Z velikim meridianskim lokom na vrh sveta (2 od 2)

OBDOBJE GEORGEA EVERESTA

Leta 1818 se je Lambtonu pri meritvah pridružil poročnik George Everest in skupaj sta napredovala z meritvami loka naprej proti severu. Ker so pri meritvah že napredovali čez meje takratnih oblasti v Madrasu, je pristojnost nad izvajanjem meritev prešla na takratno osrednjo oblast v Kalkuti, meritve meridianskega loka, ki so jih dotlej različno imenovali, pa so bile tudi uradno poimenovane Velika trigonometrična izmera Indije (ang. GTS – Great Trigonometrical Survey of India). Takratni cilj je bil, da se meritve nadaljujejo v smereh proti severu ter tudi proti vzhodu in zahodu vsaj tako dolgo, da bi med seboj povezale Bombay in Kalkuto.

Lambton je nameraval nadaljevati meritve proti severu na »svojem« 78-stopinjskem meridianu od Hyderabada do Nagpurja v osrednji Indiji. Toda v starosti 70 let med merjenjem v kraju Hinganghat v Maharashtri je leta 1823 umrl, še preden mu je uspelo do konca uresničiti svoj cilj. Na kraju njegove smrti še danes, povsem pozabljena od sveta, stoji obtolčena kamnita plošča, ki pa ne zmanjšuje dejstva, da je njegov prispevek k izmeri meridianskega loka in določitvi oblike Zemlje neprecenljiv.

Lambtonovo delo je takrat v celoti padlo na ramena Georgea Everesta. Želel je izboljšati osnovo meritev s tem, da bi navezal meritve na natančen in stabilen referenčni sistem. To je pomenilo potrebo po določitvi primernega referenčnega elipsoida, ki bi se najbolje prilegal gravitacijski ekvipotencialni površini Zemlje na območju Indije in njenih sosednjih držav. Prepričal je osrednje oblasti, da so mu na podlagi njegovih bolj natančnih meritev in postopkov dovolile revizijo Lambtonovih meritev. Za doseganje natančnejših rezultatov je sam konstrukcijsko izboljšal veliki 36-palčni teodolit in zamenjal jeklene merske verige z 10-čeveljskimi kompenzacijskimi letvami.

Leta 1830 je bil Everest postavljen za direktorja indijske geodetske službe (ang. Surveyor General of India). Zahteva osrednjih oblasti je sicer bila, da se vse geodetske meritve osredotočijo na naraščajoče potrebe izgradnje infrastrukture britanskega imperija na indijski podcelini, vendar je Everestu še naprej uspevalo velik del svojega časa posvečati izmeri velikega meridianskega loka, s katero je prišel vse do vznožja Himalaje, tako da je bil veliki lok izmerjen v dolžini 2560 km. Meritve na velikem loku je ob pomoči Lambtonovih sodelavcev zaključil leta 1841, v naslednjih dveh letih pa so izvedli še vse potrebne geodetske izračune in izravnave meritev.

Leta 1843, ko je George Everest zaključil svoje izračune in prenehal voditi indijsko državno geodetsko službo, je bil veliki meridianski lok izmerjen vse do Dehra Duna blizu vznožja Himalaje, veje trigonometrične izmere pa so pod himalajskimi ledeniki segale daleč proti vzhodu in zahodu. V vzhodni veji trigonometrične izmere so bile natančno določene številne triangulacijske točke, s katerih so nato intenzivno izvajali meritve proti vrhovom osrednje Himalaje za določitev njihovih geografskih koordinat in nadmorske višine.

 

ODKRITJE NAJVIŠJE GORE SVETA

Leta 1847 je Andrew Scott Waugh, Everestov naslednik na mestu glavnega direktorja Velike trigonometrične izmere, izvajal geodetske meritve visokega masiva Kančenjunga s točke blizu Darjeelinga v vzhodni Himalaji in izračunal nadmorsko višino njegovega vrha. Ta je znašala 8590 m in je daleč presegala kateri koli dotlej izmerjeni vrh, vključno z vrhom gore Nanda Devi. Waugh je spoznal, da je izmeril dotlej najvišji vrh sveta (njegova v sodobnem času določena nadmorska višina je 8598 m), vendar svojih meritev in izračunov ni objavil v javnosti. Razlog za to je bila skupina dobrih 150 km oddaljenih vrhov na nepalsko-tibetanski meji, ki bi utegnili biti še višji. V želji, da opravi čim več meritev te skupine vrhov v čim boljših vremenskih razmerah z različnih triangulacijskih točk je naročil svojim geodetskim ekipam, da izvedejo geodetske meritve teh vrhov v čim večjem številu s točk vzhodne veje trigonometrične izmere. Tako so leta 1847 in znova leta 1849 izvedli potrebne meritve. Ekipe so sporočale vsaka svoje podatke o novem najvišjem vrhu, ki so ga izmerile. Kmalu je postalo jasno, da Waughov »vrh gama«, »vrh b« in »ostri vrh h« njegovih geodetskih kolegov na drugih triangulacijskih točkah predstavljajo en sam vrh. Z določitvijo srednje vrednosti njegove nadmorske višine iz vseh geodetskih meritev so ugotovili, da je ta vrh nedvomno še višji od Kančenjunge.

A Waugh kljub vsemu še ni hotel tvegati z razglasitvijo novega najvišjega vrha. Želel je odpraviti vsak možen razlog za dvom o pravilnosti geodetskih meritev in izračunov. Vsem glavnim vrhovom Himalaje je najprej dodelil enotno vrsto oznak v rimskih številkah. Preveril je izračune za nadmorske višine v meritvah uporabljenih triangulacijskih točk daleč proti zahodu. Svojim ekipam je vedno znova naročal, da ponovijo vse svoje izračune in preverijo njihovo pravilnost. Izračune je vodil »glavni računalnik« velike trigonometrične izmere, bengalski matematični genij po imenu Radhanath Sickdhar, ki je bil povsem prepričan, da dvoma po vseh ponovljenih izračunih dejansko ni več in da je »Vrh XV« najvišji na svetu. Tako je leta 1856, pred okroglo 150 leti, Waugh novico o najvišjem vrhu sveta končno javno objavil, ko je na sedež indijske geodetske službe v Kalkuti v svojem pismu sporočil novico, ki se je od tam naprej hitro razširila v svet. Waugh je v pismu zapisal, da je Vrh XV najverjetneje najvišja gora na svetu, ki ima naslednje vrednosti koordinat geografske širine in dolžine ter nadmorsko višino:

φ = 27˚ 59΄ 16,7˝ N,

λ = 86˚ 58΄ 05,9˝ E,

h = 29.002 čevlja (približno 8840 m).

Ker pa je gora ležala na ozemlju takrat za zunanji svet nedostopnega Nepala, Waughu ni bilo znano, ali ima svoje lokalno ime. Zato je v imenu celotne indijske geodetske službe zapisal tudi, da naj se v čast njegovemu predhodniku, katerega zaključeni veliki meridianski lok je omogočil izvedbo geodetskih meritev tega »veličastnega vrha«, ta vrh imenuje »Mont Everest«. Mont je hitro postal »Mount«, gora pa se je s svojo neprekosljivo višino in novim imenom zapisala v svetovno geografijo.

Okoli Mount Everesta, njegove višine in njegovega imena se je v naslednjih letih in desetletjih v znanstvenih krogih odvijalo izjemno veliko razprav. Kljub številnim polemikam o imenu gore v desetletju po njenem imenovanju se je ime Everest dokončno obdržalo. Ni bilo malo tudi poskusov, da bi Mount Everestu odvzeli primat najvišje gore sveta. Prav v času, ko je Waugh poslal svoje pismo v Kalkuto, se je britanski imperij širil na ozemlje današnjega Pakistana. V smeri novih ozemelj se je hitro širila tudi geodetska mreža triangulacije, še posebej na območje nove države Kašmir, ki je na severu z nejasno gorsko mejo mejil na ozemlja Kitajske in srednjeazijskih kraljestev. Velika trigonometrična izmera je hitro napredovala proti zahodu od velikega meridianskega loka, tako da je leta 1860 zaobsegla celotni Kašmir. Sosednja azijska kraljestva so hitro podlegala vplivu carske Rusije, zato so Britanci dali geodetskim meritvam in kartiranju ozemlja Kašmirja najvišjo prioriteto, ker se je britanski imperij po osvojitvi Indije bal nevarnosti, ki je njegovemu »dragulju iz krone« pretila izza teh gora.

Po naključju je bil edini resni tekmec Mount Everesta za najvišji vrh sveta odkrit ravno v času, ko je Waugh sporočil svetu novico o najvišji gori. Istega leta (1856) je namreč skupina britanskih geodetov pod vodstvom vojaškega geodeta stotnika T. G. Montgomerieja z velikim zanosom in v napetem pričakovanju merila kote do skupine izjemno visokih vrhov na območju gorovja Karakorum. Vse izmerjene vrhove so po imenu gorovja imenovali z začetno oznako K in z dodano zaporedno številko opazovanih vrhov. Med njimi je izstopal K2, ki bi utegnil biti višji od Mount Everesta. Vendar so meritve in izračuni naslednjih dveh let pokazali, da je K2 vseeno za dobrih dvesto metrov nižji. Razprave so se nadaljevale in osredotočile na ustreznost imena, vendar je Mount Everest s potrditvijo Kraljevega geografskega društva (ang. Royal Geographical Society) leta 1865 obdržal svoje ime in svoj nesporni višinski primat do današnjih dni.

Malenkostno se še danes spreminja le podatek o nadmorski višini gore. Občasno geodeti različnih držav z različnimi najsodobnejšimi instrumenti in tehnologijami določajo višino Mount Everesta. Po ponovljenih meritvah je tako indijska geodetska služba leta 1954 izračunala, da najvišji vrh sveta meri 8848 m. Leta 1975 so meritve višine vrha sveta z devetih različnih geodetskih opazovališč izvedli tudi kitajski geodeti in izračunali, da nadmorska višina Everesta znaša 8848,13 ± 0,35 m. Tudi v zadnjem desetletju je bilo nekaj tovrstnih meritev, ki pa so prišle do zelo podobnih rezultatov. Potem ko je dolgo veljal podatek 8848 m indijskih geodetov iz leta 1954, se danes uporablja tudi podatek 8850 m, ki so ga s celodnevnimi meritvami GPS na vrhu Everesta izmerili Američani leta 1999.

 

PRVI ALPINISTIČNI POSKUSI

V času, ko se je vest o najvišji gori na našem planetu razširila po svetu, seveda nihče ni resno razmišljal, da bi splezal na vrh gore. Himalaja je bila nedostopna, saj sta bila Nepal in Tibet za Evropejce zaprti območji. Planinstvo, sploh pa alpinizem, je bilo še v povojih. V Evropi tistega časa na številne vrhove visokih gora, ki niso dosegali niti polovice nadmorske višine Mount Everesta, še ni stopila človeška noga. Planinci tistega časa so nosili oblačila iz debelega tvida in okovane gojzerice, njihova planinska oprema pa je bila komaj kaj več od debelih palic in težkih vrvi.

Kljub nedostopnosti visokih gora pa se geodeti niso mogli upreti izzivom, da bi splezali na vrhove mnogih nižjih vrhov. Tako je geodet William Henry Johnson v letih 1862-64 splezal na vrsto vrhov z nadmorsko višino od 6400 do 6700 m. Pa ne le to; tam je postavil triangulacijske točke, nanje namestil svoje geodetske instrumente in nato dolge dneve čakal na jasno nebo, ugodno za geodetske meritve. Njegov višinski dosežek je ostal neprekosljiv celih 20 let.

 

Britanci so kljub zaprtosti Tibeta želeli izvedeti več o visokih karakorumskih prelazih in ozemljih, ki so ležala za njimi. V ta namen je vojaški geodet T. G. Montgomerie opremil in izuril nekaj Indijcev tibetanskega videza, da bi skrivno izvajali opazovanja in meritve na drugi strani gora. Ti možje, ki so jih izbrali na območjih, ki so že bila pod britansko oblastjo, so dobili ime »pundit«, izvirajoče iz hindujske besede »pandit«, ki pomeni učitelj, kar je bil poklic prvega med njimi, po imenu Nain Singh.

V naslednjih 20 letih so punditi opravili vrsto izjemnih poti v Tibet in osrednjo Azijo. Potovali so na skrivaj in v stalni nevarnosti, da jih odkrijejo. S seboj so nosili le najbolj osnovno miniaturno mersko opremo, med katero je bil v molilni mlinček vgrajen kompas in budistični molek v obliki rožnega venca, ki je služil za štetje skrbno odmerjenih prehojenih korakov. Niso bili opremljeni za merjenje višin gora ali za plezanje nanje, vendar so s svojih dolgih poti prinesli zapise o poteku teh poti in druge pomembne informacije za geodete in kartografe ter različne politične in strateško pomembne podatke. Še na začetku 20. stoletja so tako podatki, ki jih je s potovanj proti vzhodu prinesel pundit Sarat Čandra Das ali s potovanj proti zahodu pundit M. H., pomenili vse vedenje o pristopih do Mount Everesta. To potrjujejo tudi navedbe britanskega raziskovalca Johna Noela, ki je na začetku prejšnjega stoletja raziskoval Himalajo.

 

PIONIRSKI DOSEŽKI

Podatki s teh poti v notranjost Tibeta so razkrivali, da to območje proučujejo tudi Rusi in Kitajci, zaradi česar se je tam odvijala smrtno nevarna vohunska in protivohunska igra. Eden njenih vidnih britanskih udeležencev je bil tudi stotnik Francis Younghusband, ki se je v letih 1888-92 gibal na območju severno od Karakoruma, kjer se »srečujejo trije imperiji« – britanski, ruski in kitajski. Deloval je v imenu geografije, v resnici pa je bil vohun, ki je velikokrat za las ušel nasprotnikom in tekmecem. Na svojih poteh po visokogorju se je zaljubil v gore. Ko se je leta 1893 skozi dolino Chitral v Pakistanu srečno vrnil, je naletel na majhno skupino britanskih oficirjev, ki so za zabavo radi hodili na lov in plezali v gore Hindukuša. V tej družbi naj bi se prvič porodila ideja o plezanju na Mount Everest. Čeprav le ideja, se je vseeno zasidrala v Younghusbandov spomin. Deset let pozneje, na vrhuncu rivalstva z Rusijo, so Britanci napotili v Tibet trgovsko-diplomatsko misijo, v kateri je vojaško spremstvo vodil prav Younghusband. Leta 1904 so Tibetanci zavrnili sprejem misije, zato so Britanci povečali misijo v pravo odpravo z močno vojaško podporo. Njihov cilj je bil Lhasa, glavno mesto Tibeta. Odprava se je žal spremenila v pravi brutalni masaker nad Tibetanci, v katerem so Britanci s strojnicami streljali na menihe, ki so bili oboroženi le s palicami. V Lhasi so Tibetanci nato morali v vsiljenem sporazumu pristati na določene britanske pogoje, med katere je Younghusband vrinil tudi določilo, ki je tujcem v prihodnosti dovoljevalo dostop do himalajskih vrhov tudi s tibetanske smeri.

Posledica tega sporazuma, čeprav je bil kasneje revidiran, je bila, da se je kmalu zvrstilo nekaj poskusov spoznavanja pristopnih poti do Mount Everesta. Med njimi je vsekakor treba omeniti pustolovskega britanskega zdravnika A. M. Kellasa, ki je svoj čas razdelil med obveznosti v londonski bolnišnici in plezanje po gorah Sikkima, kjer je med drugim odkril posebne sposobnosti ljudstva Šerpa za življenje na visokih nadmorskih višinah. Odkril je tudi ledeniške pristope s tibetanske strani na Mount Everest, ki jih je eden izmed mož v njegovi odpravi tudi fotografiral in s tem zagotovil dragocene informacije o gori. Leta 1913 se je Kellasov prijatelj, stotnik John Noel približal Mount Everestu na 65 km, kar je bilo tedaj »bliže, kot je uspelo kateremu koli belcu«. Prišel bi še bliže, pa so nanj streljali sumničavi tibetanski stražarji in se je bil prisiljen umakniti.

Uradno poročilo stotnika Noela je bilo zaradi izbruha 1. svetovne vojne predstavljeno britanskemu kraljevemu geografskemu društvu Royal Geographical Society šele spomladi leta 1919. Predstavitvi je prisostvoval Younghusband kot predvideni novi predsednik društva. Po predstavitvi je stotnik Percy Farrar v imenu alpinističnega kluba ponudil plezalce in potrebna sredstva za vzpon na Mount Everest. Younghusband je v imenu kraljevega geografskega društva dal svojo protiponudbo in končni rezultat je bil dogovor o ustanovitvi komisije za Mount Everest pod Younghusbandovim vodstvom. Leta 1920 so se v Lhasi začela pogajanja, po katerih je tedanji dalajlama izdal Angležem dovoljenje za raziskovalno odpravo, ki je leta 1921 izmerila in skartirala pristopne poti na goro ter priplezala do višine 7000 m, pa tudi za prvi resni poskus vzpona na goro leta 1922. Toda vprašanje, ali je vzpon na Mount Everest res možen, je porajalo dvome o človeški sposobnosti preživetja v takšnih ekstremnih razmerah. Najvišja višina, ki so jo dotlej dosegli, je bila 7315 m, uspela pa je italijanski odpravi v Karakorumu. Nad to višino je bilo preživetje, kaj šele nadaljnji vzpon, vprašljivo. Vzpon na Mount Everest je poleg tega vključeval številne še neznane tehnične težavnosti in velik izziv v organizacijsko-logističnem pogledu. Minilo je še tri desetletja poskusov, neuspehov in tragedij, preden je bila najvišja gora sveta resnično osvojena. Ampak to je že druga zgodba … (Prvi Slovenci, ki so leta 1979 v okviru jugoslovanske alpinistične odprave stopili na vrh sveta, so bili Štremfelj, Zaplotnik, Božić in Belak; op. ur.)

 

ZNANSTVENI PODVIG ZA ZGODOVINO

Postopki in rezultati Lambtonovih in Everestovih meritev so torej vzdržali preizkus časa vse do današnjih dni. Everestov sferoid, geodetski referenčni sistem za Indijo, ki ga je vzpostavil leta 1830, je z nekaterimi izboljšavami v uporabi še danes na območju celotne Indije, Pakistana, Nepala, Butana, Mjanmara, Šrilanke in drugih držav jugovzhodne Azije. Dosežek Lambtona in Everesta ter vseh njunih številnih sodelavcev je izjemen že zgolj ob upoštevanju dejstva, da sta meritve izvajala v času, ko še niso obstajale sodobne komunikacijske ali infrastrukturne povezave. Indija je bila v tistem času predvsem dežela džungle, divjih živali, neprijaznih vremenskih razmer, mogočnih voda, močvirij in poplav ter nevarnih nalezljivih bolezni. Iz dnevnikov meritev je razvidno, da je Lambton kljub stalnim mrzlicam in pogosti dizenteriji ves čas neutrudno nadaljeval z meritvami, Everest pa je prav tako imel nenehne hude težave s slabim zdravjem.

Ob podatku, da je bila povprečna dolžina triangulacijske stranice 50 km in najdaljša stranica kar 100 km, si je danes praktično nemogoče predstavljati, kako so sploh lahko načrtovali razvoj triangulacijske mreže, še manj pa, kako so te stranice dejansko lahko izmerili, na linijah vizur v celotni dolžini očistili vse drevje in včasih celo podirali stavbe ali druge objekte, ki so bili napoti. Ni treba prav veliko domišljije, da se zavemo, da je bilo z izmero velikega meridianskega loka in z veliko trigonometrično izmero Indije opravljeno neverjetno delo izjemnega obsega, kakovosti in pomena.

Namen tega članka je, da po 150 letih s tega dosežka poizkuša vsaj malo razpihati prah pozabe in predvsem mladim bralcem vcepiti spoznanje o danes prepogosto spregledanih vrednotah naravoslovnih znanosti, ki so temelj vsega drugega razvoja. V naravoslovju čakajo na odkritje še mnogi »Everesti« – in prav mogoče je, da čakajo prav na vas …

 

 

 

Viri:

http://www.thegreatarc.net/lambton.htm (kratek življenjepis Williama Lambtona)

http://www.surveyhistory.org/sir_george_everest1.htm (kratek življenjepis Georgea Everesta)

http://homepages.rootsweb.com/~poyntz/India/maps.html (digitalne karte Indije in Azije)

http://eol.jsc.nasa.gov/education/Everest/default.htm (interaktivni izobraževalni vodnik ameriške vesoljske agencije NASA o Mount Everestu)

http://www.spaceimaging.com/gallery/everest/default.htm (Mount Everest na satelitskih posnetkih in 3D dinamičnem prikazu visoke ločljivosti satelita Ikonos)

http://www.ingenious.org.uk/Read/Exploringandtravelling/Purposeofexploration/ (pogled na kartiranje in tuje osvajanje novih ozemelj z vidika lokalnega staroselskega prebivalstva)

http://www.roarr.co.uk/greatarc/ (spletna stran relija The Great Arc, ki bo v spomin na Lambtona in Everesta prvič potekal v novembru 2007 vzdolž 78. vzporednika, od juga proti severu Indije)

 

Avtor članka je univ. dipl. inž. geod. Joc Triglav

Ćlanek je bil izvirno objavljen v reviji Življenje in tehnika, oktober 2006, str. 20-37.