče objaviti, vendar jih je aktivnih še okoli 4.600. Prav verjetno je torej, da ste ali boste kakšnega našli. Na geolovskem zemljevidu jih boste prepoznali po ikoni z duhcem.
Najprej nekaj zgodovine
Virtualni zaklad je bil kot posebna vrsta zaklada na spletišču geocaching.com prvič omenjen aprila 2001. Po takratnih napotkih za postavljanje zakladov je bila to obstoječa znamenitost (npr. spomenik ali nagrobnik), geolovec je najdbo dokazoval s podatkom, ki ga je pridobil na objavljenih koordinatah in ga sporočil lastniku. Kasneje so kot dokaz najdbe dovolili tudi fotografijo. V letu 2001 je bilo po svetu objavljenih nekaj sto virtualnih zakladov, leta 2002 več kot 3.800, leta 2003 pa nekaj manj kot 2.200. Prvotna zamisel, da bi na tak način v igro vključili lokacije, ki so vredne obiska, a na njih ni mogoče postaviti vsebnika, se je hitro izrodila v podpiranje lenobe. Geolovci so raje objavili virtualni zaklad kot da bi se potrudili in pridobili dovoljenje za postavitev zaklada z vsebnikom. Virtualni zakladi so se pojavljali tudi ob kandelabrih in na parkiriščih. Že v letu 2003 so zato na sedežu igre zaostrili merila in dovolili objavo le na lokaciji, ki je nekaj posebnega, lastnik pa je moral tudi pojasniti, zakaj tam ni mogoče postaviti tradicionalnega zaklada ali stopnje večstopenjskega zaklada. Presoja je bila prepuščena pregledovalcem. Število objav je močno upadlo (le nekaj več kot 500 v letu 2004). Zaradi številnih pritožb in prerekanja po forumih o tem, kaj je in kaj ni edinstvena lokacija, je Groundspeak sredi leta 2005 opustil vse vrste zakladov brez vsebnika (tudi EarthCache zaklade, ki so jih kasneje ponovno uvedli) in zanje ustvaril novo igro Waymarking.
Obstoječi virtualni zakladi so »podedovali« pravico do objave (angl. grandfathering). To v praksi pomeni, da je aktivne zaklade te vrste še mogoče iskati, na spletišču geocaching.com pa ni mogoče objaviti novih. Virtualnega zaklada ni mogoče posvojiti, zato je treba nevzdrževane zaklade arhivirati. Arhiviranega virtualnega zaklada ni mogoče obnoviti iz arhiva. Ko je arhiviran, je arhiviran za vedno, tudi če okoliščine ponovno omogočajo vpis najdbe.
Virtualni zakladi danes
Od skupaj nekaj več kot 7.000 virtualnih zakladov jih je aktivnih še približno 4.600. Večinoma jih najdemo v večjih mestih, v ZDA pa pogosto v nacionalnih parkih, kjer postavitev zaklada z vsebnikom ni dovoljena. V večini primerov je na objavljenih koordinatah treba poiskati kak skrit napis ali manj očitno značilnost, ki se je ne da odkriti s fotografij. Podatek je treba posredovati lastniku, ki dovoli vpis najdbe (oziroma ugovarja, če podatki niso pravilni). Pogosta zahteva je tudi objava fotografije geolovca in GPS naprave na lokaciji v dnevniškem zapisu. Nekateri virtualni zakladi so tudi večstopenjski ali vključujejo uganko, trinajst še aktivnih jih ima oceno težavnosti in terena (D/T) 5/5. Danes je mogoče podatke za mnoge virtualne zaklade pridobiti s spleta s pomočjo storitev, ki jih pred desetletjem in več ni bilo, kar marsikoga zvabi v vpis zaklada »s kavča«. To se ne spodobi, poleg tega je tudi v nasprotju s pravili, saj je vpis najdbe dovoljen le po obisku lokacije. Lastnik sme in mora tako »najdbo« izbrisati.
V Sloveniji ni virtualnega zaklada in ga tudi nikoli ni bilo. Slovenski geolovci – le 319 jih je kadar koli našlo to vrsto zaklada – morajo tako vzeti pot pod noge in se odpraviti čez mejo. V krogu 200 km od prestolnice jih je trinajst. Tistim iz zahodne polovice Slovenije je najlažje dostopen zaklad v Miljah pri Trstu (La Serenissima Muggia), Štajerci imajo enega pred nosom v Gradcu (A Walk to the Past – Virtual Bonus Cache). Kdor dopustuje na severnem Jadranu, lahko poišče tistega na otoku Grgur (See From Sea), eden je tudi na drugi strani Karavank blizu Celovca (Wehrkirche Tiffen).
Najbolj obiskan virtualni zaklad je na Češkem: Cache my Czech ima skoraj 22.000 najdb in je med petimi najbolj obiskanimi zakladi na svetu. Največ favoritov, 1.868 in 1.778, sta si prislužila berlinska zaklada Historic Words in Berlin’s Second (but first virtual) Cache. Najstarejši še aktiven izvirno virtualni zaklad (ali vsaj eden najstarejših – mnogi zelo stari virtualni zakladi so bili sprva tradicionalni, ki so pogosto izginjali) je Kennesaw Mtn. Virtual Geocache v ZDA. Od aktivnih virtualnih zakladov je bil Seal Splash na Antarktiki najden samo enkrat, zaklada Isovia v Keniji in North Minerva Reef sredi morja med Tongo in Novo Zelandijo pa dvakrat oziroma trikrat. Virtualni zaklad Penguin Dance pa ostaja izziv za najhujše FTF hunterje. Na prvega najditelja čaka že od februarja 2003. Le kdo bo prvi na Antarktiki zaplesal s pingvini?
In moje izkušnje?
Doslej sem jih našel 48. Ta številka bi bila lahko večja, pa sem jih v prvih letih geolovske kariere bolj ali manj ignoriral. Niso se mi zdeli pravi zakladi. Za nekatere sem celo zbral podatke ali posnel fotografijo, pa potem nisem vpisal najdbe. S kilometrino pride tudi geolovska modrost, zato danes ne mislim več tako. Virtualni zakladi so res iz nekega drugega časa, a vredni obiska. Marsikateri virtualni zaklad ponuja boljše geolovsko doživetje v urbanem okolju kot ga lahko ponudi tradicionalni mikro ali nano zaklad na istem mestu (z vedno polnim in premočenim vpisnim listkom). To je tudi pogost argument tistih, ki si želijo ponovne uvedbe te vrste zakladov. V Geocaching HQ odgovarjajo, da so danes aktivni le še najboljši (in nekateri, ki nikakor nočejo v arhiv), zadržki, zaradi katerih so zaklade brez vsebnika opustili, pa so še danes enaki. Še najbolj so virtualnim podobni lab zakladi, ki jih začasno postavijo v okviru mega ali giga geolovskih dogodkov.