Namig za izlet – Stari Ljubelj

Saj vem, saj vem. Marsikdo se bo obregnil, da so namigi, ki jih napišem, pogosto vezani na Ljubelj in griče tam okoli. Toda kaj naj, če mi je svet tam tako ljub. V vseh letnih časih. Spomladi vse cvete, poleti je dehteče vroče, jeseni se vlečejo meglice okoli skalnih robov. Pozimi pa, ja pozimi pa seveda drvimo iz skorajda vseh okoliških gričev, kucljev, vrhov s smučmi. Kaj je lepšega. Pa še nekaj je tam gori. Zelo povezano z geolovom. Skorajda tradicionalno srečanje na meji, Starem Ljubelju, kot se danes reče, prevalu stare ceste, ki je nekoč, pred izgradnjo predora, povezovala Kranjsko in Koroško. Tam se se v organizaciji daleč najbolj zagnanega, da ne rečem zasvojenega, ftf lovca pri nas, srečajo prijatelji z obeh strani meje.

Do Starega Ljubelja je res zgolj prijeten sprehod, nezahteven in primeren skorajda za vsakogar. Ki ima na vrhu kočo, kjer lahko najdemo primerno okrepčilo ali zgolj tekočo osvežitev. Pri čemer je skorajda pravilo, da pohodniki z one strani meje naročajo slovensko, s sončne strani Alp pa avstrijsko pivo. Saj tudi to je prav. Vsak tisto, ki mu bolj paše. Stari Ljubelj je zanimiv za sprehod spomladi, ko sneg izgine, poleti, ko je zrak dehteče pregret, pa tudi jeseni, ko se listje dreves vse naokoli obarva. Do njega ni predaleč, kakšne tri četrt ure, če tečemo bomo precej prej, če se vmes še kaj ustavimo, pogledamo, poklepetamo, pa lahko tudi kakšno minuto več. Začetek je jasen, če je le kaj mesta parkiramo desno pred predorom, se na koncu parkirišča vzpnemo po nekaj stopnicah na cesto in ji sledimo do vrha.

Bo vzpona premalo? Turo takrat zlahka podaljšamo še kam. Če gremo zgolj naravnost in po cesti navzdol, bomo prišli na prvi pravi ovinek pod predorom, seveda na senčni strani Alp. Če prej kam ne zavijemo. Če na prvem ovinku pod vrhom zavijemo desno, nas markirana steza pelje skozi gozd, krajša lestev in nekaj jeklenic pa nas pripelje čez edino zahtevno mesto na tem delu poti. Na visokih travnikih nad planino Korošico lahko nato nadaljujemo proti Košutici, Hajnževemu sedlu, pridemo celo na Veliki vrh začetka Košute, če nas ni strah strmine, klinov in zajl. Lahko tudi odvijemo proti Lokovnikovemu Grintovcu, do katerega pelje nezahtevna pot mimo zanimive stene ali še naprej Hajnževemu grabnu. Če gremo po cesti s Starega Ljubelja naprej in imamo malo raziskovalnega duha, se da po stezi nad predorom celo priti še kam. Vse je odvisno od dneva, naše moči v nogah in želje, da raziskujemo te zanimive obronke na meji.

Seveda pa lahko na Starem Ljubelju zavijemo tudi levo in sledimo poti proti Polni (nekateri še vedno radi rečemo Povni) peči, razgledniku nad strmo skalo. Pot ni težka, bolj sprehod skozi gozd z nekaj vzpona kot kaj drugega. Če nismo vrtoglavi se lahko odpravimo še naprej. Nekaj prehodov preko gruščnatih strmih pobočij, lovljenje ravnotežja na ozkem grebenu, dva z jeklenico in klini zavarovana prehoda nas peljeta do Vrha Ljubeljščice, Triangla poimenovanega. Od tam se spustimo do Zelenice in vrnemo na Ljubelj ali pa nadaljujemo še kam, poti je veliko, vrhovi Karavank so nanizani kot na ogrlici. Zakladi? Seveda jih je tudi tu nekaj, že ob vožnji proti Ljubelju se lahko ustavimo za kakšno škatlico, pa tudi po vrhovih so raztreseni, da nam ne bo žal počitka in brskanja po kakšni luknji. Seveda s potrebno skrbnostjo, da kam ne pademo ali nas kaj ne preseneti. Ne prav pogosto, sem in tja pa le na plano pogleda tudi kakšna kača.

In za konec še za vse tiste, ki ste ob omembi letnih časov vihali z nosom. Seveda je Stari Ljubelj več kot zanimiv tudi v zimskem času. Koča, kjer se je možno pogreti, bolj ali manj dobro urejena sankaška proga. Predvsem pa priložnost, da smo nekaj časa na svežem zraku, da nekaj naredimo za sebe. Ob spustu pa seveda … previdno, led, hitrost, nekaj nepazljivosti in poškodba je lahko kaj hitro tu. Pa srečno …