Namig za izlet: Potoška gora
Potoška gora je izrazit vrh desno od Jakoba nad Preddvorom. Izhodišče bo prav tam, najbolje da avtomobil pustimo takoj za domom starejših občanov, ki delno gostuje v nekdanjem gradu Turn. Kjer je svojo mladost in s tem zajeten del svojega kratkega življenja preživela tudi prva slovenska pesnica Josipina Turnograjska. Nato jo mahnemo navzgor in se držimo desno. Če nam na neoznačenih razpotjih ne uspe udeti prave smeri, nič zato. Bomo prišli pa na Jakoba, s katerega vodi lepa pot vse do vrha. Do katerega bomo potrebovali komaj kaj časovne pogače enega dne za resnega hodca. Morebiti uro in pol, največ dve, če ne bomo prehitevali. Je pa vedno možno hitreje ali počasneje, vsak naj sam presodi svoje moči. Razgledov bomo prav na koncu poti užili bolj malo. Kajti pri našem današnjem cilju, na vrhu povsem poraščenem, so najbolj razgledni travniki nekaj minut nižje.
Kako je to zanimivo. Greš nekam, prideš drugam. Ker izbiraš poti, ki te vodijo malo po svoje. In se na razpotjih seveda odločaš tako, da je čisto prav. Cilj je bil jasen. Jakob je vendarle znova na dosegu roke, torej grem pogledat starega znanca. Toda kaj, ko me je tam nad Podakom zapeljala stezica, ki je bila sprva videti kot zgolj vzporedna pot. Pa je potem zavijala malo po svoje in že sem se znašel na ovinku stare ceste, prav tam, kjer se odcepi pot proti Potoški gori. No, grem pa vsej še do studenca, sem si rekel in jo mahnil navzgor. A pri tem razcepu, ravno nad novo cesto, ki je bila ne vem komu in zakaj potrebna, sem pomislil, da bi stopil kar do travnikov, Mihčeva kopišča se jim menda lepo reče. In ker je od tam prav božanski razgled na dolino daleč spodaj, nisem dosti pomišljal. Ni bilo več daleč, nekajkrat sem še vdihnil, pa sem že stal pri hišah na spodnjem robu.
Pogledoval sem navzdol, še toliko bolj pred gozdom, kjer sem sedel za nekaj trenutkov na priročno klopco, si predstavljal, da s padalom poletim proti domu. Kako bi bilo to elegantno. Pa saj ne, da moja hoja naprej do vrha in potem preko Jakoba ne bi bila. Pa vseeno. Sanjati je vendarle dovoljeno. Izginil sem navzgor, v zavetje dreves, nadaljeval po ravno prav strmi poti do vrha. Tam razgledov ni, zgolj neko notranje zadovoljstvo, da si prišel na obisk, bil prijazno sprejet in da mora žal biti slovo skoraj hipno. Spust proti Jakobu, palice so bile še kako koristne, saj je drselo. Šel sem mimo koče Iskra, kjer se je Koronačas očitno že iztekal, Francijeve koče, kjer je še vse spalo, po strmi poti, Juhantovi, navzdol.
In geolov? Ga je tukaj tudi kaj? Vsekakor. Zaklad, ki sodi v prva leta mojega geolova, lahko najdemo na Jakobu. Neprimerno mlajši je zaklad na Potoški gori, čisto blizu vrha ga bomo lahko skušali najti. Seveda pa so zakladi tudi v dolini, obiščemo jih lahko po povratku. Ali pa s Potoške celo stopimo naprej, proti Javorovem ali Srednjemu vrhu, odkrivamo Neverjetne gore, prave lepotice, skrite kotičke. Srečamo morebiti celo hudiča. Ali vsaj njegov boršt. In kot vedno. Zakladi nas bodo počakali, nikamor ne bodo ušli. Le odločiti se moramo za obisk. In kot običajno, kar je velikokrat tudi najtežje, narediti prvi korak.