300

A kaj pomeni naslov? Hja, saj vem, da ste že sami uganili, pa vendar – število odkritih zakladkov, normalno! Geolovski veterani s štirimestno, pa s petmestno cifro najdb se bodo verjetno prizanesljivo nasmehnili – tole pa res ni omembe vredno, a si sploh zasluži zapis v blogu? Kakor za koga, saj veste, kako je – čim redkejši je predmet, večjo vrednost ima. Torej, se vam zdi še čudno, da jih pribijam na oglasno desko in na dolgo in široko debatiram o njih? Pravzaprav se o vseh itak ne bom razgovorila – čeprav jih je malo, pa bi pisanje o njih napolnilo verjetno že kar drobno knjižico. Da ne govorimo o tem, kako dolgočasno bi bilo – npr.: … in potem sem se v soboto zbudila in šla na pot, da poiščem petinštirideseti kešek. Ko sem ga odkrila, sem nadaljevala pot do šestinštiridesetega … ok, ok, že končujem.

Malce bolj podrobno bom opisala samo lov na tri okrogle (se pravi stotega, dvestotega in tristotega), pa na prvega in drugega. Čeprav sem o njiju nekaj malega že pisala, pa nič zato.

V prvega me je na glavo vrgla kolegica, ki je želela dobiti virtualni spominek FTF (friend to find), drugega pa sem odkrila tudi v njeni družbi. Čeprav še nisem točno vedela, kako vse to poteka, ampak Hedgehog (dobr, no, to ni njen pravi geolovski vzdevek) me je vodila mal gor, pa mal dol, pa okoli, pri tem sva obe napeto buljili v telefon, ugibali, kje sva in kje se skriva presneta jama. In, kakor je zapisala Hedgehog, sva se vrteli v krogu, končno pa sva jo le odkrili – jamo v Premanturi, namreč, zakladka pa še ne. No, pa se ni dolgo skrival. Dobila sem čast, da odkrijem vsebnik in se vanj vpišem. Še zdaj dobim sršene v trebuhu, ko se spomnim na to. Ja, saj veste, luštno se je vpisat v logbook.

Jama v Premanturi – moj drugi zakladek

Ko si enkrat zastrupljen, protistrupa pa nočeš vzeti, si zastrupljen kar dolgo časa. Sicer mi življenja ni zeloooo spremenilo, precej popestrilo mi ga pa je.  In so se zakladki polagoma, a vztrajno nizali in nizali, in številka je narasla nekako preko devetdeset. In ravno v tistem času sva se s prvim odločila, da se prijaviva in obiščeva najino prvo srečanje geolovcev. In sva šla in prav fletno sva se imela, čeprav je bilo vroče za gagnit. Bila sva sicer malce sramežljiva, ampak stari mački so presneto dobro vedeli, kako se reči streže, tako, da se nisva počutila odveč in osamljena, ampak sva se precej zabavala. Še zdaj mi je žal, da se nisem opogumila in poskusila splezati na drevo kajvemkako, s pomočjo neke vrvi in nekakšnih klešč al česa že – prvi bi to vedel, ampak ko tole pišem, ga ni v bližini, da bi ga pobarala za pravilen izraz.

No, na poti s srečanja sva pobrala še dva zakladka in eden mi je bil prav posebno všeč in sem si rekla – prav zasluži si, da je stoti. Ampak, ko sem doma gledala statistiko, sem videla, da je bil stoti prav geolovski piknik. Tudi v redu. Nič nimam proti – super je bilo!

Ruta, dobljena na srečelovu na pikniku

In potem je prišlo poletje, pa jesen, pa bližalo se je novo leto, in sem si rekla – dvestoti bo pa nekaj prav posebnega, si ga bom vnaprej izbrala, ter ga našla ali 31. 12. 2019 ali 1. 1. MMXX. V glavnem, mega bo! No, ja, vsak med vami je že slišal za zarečeni kruh, je tako? Greva tako en dan, cel mesec pred novim letom, s tretjim v Ljubljano. Po navadi (kadar si tretji izmisli, da bi kam šel) nimam preveč časa skakati za zakladi, tokrat pa sem ujela štiri na mah. Kdo bi si mislil. In prišla do številke 199. No ja, najdba okroglega na starega ali novega leta dan je tako odpadla, ampak bom že imela dovolj časa, da bom za dvestotega izbrala nekaj posebnega.

Pa se je tretji odločil, da bi šla še svečo prižgat  na pokopališče. In sva šla. Ko sem ga čakala, da kupi svečo, sem iz zdolgočasenosti brskala po telefonu in seveda odkrila dr. Kanteta. O njem sem sicer že slišala, ampak ne tako podrobno, kot je bil opisan v zakladku. In me je zagrabilo – tale bo dvestoti! Saj si zasluži, taka napredna miselnost v tistih težkih časih! In je bil dvestoti, jaz pa čez in čez zadovoljna, da sem našla (po naključju) takega, ki si je zares  zaslužil okroglo cifro. Ja, je že tako, najbolj prijetne reči pridejo popolnoma nepričakovano.

Cerkev v bližini dvestotega – Dr. Vladimir Kante

In spet minevajo dnevi in meseci in počasi se zakladki nabirajo. In udari korona. In se iskanje zakladkov neha. In potem spet štarta. In številka počasi, počasi leze proti novi okrogli cifri. Tam nekje pri dvesto sedemdesetem zakladku sem na strani Geocaching naletela na – ohoho, kakšen zaklad!!!! Prva liga! – in ga seveda določila za tristotega. Je v Sloveniji, zraven še nekaj zanimivih, torej bom imela polne roke dela. Sem že delala plane, kako bova s prvim en konec tedna skliznila tja, se imela cel dan lepo in pobrala tristotega.

Ja, človek obrača, tesni prijatelj od tretjega, imenovan Asperger, pa obrne (tale Asperger zna bit zelo tečen, ampak kaj češ, če je tu, poslovil se ne bo nikoli – torej ga skušamo tolerirati in, če se le da, »prinašati okrog«). Tokrat se ni dal – nadvse ljubi potovanja, res nadvse in k temu šunta tudi tretjega. Tako sta se skupaj s tretjim odločila, da gremo v »korona premoru« na Češko. Sem že vedela –  ne bo kaj prida  z zakladki, bodo muzeji in pivnice – no ja, niti ne bo tako slabo.

Pa je spet prišlo presenečenje – znamenitosti v Pragi so bile tako slabo obiskane (čudno, ne?), da je prvega zagrabilo in sprehajali smo se okoli prašnega stolpa, šli čez Karlov most, pa mu še ni bilo zadosti. Ne, hotel je pobirati keške kot po tekočem traku. In smo tudi jih. V ušivih dveh dneh smo na Češkem pobrali ohoho zakladkov (za naše razmere). Tam okoli dvanajst. In cifra se je ustavila pri 299. V redu, ni strahu, jutri gremo itak domov, ne bom jih več iskala,

Ampak moj babji firbec seveda ne zna bit priden in se brzdat. Ne, toliko časa mi je prav nesramno šepetal v uho, da sem na nekem počivališču (medtem, ko sem čakala poba, ki sta si ogledovala muzej letalstva)  malce (čisto malo, samo z enim očesom, prisežem) poškilila na geolovsko stran, če je v bližini kakšen zakladek. Seveda je bil – in ne samo to! Zapis je obljubljal, da sta v njem skrita dva sledljivčka!!!! Kdo bi se temu lahko upiral? Jaz že ne. Poleg tega imam pajke rada, že po službeni dolžnosti, da o tretjem in njegovi ljubezni do pajkov ne govorimo. Če najde v kakem kotu pajka, ga previdno vzame v roko in nese ven na travo. Risanka Pajkec Piko je pač zapustila v njem globoke sledi.

Tristoti – pajkasti

No, pa sva jo mahnila ob robu njive dalje in še dalje in prav daleč, do osamljenega drevesa, kjer so na naju prežali nešteti pajki. Ne pretiravam preveč, če rečem, da je scena dokaj spominjala na tisto iz Harryja Potterja, še posebno takrat, ko sva odprla škatlo. Uh! No, nista bila dva sledljivčka noter, samo eden, ampak je treba biti z malim zadovoljen.  Zakladek sam je bil zelo lepo pripravljen, malce poseben, s prijetnim presenečenjem, torej – čisto primeren za tristotega. Če ne more biti vnaprej izbrani, se bom zadovoljila s tem. Kaj pa hočem drugega.

Tisti izbrani – še čaka. Čaka na novo okroglo cifro. Štiristo. Ne bo v tem letu, seveda ne, ampak je potrpežljiv. Če je čakal več sto let, bo pa še teh nekaj mesecev. Se že veselim obiska. Zelo. Samo prej moram pobrati še sedeminsedemdeset zakladkov. Mala mal’ca.