Poletna pravljica: mega-dogodek v mestu bratov Grimm

Dnevi se krajšajo, jutra so vse hladnejša, še malo, pa bomo prestavili uro (če jo bomo). Ni čudno, da misli uhajajo nazaj na vroče poletne dni. Na vrhuncu poletja, prvi vikend v avgustu, sem se po številnih zapletih in razpletih vendarle odločil za udeležbo na mega-dogodku Project Märchenhaft in Kassel. Potekal je, kajpak, v Kasslu. Mesto sredi Nemčije je najbolj znano po documenti, veliki razstavi sodobne umetnosti, ki poteka vsakih pet let, in po bratih Grimm, ki sta v začetku 19. stoletja v Kasslu preživela svoje najbolj ustvarjalno obdobje.

Kassel ni ravno za vogalom, in če hočeš priti tja pred kosilom, s tem da odideš po (zgodnjem) zajtrku, je seveda treba potovati po zraku. Na srečo je imela neka znana in v zadnjem času zelo nezanesljiva letalska družba še prostor in cene, s katerimi je bilo potovanje tja in nazaj primerljivo s potovanjem z avtomobilom. Tudi poceni prenočišče v bližini kraja dogodka se je še našlo. Zvečer sem vse rezerviral in sporočil prijateljem, da prihajam. Zame je glavna privlačnost predvsem srečevanje z geolovskimi prijatelji in znanci z različnih koncev sveta, ki se naberejo na velikem dogodku.

Naslednje jutro sem se prepustil čudežem sodobne mobilnosti. Z le nekaj minut zamude sem odletel iz Ljubljane v Frankfurt, kar mi je omogočilo udoben obisk virtualnega zaklada na letališču. Še danes ne vem, kaj točno je naloga za vpis. Naredil sem isto kot geolovci pred mano in lastnik se ni nič pritožil. Do železniške postaje sem moral malo pospešiti korak, po uri in tričetrt udobne vožnje sem bil na cilju. Nemški znanec in ponosen uporabnik majice Slovenskega Geocaching kluba Andreas me je pobral na postaji in me odrešil polurnega kolesarjenja. Frau Potter in ekipi Schulze&Schultze sva se pridružila ravno za kosilo.

Spomin na nesrečno Montano: virtual na letališču

V načrtu smo imeli geolov okoli mestne znamenitosti, parka Wilhelmshöhe, pa se nam ni preveč mudilo v 38 stopinj. Na koncu smo seveda ugotovili, da ne moremo ves dan posedati v (isti) gostilni in smo se le odpravili pobrat nekaj zakladov. Na seznamu najdb so se znašli nekaj tradijev, virtualni zaklad in EarthCache zaklad, potem pa smo soglasno ugotovili, da mora biti naslednja najdba lokal, kjer strežejo sladoled, hladno pivo ali oboje. Ni ga bilo težko najti. Po ohlajevanju smo se malo pregrupirali. Schulze&Schultze sta se poslovila in odšla na neko geolovsko poroko, o kateri je takrat govorila vsa Nemčija, ostali pa vsak v svoj hotel, da se osvežimo in pripravimo za večerni spoznavni dogodek. Moji namestitvi bi sicer težko rekel hotel, a za 30 evrov za prenočišče z zajtrkom je bilo čisto solidno. Pričakoval sem manj. Nerodno je bilo samo to, da v sobi, ki je imela celo kamin, nihče ni odprl oken. O kakšni osvežitvi v prostoru, v katerem je bilo vsaj 45 stopinj, ni bilo govora. Za večerni dogodek sem si izbral majico v barvi hibiskusa in čim prej zapustil pregreto sobo. Čakanje na prevoz sem si skrajšal z najdbo najbližjega mikro tradija.

Čakanje na hladno pijačo

Petkov spoznavni dogodek je bil, ne čisto nepričakovano, v veliki pivnici na obrobju mesta. Tristo sedežev v notrajnosti, ki so garantirali večerjo, je bilo razprodanih že zdavnaj, tako da se je večina od skoraj tisoč ekip, ki so se udeležile dogodka, družila na vrtu za pivnico. Kjer je pivo prav tako teklo v potokih, mojstri za peko klobasic pa so imeli polne roke dela. S Frau Potter sva se utaborila kar na vstopu na vrt. Dobra stran druženja z lakajem s sedeža igre na takem dogodku je seveda to, da spoznaš veliko ljudi. Mednarodno mrežo geolovskih znancev sem ta večer zelo razširil. Klubski trakovi so mi hitro pošli. Druga dobra stran takega druženja je, da pivo kar samo prihaja v roke. In ker so bili točaji prostovoljci (mimogrede, organizacijskemu odboru jih je na pomoč priskočilo kar 120) in pri delu bolj počasni, smo v nekem trenutku dobili v roke kar vsak po dva vrčka. Ker nam je dobrotnik skušal prihraniti čakanje na naslednjega … Tako je šlo cel večer, le da smo, ko se je shladilo, z družbo še malo krožili.

Izvirni dnevnik spoznavnega večera.

Sobota je bila dan za mega-dogodek. Že pri zajtrku sem opazil, da si nekdo prepisuje kodo moje nebeško modre majice na prtiček. Penzion je bil poln geolovcev, pravi čudež, da sem sploh dobil sobo tako blizu dogodka v zadnjem trenutku. Zunaj sem najprej pofotkal vse kode po avtomobilih, parkiranih na ulici, potem pa najel kolo na bližnji postaji biciklja in se zaklad po zaklad odpravil proti mestnemu sejmišču. Že pri prvem zakladu je bilo jasno, da mega ni daleč. Petling v drevesu, h kateremu so se zgrinjali geolovci z vseh strani neba. Med njimi tudi znanci z zajtrka. Nekdo me je opomnil, naj slikam še sledljivo kodo na njegovem kolesu. Sledljivo kolo, dobra ideja.

Jutranja gneča na vhodu

Vrsta za vstopnice ni bila predolga, saj je vzporedno delalo pet ali šest blagajn. Moji prijatelji so ravno postavljali stojnico nemških pregledovalcev. Priskrbel sem nam kavo, da smo še malo poklepetali, preden se je začel uradni program. Seveda sem si ogledal otvoritev, potem pa naredil nekaj krogov po veliki dvorani, kjer se je trlo ljudi. Čisto nekaj drugega kot v Zeltwegu. Ponudba na stojnicah je bila bogata. Opravil sem nekaj klubskih nakupov, ki sem jih načrtoval že v Zeltwegu, pa so bili tukaj še ugodnejši. Iz velike košare z geokovanci za 5 evrov na eni od stojnic sem izbrskal lep kupček in na nerazumno nizko ceno opozoril še zbiratelja kovancev z motivom grških bogov. Kupi vse, kar dobiš, je bil odgovor.

Uradna otvoritev

Na dogodku sem ostal še kako uro, potem pa sem šel po svoje. Moji prijatelji so imeli vsak svoje uradne obveznosti, tako da ni bilo prav veliko časa za druženje. Iz kasselskega vrveža sem se raje preselil v bližnji Hannoversch Münden. Petnajst minut z vlakom, pa sem bil v mestecu z ličnim starim središčem, ki je zapovrh še na Spodnjem Saškem, tako da sem s prvo najdbo pridelal še spominek za to zvezno deželo. Po kosilu pri večkratnem evropskem prvaku v peki klobasic sem se spravil nazaj proti Kasslu. Do odhoda vlaka na frankfurtsko letališče je bila še dobra ura. Omislil sem si ledeno hladno pijačo, potem pa naredil še krog okoli najbližjih urbanih zakladov. Kaj pa naj sicer počnem? Vožnja na letališče traja ravno dovolj dolgo, da sem lahko vpisal vse najdbe. Med tavanjem po terminalu sem ugotovil še eno zanimivo lastnost klubske majice: pritegne pozornost nekdanjih sodržavljanov. Malo pred polnočjo sem bil spet doma. Geolova sem imel dovolj. Za kak dan.