Nekoč so bili mega-dogodki ali Beethoven na geolovski način

V času, ko sem začel pisati ta prispevek, je bil pogled na seznam prihajajočih mega-dogodkov v geolovsko jubilejnem letu žalosten. Epidemija koronavirusne bolezni je takrat odnesla že skoraj vse dogodke do konca junija, vključno z našim geoLjubljana 2020. Tudi slabi obeti za poletje so se nato uresničili. In še slabši za jesen. Veliko vprašanje je, kdaj bodo večja javna zbiranja sploh dovoljena in izvedljiva tako, da se udeleženci ne bomo samo prišli pofočkat in odšli ali se zamaskirani gledali od daleč. In kdaj bo spet mogoče kolikor tolikor neovirano potovati vsaj po Evropi. Takrat, ko je bilo to še mogoče, sem šel v Bonn na mega-dogodek Project Geocaching meets Beethoven. Virus je že krožil, glede udeležbe sem imel določene pomisleke, se mi pa ni niti sanjalo, da je bil to (za dolgo časa) zadnji mega-dogodek, kot smo jih poznali do takrat.

Vsi vedo, da nisem (nisem, ne NiSEM 😉) prav poseben ljubitelj Beethovna. Vsaj ne tako velik, da bi se samo zaradi njega odpravil v Bonn, kjer je bil rojen pred skoraj 250 leti, decembra 1770. Zato me dogodek ne bi posebej zanimal, če mi ne bi prijateljica s tihomorske obale sredi novembra sporočila, da je potrdila udeležbo in rezervirala potovanje. Nisva se videla že od mega dogodka v Kasslu, zato je šel Bonn takoj na seznam želja.

Kjer je želja, je volja. In kjer je volja, tam je pot. Moja pot se je začela v četrtek dopoldan z izletom v Zagreb. S prijateljem sva združila prijetno s koristnim: skupni izlet v Zagreb, sprehod po knjigarnah, kava v mestni kavarni in pot domov z ovinkom čez letališče. Seveda ni šlo brez nekaj najdb v središču mesta. Ker sem si na GPS napravo pozabil prenesti zemljevid Hrvaške, je bil to bolj retro geolov. Skoraj tak kot leta 2000, le da sta bila smer in oddaljenost do zaklada na sicer belem ekranu prikazana tudi grafično. Na letališču sem si z Norveške prenesel manjkajoče in na Nizozemsko, kjer sem prestopal, odletel skoraj popolnoma opremljen.

Letališče Schiphol in možnosti geolova okoli njega dobro poznam. Pred odhodom sem polovil skoraj vse sledljive dirkače, ki so se še potikali po Sloveniji, zato sem imel namen štirurni postanek izkoristiti za obisk bližnjega TB hotela. Do tja je z letališča le nekaj minut z vlakom, ki vozi vsakih 20 minut. TB hotel sem obiskal že večkrat, zato nisem pričakoval prevelikih težav. Vsaj ne z najdbo, če sem že na lokacijo prišel dobro namočen. Ampak, kaj je par kapljic za geolovca s poslanstvom. Izkazalo se je, da ima TB hotel podoben problem kot eden mojih zakladov v Bohinju. Kot je kasneje zapisal lastnik, je bil nekdo očitno mnenja, da lahko škatlo skrije še bolje in jo je “z originalnega mesta prestavil na mesto, do katerega se je treba plaziti”. Plazil se po blatu nisem. Dirkačem sem obisk Nizozemske zabeležil pri manj blatnem mikro zakladu v bližini. Malo pred polnočjo sem prišel v hotel v Dusseldorf.

Petek je bil dan za odhod v Bonn. S prvim vlakom ob razumni uri. Ker je bila ta ura 6.44, sem bil v Bad Godesbergu, toplicah južno od Bonna, že nekaj čez osmo. V hotelu, kjer so bili nastanjeni tudi vsi moji prijatelji, me je čakalo prijetno presenečenje: v sobo sem se lahko vselil takoj in presenetil družbo že na zajtrku. Dobrodošel luksuz. Nemški prijatelji so bili že za mizo, čez nekaj minut so se prikazali še Američani. »Hej, Cindy, sem že tukaj! O, nova barva majice! O, daljši lasje! A se res nisva videla že toliko časa?«

Zajtrk se je malo potegnil, kot da bi vedeli, da nas čaka dolg dan (seveda smo, to se samo tako napiše, da je bolj dramatično). Nekje na robu mesta nas je čakal Sven-Martin, domačin in eden od organizatorjev dogodka, to dopoldne pa predvsem naš vodič. Od točke do točke Adventure Lab avanture Beethoven in Bonn. Kdor je takoj pomislil, da gre za 10 info-točk na z Beethovnom močno povezanih krajih (kot npr. rojstna hiša ali cerkev, v kateri je bil krščen), je uganil pravilno. Vzelo nam je ves dopoldan in še malo, ker je šlo veliko časa za geodebate in smo od točke do točke napredovali s hitrostjo polža. Pa vmes smo pobrali še nekaj navadnih keškov. A tudi polž se slej ali prej utrudi in postane lačen. Domačin je predlagal, da te neprijetnosti preženemo v neki pivnici. Ni mi znano, da bi bila povezana z Beethovnom, so pa točili dobro pivo in na mizo prinašali okusne nemške jedi. Zagrebel sem se za sauerbraten.

Popoldan pa prava poslastica: obisk Hiše nemške zgodovine. Veličasten muzej novejše nemške zgodovine od konca druge svetovne vojne do prihoda beguncev v čolnih čez Sredozemlje. Nedvomno so zdaj dodali še covid. Njegove veličastnosti turisti v skupini nismo najbolj dojeli in smo bili prepričani, da gre za nek manjši in brezplačen muzej na eni od postaj podzemne železnice. Svojo zmoto smo spoznali že veliko prej, preden smo čez dobre tri ure z velikimi očmi prilezli do petega nadstropja in konca razstave. Muzej je obvezna postaja za vsakega obiskovalca Bonna. Impresivno, informativno, pretresljivo, pa tudi zabavno.

Dolg petkov dan se je prevesil v še daljši večer s spoznavnim dogodkom na res nenavadnem kraju, ki se mu reče BaseCamp Bonn. Za tem nedolžnim imenom se skriva najbolj bizaren hostel, kar sem jih kdaj videl: ogromna hala, polna retro mobilnih bivališč. Ste si kdaj želeli prespati v šotoru na strehi Trabanta ali v kabini nihalne žičnice? Na pravem kraju ste. Nekaj časa smo se hladili na hladu zunaj, potem pa je nekdo predlagal, da gremo pogledat še v halo. Vstop je bil omejen, saj je notri vendarle hostel. Resda so ga zasedli geokešerji, pa vendarle… Lahko si šel noter, ko je šel kdo ven. Še tako dobra ideja pa se na koncu izrodi v svoje nasprotje. Ko smo obstali ob tekočih zadevah pred prikolico skupine organizatorjev nekega nemškega mega-dogodka (in ljubiteljev viskija), nas niso več spravili ven. Zadnji vlak v hotel pa smo le še ujeli.

Sobota se je povsem v skladu s pričakovanji začela z zajtrkom. Cindy sem končno izročil preostale dirkače. Seveda so si jih ogledali tudi ostali in Bryanu so se ob pogledu na Soncek team SGK 3D racer orosile oči. Popolnoma nova, posebej za dirko 2020 aktivirana Travel Bug ploščica je bila še iz pionirskih časov geolova. Iz prejšnjega desetletja, ko so sledilno kodo sestavljale samo številke. Ob kavi in rogljičkih sem lahko poslušal, kako so takrat entuziasti v Geocaching HQ dneve in dneve zlagali po parih dest tisoč ploščic in njihovih kopij, ki so prišle pomešane v veliki vreči s Kitajske. In kako so potem – na veselje sosedov v poslovni stavbi samo za kratek čas – prišli na idejo, da bi sledilne kode v ploščice vtolkli sami.

Od zajtrka do mega dogodka je bilo treba samo čez park v topliški kongresni center. Nabito poln geolovcev. Vrsta ob drugi največji atrakciji, posterju Locationless zaklada, se je vlekla skozi dva prostora nekaj deset metrov daleč. Ko je prišla prva največja atrakcija, žabec Signal z značko Locationless zaklada, pa je se gostota geolovcev okoli njega približala gostoti delcev manjše črne luknje. Seveda bi se v eminentni družbi zlahko prebil do enega ali drugega. Pa sem ugotovil, da se zame glede Locationless zaklada spodobi samo eno: da vpišem najdbo na domačem mega-dogodku, ki je bil takrat še geoLjubljana 2020. Ja, to so bili še dobri stari časi 29. februarja 2020, ko smo se lahko brezskrbno gnetli v zaprtem prostoru. Senca koronavirusa je že visela tudi čez ta dogodek, malokateri pogovor je minil brez njega, smo bili pa vseeno še naivno brezbrižni.

Cel dan sem taval naokoli po prizorišču, zbiral ideje za naš mega-dogodek, vabil ljudi nanj ter industrijsko špijoniral uporabljene organizacijske in logistične prijeme. Do konca dneva sem bil osebno povabljen na skoraj vse nemške mega-dogodke, ki so bili takrat načrtovani, in dobil obljubo skoraj vseh organizatorjev, da se bodo našega zagotovo udeležili. Našo geoLjubljano sem reklamiral na skoraj vsakem koraku in v celem dnevu porabil tri SGK majice. Mojo družbo je zelo zabavalo, ko sem se vsakih nekaj ur pojavil v drugi barvi. Bera zakladov v soboto ni bila tako velika kot dan prej, mreženje pa je bilo zelo uspešno. Navezal sem veliko novih stikov, v živo spoznal nekaj geolovskih imen, ki sem jih poznal samo s spleta in forumov, presenetljivo je tudi, kako človek v takšni množici naključno sreča geolovske znance z raznih koncev Evrope. Dan se je končal s pivom. In to ne samo enim. Tudi ne z dvema. Popiti tretjega v miru pa mi je prijazno omogočil nemški pregledovalski par Environmental_cachers, ki mi je prihranil vožnjo z vlakom in me dostavil v hotel v Düsseldorfu. Od tam pa sem naslednje jutro krenil čez Pariz in Zagreb domov. Čez nekaj dni pa se je svet postavil na glavo…

Tako je bilo torej nekoč. Kako bo drugo leto? Kaj bo z geoLjubljano 2021? Tega danes, ko je v Sloveniji zaradi covida že tretji dan zapored umrlo skoraj 40 ljudi, ne vedo niti šlogarce. Vsi, ki imamo pri dogodku kaj zraven, se bomo potrudili, da bo! Pa upamo, da nam bodo zvezde naklonjene…