Namig za izlet: Cerkvici
Vse okoli nas je belo. Sneg je pobelil travnike, njive, gozdove, prekril stehe hiš. Med nami se je pojavila povsem sezonska skupina prebivalcev, ki tam sredi ničesar stoji, gleda s črnimi očmi, maha s svojimi skrivenčenimi rokami. In se najbolj boji tega, kar zanesljivo pride najkasneje čez mesec ali dva. Otoplitev. Snežaki so zgolj ena izmed zabav, ki otrokom, pa tudi starejšim v teh dneh dela veselje. Spust z najbližjega brega na saneh, prvi koraki v drsalkah, nerodno lovljenje ravnotežja na smučeh. Koliko zabave in iskrivosti v očeh. Toda sneg povzroči vedno tudi težave. V prometu, prenosu energije, poledeneli pločniki so že marsikoga prisilili v nenapovedani obisk urgence, da o svečah, ki po nenadni ohladitvi visijo z žlebov, ne govorimo. Tudi geolovci ga nismo vedno najbolj veseli. Le redki so zakladi, ki jih pozimi najdemo lažje. Veliko več je tistih, ki zakopani globoko pod snegom čakajo pomladi. Do njih je priti težko, če pa se že podamo na takšno misijo, je prizorišče po našem odhodu še najbolj podobno rajanju kopice medvedov. Kam torej? Najbolje da tja, kjer snega običajno res ni. Na Primorsko, pa čeprav povsem do morja.
Sv. Jurij
Zadnje sneženje je bele snežinke poneslo čisto daleč proti kraškemu robu. In povzročilo prav nenavadno izkušnjo. V predor Kastelec, le malo pred slovitim Črnokalskim viaduktom, je nekdo, ki je prihajal iz notranjosti Slovenije, zapeljal v pravi zimi. Na drugi strani, kot bi preskočil skozi nek časovni portal, pa o belini ni bilo več ne duha, ne sluha. In prav tam. Ob že omenjenem viaduktu, lahko obiščemo cerkvici, ki sta vsaka zase vredni postanka. Med njima je za dober kilometer in pol razdalje in če uberemo pravo pot, mimo nas z nekaj sreče ne bo prihrumel noben avtomobil, če nas bo obevskalo kakšno domače ščene, pa tudi ne bo hudega. Torej kam in kako? Najbolje, da se potem, ko visoko v zraku preskočimo dolino pod kraškim robom, zavijemo na izvoz za Črni Kal. Pa cesti sledimo le nekaj sto metrov, do odcepa ceste desno, smerokaz pove, da se bomo zapeljali proti vasi Stepani. Še pred vasjo bo na naši levi strani veliko parkirišče, kjer parkiramo.
Sneg v Čičariji
Napotimo se skozi vas, mimo starih kamnitih hiš, ki že desetletja kljubujejo burji, ki tukaj prevetri dolino, odnese zle misli in počeše razvejane oljke. Do Jurija, tistega, ki je menda zmaja premagal, je komaj kaj več kot nekaj korakov. Skozi Stepane in Rožar. Občutek imaš, da se je tukaj čas že zdavnaj ustavil, igrala ob poti so takšna, kot smo jih bili vajeni, ko smo kratkohlačni letali okoli in se podili za žogo. Pri cerkvi se je vredno ustaviti, stopiti nad obzidje, prebrati nekaj besed o zgodovini cerkve. In se zazreti s tega čudovitega pomola nad Rižano proti Kopru in morju. Kajti od tu se ju prav lepo vidi. In Markovec, ki se kopa v soncu. Da je na tem posebnem mestu tudi zaklad, je seveda jasno. Čeprav je dostikrat škatlica zgolj pika na i. Kajti pravi zaklad je že kraj sam.
Morje
Sedaj se vrnemo, prav počasi, kajti tu ni, da bi hitel, do parkirišča. Z njega vodi makadamska pot, kateri lahko sledimo. Teče vzporedno z glavno cesto, le precej bolj mirna je. Ko zagledamo odcep za Gabrovico in Osp, prečkamo glavno cesto in se skoraj takoj napotimo desno, malo naprej pa levo. Skozi hodimo po asfaltni poti, midva tu nisva srečala žive duše. Gremo pod najvišjim delom Črnokalskega viadukta in kmalu pridemo do cerkvice sv. Miklavža. Da je tudi tu lepo skrita škatlica, je seveda jasno. Potem pa le stopimo okoli cerkvice. Majhno vaško pokopališče razkriva nekaj deset usod, vsaka je zagotovo po svoje tragična, vsaka je imela za posledico vsaj solzo na enem licu. Sedaj se lahko odpravimo še naprej, ali pa gremo nazaj. Odločitev je povsem naša. Smeri je veliko, nekatere so označene bolj, druge manj, tretje nič. Toda to nam verjetno ne bi smel prevelik problem, saj smo vendarle geolovci. Kakorkoli. Ob vračanju gremo lahko obiskati še škatlico pod viaduktom, potem pa najbolje še naprej, proti Kopru ali kateremu drugemu izmed obmorskih krajev. Saj takšen dan, topel in krasan, je vendarle treba izkoristiti, kajneda?
Velikan in drobižek pod njim
