Iz Novega sveta: v snegu do GC28
Tako kot pred štirimi leti (groza, a je res že štiri leta) in še enkrat vmes, so me srčne zadeve spet pripeljale v Chicago. Tokrat nič naokoli in bolj na kratko, čisto brez geolovskih dogodivščin pa le ni šlo. Začelo se je že na letališču v Zagrebu, kjer sem med čakanjem na odlet dobil od doma sporočilo, da je bil Rekvijem za Montano preuranjen. Naprava se je samo potuhnila, najbrž utrujena od vsega, kar je morala prestati z mano, in počakala, da si omislim novo igračo. Ampak o njej morda kdaj drugič.
Beverly (GC28) je tretji najstarejši še aktiven zaklad. Postavljen je bil davnega 13. maja 2000. Od njega sta od aktivnih zakladov starejša samo Mingo (GC30) in 5/12/2000 (GC12), ki sta se v divjini znašla dva dni oziroma dan prej. Geolovska trofeja torej, zaradi katere mnogi naredijo kar konkreten ovinek, če že ne pridejo v te kraje prav zaradi nje. Za turista, ki se zanaša samo na javni prevoz, je Beverly kar težko dostopen. Najprej je treba z vlakom proti zahodu v dobre tričetrt ure oddaljeni Elgin, od koder je do parka ob jezeru Beverly še kakih 8 km. Peš ali s kolesom skoraj misija nemogoče, saj so ceste v okolici v glavnem hitre štiripasovnice brez pločnikov ali kolesarskih stez in bi bila pešec ali kolesar na njih prava eksota. Sodobna mobilnost poskrbi tudi za to: ko sem se torej v sneženem petkovem jutru znašel na postaji v Elginu, je bil prevoz oddaljen le še en klik v aplikaciji. Gospa, ki me je peljala, ni čisto dobro razumela, zakaj bi kdo silil na sprehod sredi ničesar po nekaj cm novozapadlega snega, ampak tega od nje niti nisem pričakoval.
- Po zasneženi stezici
- Okoli jezera
- Proti zakladu
Od parkirišča je bilo treba še kak kilometer peš v pravi zimski idili. Misli (in nekaj SMS sporočil) so kar takoj ušle k lanski prav tako sneženi dogodivščini s Frau Potter pri opičjem zakladu. Tokrat ni bilo treba v hrib, ampak po ravnem najprej okoli jezera, potem pa po bolj ali manj širokih stezah v gozd. Hoja po gozdu v prvem jesenskem snegu, ko je listje še na drevesih, ima poseben čar. Takoj, ko se dotakneš kake veje, ti zleti pol kile snega za vrat. Če imaš GC28 pred očmi, tega niti ne opaziš. Na razpotju kakih 200 m od zaklada bi poleti šel kar čez drn in strn, tokrat pa sem z nekoliko potrpežljivosti zavil iz smeri in čez nekaj metrov zagledal zasneženo geostezico, ki me je pripeljala točno do nenaravnega kupčka, pod katerim se je skrivala škatla. Takoj sem se s slikami pohvalil nekaj geolovskim prijateljem, se na veliko podpisal v dnevnik, odložil kup sledljivčkov in pospravil škatlo nazaj v skrivališče.
Adrenalin ima, kot vemo, kratko življenjsko dobo. Ko ga razburjenje neha izplavljati, ga hitro zmanjka. Zato se je bilo treba soočiti s kruto realnostjo: pri -2 °C stojim sredi zasneženega gozda z mokrimi čevlji v od snega vlažnih oblačilih, ki niso najbolj primerna za vse močnejši veter. Kljub številnim zakladom v okolici sem se rajši odpravil nazaj na izhodišče. Seveda ni šlo brez najdb dveh zakladov, ki sta se mi skoraj postavila na pot, za kaj več pa je zmanjkalo motivacije. Ko sem ugotovil, da bo treba na vlak čakati še skoraj uro, sem si obetal še eno ali dve najdbi ob reki blizu železniške postaje, pa sem hitro odnehal. Razlogov za to je bilo več, eden od njih je bil, da je zeblo tudi že zelo šibke baterije v novem Garminu. Na vlaku mi je uspelo vpisati najdbe, segrel pa se nisem. V Chicagu je bilo treba do zavetja hotelske sobe še skozi vetrovne kanjone med stolpnicami. Neprijetno, a v 20 minutah sem bil le na toplem. Gretje sem navil na 80 °F in tisti dan nisem več niti pomislil na to, da bi šel ven. Čisto drugačno doživetje kot pri GC23 pred pol leta. Vsaka geolovska trofeja ima svojo zgodbo.