Opičji (APE) zakladi

Na projekt APE zaklad ste gotovo že naleteli, če ne drugje pa med brskanjem po svoji geolovski statistiki. Je eden od tistih bolj pri dnu seznama vrst najdenih zakladov, in če niste slučajno predsednik kakšnega domačega geolovskega kluba, je verjetnost, da je število najdenih večje od nič, nič. 😉 Meni se je ta statistični in historični dosežek posrečil nenačrtovano. Zaklada Mission 9: Tunnel of Light ni bilo med mojimi geolovskimi načrti za tridnevni obisk Seattla, ker je daleč onkraj dosega javnega prometa. Potem pa je Cindy, ki jo tudi slovenski geolovci poznamo kot Frau Potter, ponudila, da vzame dan dopusta in se do te redke geolovske živali odpraviva skupaj. Malo sem se upiral, a ne predolgo.

Nekaj stavkov o zgodovini

Skočimo za trenutek na konec pomladi leta 2001. Pionirski geolovski časi, spletišče geocaching.com ni delovalo še niti leto dni. Po svetu je bilo kakih 2.500 zakladov, prvi slovenski je bil le ideja, ali pa niti to ne. Filmska družba 20th Century Fox se je domislila, da bi poletni filmski hit Planet opic promovirala tudi skozi nov hobi, o katerem je brbotalo po poznavalskih forumih. Vse skupaj se udejanjilo v štirinajstih promocijskih zakladih z zgodbo, ki sicer ni bila neposredno povezana s filmom. Znanstveniki, ki so se uprli nadvladi opic, so skušali potrditi teorijo o alternativni evoluciji primatov (Alternative Primate Evolution oziroma APE) s postavljanjem predmetov na različne konce sveta. V trinajstih tednih pred premiero filma je bila vsak teden objavljena nova »misija«, tj. zaklad, v katerem so bili poleg drugih promocijskih predmetov tudi originalni rekviziti iz filma. Uporabili so velike škatle za strelivo, ki so jih izbrani geolovci v ZDA, Avstraliji, Veliki Britaniji, Braziliji in na Japonskem postavili v strogi tajnosti.

Zadeva se za današnje pojmovanje geolova ni najbolje obnesla. Z nekaterimi zakladi so bile težave še pred prvo najdbo, a lovci na FTF takrat niso bili tako zahtevni in zagrizeni kot danes. Na zgornjem posnetku je svoj prihod na eno od lokacij na video zabeležil izumitelj geocachinga legendarni Dave Ulmer. Večina APE zakladov je izginila po nekaj obiskih, le redki so se obdržali dlje kot leto. Enega od arhiviranih zakladov so kasneje oživili kot tradcionalni zaklad, v drugo desetletje tega tisočletja pa sta kot APE zaklad preživela le dva: že omenjeni zaklad v ZDA in Mission 4: Southern Bowl v Braziliji. Tudi slednji je bil leta 2004 za leto dni arhiviran, ker po prvih najditeljih tri leta ni bilo nobene najdbe, a so ga leta 2005 po obisku skupine geolovcev ponovno aktivirali.

Zaklad pri Seattlu so nekajkrat izropali, leta 2011 pa je izginila tudi nadomestna škatla in zaklad je šel v arhiv. Tako je bil brazilski zaklad šest let edini še aktiven zaklad svoje vrste in privlačen cilj za geolovske romarje. Dokler se ni oktobra 2016 skupina geolovcev iz Seattla in okolice odločila preiskati področje okoli skrivališča, saj so domnevali, da geovandal težke škatle najbrž ni vlekel s sabo do nekaj km oddaljenega avta. Res so po intenzivnem iskanju našli ne samo nadomestno škatlo, ki je izginila zadnja, ampak tudi originalno škatlo iz leta 2001. Problem, kaj storiti, so rešili z ljudskim glasovanjem in sredi avgusta 2017 zaklad obnovili blizu izvirne lokacije v okviru tradicionalnega mega dogodka Going Ape (tudi s slovensko udeležbo). Novo geolovsko romarsko središče je bilo odprto.

Po jesenskem snegu do opičjega zaklada

Zaklad Mission 9: Tunnel of Light je postavljen na odseku pohodniško-kolesarske steze John Wayne Pioneer Trail (nekdanja trasa železniške povezave med Chicagom in pacifiško obalo), ki poteka skozi Iron Horse State Park. Najenostavnejši pristop je s prelaza Snoqualmie skozi 3,5 km dolg železniški predor. Pred zimo ga zaprejo zaradi nevarnih ledenih sveč (podobne težave ima tudi Bohinjski predor), a je kazalo, da nama bo 7. novembra do zaklada vendarle uspelo priti s kolesom. Potem pa je nad področje vdrl polarni zrak, tunel so zaprli. Tik preden sem se odpravil na letališče, je priletelo sporočilo, naj zaradi snega vzamem kako temu primerno obutev. Huh? Menda ne bom zaradi enega zaklada vlačil v Ameriko tahudih gojzarjev? Res jih nisem. Tako kot ne pohodnih nogavic in rokavic (nenamenoma, kar me je dobesedno drago stalo) in zimskim temperaturam primerne bunde (kar me ni stalo ničesar, me je pa občasno malo zeblo). Cindy in njena družina so poskrbeli za ostalo: zimske gume na kombiju, sendviče, gamaše, pohodne palice in celo krplje. Ker nisva mogla skozi tunel, sva se morala do steze Johna Wayna povzpeti iz doline. Pot, ki sicer pelje k nekemu jezeru, je bila že lepo shojena, ko pa sva dosegla široko stezo in se umerila proti zakladu, sva gazila po celcu. Bolj kot sva se bližala zakladu, več je bilo snega. Gamaše so prišle prav, krplje na hrbtu pa niso bile preveliko breme.

S parkiranjem na izhodišču ni bilo težav

Imam ga!

Če verjamete ali ne, tudi velik zaklad, ki je zapovrhu še vzidan v velik kup skal, je mogoče zgrešiti. Če se zaklepetaš in si te malo privošči še GPS naprava, si naenkrat 200 m mimo. To ni bilo preveč tragično, ker sva kar nadaljevala do zaklada Iron Horse, postavljenega oktobra 2000. Tam je bilo snega kakih 30 cm in za najdbo, neuspeh ni bil predviden, se je bilo treba kar potruditi. Nazaj grede sva bila bolj pozorna in velike snežene kopice nisva spregledala. Nekaj kopanja, pa se je izpod snega prikazal pokrov z legendarnim napisom. Odloveno! 😉 Ob sendviču sva po tehtnem premisleku pobrala iz zaklada večino sledljivčkov, saj sva domnevala, da obisk v prihodnjih mesecih ne bo prav množičen (množičen res ni bil, zaklad pa vseeno ne sameva). Ker je bil dnevni cilj dosežen in razburjenja konec, sem se začel zavedati bolj posvetnih stvari, kot so mokri čevlji, v katerih je bilo treba še priti v dolino. Majhna žrtev za veliko najdbo. So se pa v mokrem snegu res dobro oprali.

Mogočni slap na reki Snoqualmie

Geolova je bilo za ta dan konec. Najprej sva si sicer privoščila samo predah in klepet na toplem ob vroči kavi v restavraciji s spektakularnim pogledom na slapove Snoqualmie Falls. Je kdo rekel Twin Peaks? Potem so se stvari malo zapletle. Zunaj je bilo precej vetrovno, mraz je šel skozi tanek softshell do kosti in zakladi v okolici – tudi tisti, oddaljen samo 120 m – so izgubili privlačnost. Cindy je na seznam zakladov, ki bi jih lahko obiskala, uvrstila še nekaj takih, ki mi manjkajo za izziv Jasmer (najti zaklade, postavljene v vseh mesecih od maja 2000 do danes), pa sem bil preveč utrujen in prezebel. Ne vem, če se bom kdaj odpravil še do brazilskega APE zaklada, čeprav me organizatorji brazilske dirke sledljivčkov spodbujajo k temu. Sem pa skoraj prepričan, mi ga ne bi bilo treba iskati v snegu.