NiSEM speleolog

S planinskim društvom Fram smo se podali na izlet v obmorske kraje. Torej iz mrzlega na toplo. A to je bil račun brez krčmarja. Izlet je bil planiran za soboto, a ga je Urška zaradi dežja prestavila na nedeljo. In ko smo parkirali, je že pihala primorska burja. Ampak deževalo ni.

S ciljem osvojiti 3 vrhove, smo se podali najprej na Ostrič. Lepa krajša pot med nizkim rastjem, malo pod vrhom smo srečali še luštne konje proste reje. Tik pod vrhom pa nas je zajelo slabo vreme – megla, mal od nosa naprej. Veter pa orkanski, tako da me je po poti kar prestavljalo. Na vrhu štempl, na kešek bi pa vsi skoraj pozabili. Škatlo in vsebino smo morali kar v roki držat, sicer bi nam vse odpihnilo.

Za domovino, v meglo naprej. Do drugega hriba. Hodili smo bolj kot ne po navigaciji, čeprav strahu, da bi se izgubili, ni bilo. Ko smo zavili malo v gozd, je skozi oblake celo posijalo sonce, a le za 3 minute. V gozdu ni pihalo, zato smo si privoščili malico.

Na Medvižico smo malo splezali, a je bilo treba kar paziti, ker so bile skale mokre. Na vrhu pa spet blisk sonca, da smo videli do Kopra, potem pa je megla zalila pogled. Zakladek smo našli BP.

Osvojili smo tudi tretji vrh Razsušico, ki je čisto na Slovensko-Hrvaški meji in se potem lagano sportski vrnili do avtov. Za večino se je izlet tukaj končal, mi vodniki pa smo imeli v planu še obisk jame Jezerina. Z nami na izletu je bil namreč tudi Kinčoropi, lastnik tega zakladka. “Najel” sem ga za vodenje v jamo, kar se je kasneje izkazali za briljantno idejo. Sam se v kaj takšnega res ne bi spustil. Kam spustil? Dol?

No. Takole je bilo.

Preparkirali smo avtomobile za nekaj 5 km naprej in sicer na označene koordinate. Najprej smo čisto v bližini poiskali prvo stopnjo zakladka, ki nam je razkrila lokacijo vhoda v jamo in čisto na kratko opisala, kam se moramo podati. Kateri je desni rov, smo se spraševali? Pri avtih smo se primerno pripravili na podvig. Čelade so v jami obvezne, za katerega priporočilo se res zahvaljujem Kinčorpiju. Jaz tega NiSEM vzel resno in sem hotel kar brez čelade v jamo. Brez nje bi bil kot hudiček z rogecami, vsaj tolikokrat me je rešila pred trki. Tudi oblečen NiSEM bil zelo, saj je Kinčo rekel, da v jami ni mrzlo. “Pa adrenalin te bo segrel, če drugega ne!”. No, v tej jami je res topleje kot npr. v Postojnski, tako da nas zeblo res ni. Trije rokavi oblačil so bili dovolj.

20 metrov od avtov naprej smo jo mahnili po poti levo v hrib. Oznak ni nobenih, moraš sam najti pot. Tu pa tam je na drevesu ovita oranžna plastika, ki nakazuje, da si še vedno na pravi poti. Če drugega ne, me je že vzpon na ta breg segrel. Kar do švica! In smo se zbrali pred jamo. Kinčoropi, vodnica Urška z možem Borom in tamalim Brinom – 5. razred OŠ, njihova pes Berta ter mi2 s Simono. Žal je morala Urška s pesako počakati zunaj, ker Berta v temi nič ne vidi. Nas ostale zagrete pa je že čakala prva zapreka.

Spust na nivo jame, visok ene 2 metra, brez kakršnihkoli polic in oprijemkov. Zato smo že imeli pripravljeno špago in z nekaj moči in pomoči smo se vsak posebej spustili malo nižje. Pomahali smo Urški in pesiki v slovo ter izginili v desni rov v temo.

Čelke so nam v temi prišle še kako prav. Poleg čelke pa sem v roki imel še eno strupeno svetilko, tisto s 6000 luxi. Sveti kot da smo sredi dneva. Prečimo kratek most, izza vogala se še vidi svetlo, oči pa se privajajo na kapnike. Lepooo.

Pridemo v prvo sobano, se na hitro razgledamo, a Kinčoropi je že izginil tam nekje naprej. Mali tudi, mi trije starejši pa smo se spogledali: “Kaj tukaj skozi?”.

Bor je moral za Brinom, Simona pa se je odločno uprla. Nazaj ni mogla, Bor se je medtem že zgubil na drugi strani, jaz pa ji NiSEM dal priložnosti za umik: “Bejži, bejži, saj bo šlo!”. Pa je šlo. Prvi korak je vedno težak. No, na koncu sem kot zadnji še samo jaz ostal pred majhno luknjo, enih 80 cm premera. “Bi ali ne bi šel?”, sem se spraševal. “Kaj, če se zataknem v luknji in ne pridem več ven?”. Nagledal sem si pot, pridobil informacije z druge strani in ubral drugačno taktiko pristopa. Z nogami naprej, kar po ritki in hrbtu. Decimeter po decimeter sem se prebijal skozi, potem pa je rov zavil še malo desno, a je šlo. Ampak tam se že strop dvigne in tako … sem bil iz največjega dreka ven. Vsaj tako sem mislil. Hrabro sem se vzravnal, gate pa sem žal imel na riti cele mokre. Nekje sem nagazil na vodo in potem je med hojo še nekaj časa malo čmokalo.

Lepote Slovenije pa: “Krasno!”. Nova dvorana, sicer mala, a spet polna kapnikov, stebrov in zaves. Po tleh se je tudi videla pot, ki je bila kar precej shojena. A konca dvorane nismo dosegli, ker je bil vmes kar velik skok. Zato smo jo mahnili desno gori naokoli. Mi je bilo kar malo žal, da smo hodili po vseh teh lepotah. A bilo je precej spolzko in tu pa tam si se moral tudi kje prijeti.

Luknja v tretjo dvorano je bila večja kot prejšnja. Malenkost. Hitro sem se prebil, spet kot zadnji, na drugo stran. A čelada je tokrat terjala svoj davek. Glasen pok čelade ob strop je naznanjal, da sem dobro zaščiten. Hvala, hvala, hvala za čelado. Lučke so mi že pobegnile naprej: “Počakajte me, da se ne zgubim!”. Brin jo je tako hitro mahal naprej za Kinčoropijem, da sta se nam trem počasnetom kar tu pa tam zgubila. Mali je užival na polno.

Do naslednje dvorane smo se prebili mimo kapniške zavese, ene izmed lepših delov v jami. Ves čas smo pohajkovali gor in dol, kljub temu, da so dvorane relativno majhne. Kot ena večja dnevna soba. Skoraj pljuneš do konca, priti do tja pa je misija skoraj mogoče.

Do naslednje dvorane nas je pot vodila mimo ponikalne jame. To je tam, kjer voda izginja in če je treba, tam izginejo tudi poredni otroci. Če bi bil na tej točki sam, bi se tukaj verjetno obrnil nazaj, če to ne bi storil že kdaj prej. Pravzaprav nadaljevanja ni bilo videti, pa če bi pljuval levo-desno ali naprej-nazaj. A nad ponikalnico sta bila dva majhna stalaktita, ki sta služila opori za nogo, da si se lahko prebil naprej, potem pa nekam navzgor med kapnike, tako po kolenih. Kot da sem star 1 leto.

Čas v jami je mineval hitro. Ko smo mislili, da smo v jami 10 minut, je minilo verjetno že kakšne pol ure. Tukaj čas res teče hitreje. Tako kot v tistih črnih luknjah v vesolju. Implozija prehoda med dvoranami vakuuma v črni temi pospeši delovanje protonov skoraj do hitrosti svetlobe in zato se kazalci na uri vrtijo hitreje. Ja, res. No, čakala nas je še ena zapreka, za katero pa je Kinčoropi imel rešitev. Špago. Da, rabiš jo tudi v jami. Skalni skok, kakšna dva metra, spolzek, brez možnosti poličk, tako da … opremite se.

Nato pa se je jama kar naenkrat odprla in prišli smo do končne dvorane. “To je to!”, je rekel Kinčoropi in pokazal na popisano skalo.

Večja skala, ki je, kot da bi padla z neba, zapirala vhod naprej. Z datumi popisana je nakazovala, da so to jamo odkrivali že več kot stoletje pred nami. Nič ne bo torej s speleološkim FTF-jem. 1924, 1915, pa najstarejša najdena letnica: 1834. Tukaj moram zapisati, da je sicer zanimivo videti neke stare datume, ni pa to neki višek olike človeka, ki se v jamo poda dan današnji. Vzdržite se pisanja po stenah, naj za vami ostanejo le stopinje in lepi spomini.

Po skupnem slikanju pa je sledila še kljukica na š: geokeš zakladek. Pri iskanju slednjega nam je največ pomagal Brin. Ko smo mu povedali namig, se je veselo zapodil v najbližjo luknjo in vaila: zakladek je bil naš. Po pregledu logbooka smo skupno ugotovili, da ima jama pravzaprav kar precej obiskovalcev. Do našega obiska kar 40 geokešerjev in verjetno vsaj nekaj-krat več bunkeljnov. Na obrazih vseh nas se je risal nasmeh sreče, da nam je uspelo.

V jami smo bili že kakšnih 35 minut, a smo vedeli, da nas čaka še pot nazaj. Malo smo se še razgledali po zadnji dvorani, ki je bila največja izmed vseh in se počasi začeli vračati. Mahnili smo jo mimo majhnega 10 cm globokega jezerca in navzgor proti manjšim kapnikom in kapniškim zavesam. Kar ustavil sem se in jih opazoval, vsi ostali pa so ga šibali naprej.

Spet sem bil zadnji, a ne dolgo: “Tukaj ni izhoda!”, so složno ugotovili. “Joj, jaz sploh NiSEM gledal, kje smo hodili, ker sem mislil, da Kinčo ve!”. Kar naenkrat smo brezglavo letali po jami kot kašne znervirane ose. Priznam, cmok se je naselil v grlo, kljub temu, da nas je pred jamo čakala wannabe rešiteljica, če bi se slučajno kaj zgodilo. “Tukaj piše exit!”, je iz teme zmagoslavno zakričal Bor. Ja, malo smo jo pihnili preveč desno, ker so nas lepote jame preveč pritegnile.

Ob vračanju sem si vsaj jaz vzel kar nekaj več časa. Adrenalin je namreč malo popustil in z veseljem sem opazoval podzemni svet okoli sebe. Res neverjetna narava s svojimi umetninami.

Prehodi so bili bolj kot ne zdaj že poznani, skrbel me je le tisti zadnji pred izhodom. No, notri vendarle ne bom ostal! Po 1 uri in 10 minut smo spet zagledali dnevno svetlobo. A svetloba je prinesla tudi pogled na naše obleke. Groza. Blato spredaj, blato zadaj, blato vsepovsod. Počutil sem se kot tista črna vietnamska svinja, ki se ji trebuh vleče po tleh in je blatna od rilca do repa.

Vsi blatni, ampak zadovoljni! Brin je hitel razlagati mami, kako je bilo super, mi pa smo pospravili štrike in se počasi odpravili v dolino. No, tistih 40 višincev navzdol.

Obisk jame je seveda zasenčil lepote dopoldanskega izleta, najbolj pa sem bil čez nekaj dni vesel Urškinega SMS-ja: “Čuj, hvala še enkrat, da si mojemu mladiču omogočil to jamarsko izkušnjo. Ne neha govoriti o tem. Vsak dan mi pove, da je to pa naj naj najboljša stvar, ki jo je v življenju počel!”.

No, ni še star 18 let…

Ali  vam je bil članek všeč?