Vaša rezervacija je odpovedana

Letos smo se poleti potepali po Hvaru, ki ima nekaj več kot 60 zakladkov. Dobrih deset mi jih je še manjkalo do želvice, pa sem mislil, da to ne bo problem. Ko sem jih doma malo bolje pogledal, sem videl, da so razkropljeni po različnih uvalah in jih deset nikakor ne moreš pobrati kar by the way. Zato smo želvico rešili že po poti na morje, Hvar pa … po vrsti kot so hiše v Trsti.

Prvi teden smo preživeli v idilični hišici ob morju, na samem, brez WiFi-ja, skratka idealno. Tako je bilo luštno, da se zakladkov sploh NiSEM lotil. Še multija v Jelsi (Let’s have a walk through Jelsa GC5C5NF), ki smo ga začeli, nismo mogli končati, ker so eno izmed tabel odstranili zaradi dela.

Naslednja dva tedna smo bili v hišici v Poljici, ker nam je booking pet dni pred odhodom odpovedal rezervacijo. Štorijo bi rad delil z vami, da se ne ponovi tudi vam. Rezervacijo na bookingu smo imeli že od aprila, za tri tedne kot vsako leto. Nekaj dni pred plačilom celotnega zneska sem na banki dal povečati limit na kartici, ki pa ni bil izveden pravočasno. Kasneje je gospa na banki potegnila papir iz velikega kupa in rekla: »Joj, vaš zahtevek je še zmeraj tukaj. Nisem ga še imela časa obdelati!«. Tako plačilo prvič ni šlo skozi. Nato je booking poslal mejl, da naj pri ponudniku kartice uredimo vse potrebno, kar tudi smo. Bi pa dodatno morali še enkrat vpisati vse podatke kartice, kljub temu, da so podatki bili pravilni in nespremenjeni. Če bi jih vpisali, bi nam še drugič poskušali bremeniti kartico, tako pa smo dobili mejl: »Vaša rezervacija je bila odpovedana.«

Šok, o moj bog. Nismo dobili niti 24-urne prednostne ponovne rezervacije, kot mi je razložila teta na tehnični pomoči, da bi tako moralo biti. Zgodilo se nam je celo to, da je našo hišico v roku pol ure rezerviral nekdo drug. Tako smo se pod nosom obrisali za druga dva tedna dopusta, prvega pa smo dobili nazaj. In zato smo druga dva tedna preživeli v Poljici, v drugem apartmaju iste lastnice, ki pa je bil od morja precej bolj oddaljen.

In tako smo imeli dva tedna čas za geocaching. Vsak drugi dan smo se peljali v drugo uvalo, kjer smo usput seveda vedno pobrali kakšen zakladek ali dva. Nekega dne nas je tako pot pripeljala v uvalo Kruševa. »This is our new favourite bay in our second homebase…«, je pisalo v opisu, kar je namigovalo na lepo preživet dan na plaži.

Res odličen zaliv bogu za hrbtom. V njej sta dve hišici, v katerih so se skrivali francoski turisti, na plaži pa 1 (ena) oseba. Eh, kakšna gužva. Lepi kamenčki, kristalno čista voda, visoke skalnate (NEPREHODNE!!!) stene na levi in desni strani zaliva in skoraj brezvetrje. Skratka idilično. Ko smo si poiskali senco in se namestili, sem seveda pogledal za edinim zakladkom v tem zalivu. Naslov ima »Rock, Cave…«. Opis zaklada je suhoparno kratek: »Pojdi na header koordinate, kjer boš našel številke. Prištej ali odštej od header koordinat in enako naredi na vseh ostalih stopnjah.«. In to je bilo od opisa bolj ali manj vse. Hiter pogled še v zapise: več kot 1 leto star zakladek, ki ima pobran le FTF. Tega so skupno pobrali trije mušketirji (tomasditrt, Janamosfristensky in Pablo.Sergio), v loge pa niso zapisali nič pametnega. Se pravi, da lovimo STF.

Kaj naj torej pričakujem? Kje torej začeti? Slab opis, slabi logi, ali bi morala biti kje kakšna jama, kot je razvidno iz naslova? Na vidiku nobene jame, voda pa kristalno zelena.

»Gremo plavat!«, tečnarita tamali dve. Vsi štirje odplavamo na drugo stran zaliva proti veliki skali, za katero pa se, glej ga zlomka, prikaže velika jama. Vhod je zakrivala velika skala, za njo pa kakšnih 10 metrov globoka jama z dvema luknjama za vhod. Popolnoma nevidna s plaže.

»Kot v Piratih s Karibov.«, je komentirala Nina, »Zdaj se bo glih ena ladja ven pripeljala!«. »Zdaj pa iščite koordinate!«, sem naročil. »Kako pa zgledajo?«, vprašajo pametni… ja ne vem, ker če bi vedel, jih ne bi iskali. In precej hitro jih je našla Simona. Seveda ne smem povedati kje in kako, ker bi vas potem moral … saj veste kaj. Vsak si je zapomnil nekaj številk in zaplavali smo nazaj ter hitro poiskali nove koordinate.

Isti zaliv, vendar 850 metrov naprej. Skale ob strani so neprehodne, torej v poštev pride samo plavanje. Ker je Simona našla prve številke, jo je seveda zanimalo, kaj bo na naslednjih koordinatah. Pritiskala je, da gre zraven, otroke pa sva pustila na plaži. Razdalja je kar velika, zato sva se odločila za plavanje z blazino. Mirnost morja v zalivu nama je dala pogum in kar hitro sva napredovala do polovice zaliva. Pod klobukom na glavi sem imel GSM in čelko, ker je bilo tako zapisano v atributih. Na zemljevidu na tisti točki ni bilo nič označeno, zato NiSEM vedel kaj pričakovati. Tudi v skalah od daleč ni bilo videti nobene špilje ali kaj podobnega. In sva plavala. Valovi so postajali vedno večji, na koncu že tudi kakšen meter, tako da je bilo kar težko. Na približno končni točki sva se (s težavo zaradi velikih valov) skobacala iz vode in ugotovila, da je to to. Ja in? Kaj zdaj? Tukaj ni nobene jame (spet).

»Poiščiva koordinate, verjetno so skrite podobno kot na prvi stopnji.«, sem predlagal. Kar nekaj časa sva porabila za iskanje. Koordinat nisva našla, sem pa od daleč zagledal čisto majhno luknjo v skali. »Bom probal zaplavat, mogoče je tukaj kakšna luknja!«. S težavo sem se spet spravil v vodo in iz vodne strani, le nekaj 20 metrov naprej od točke, kjer sva šla ven iz vode, zagledal majhno luknjo.

»Ali naj plavam tukaj notri? Pa ne. Pa ja. Pa ne. Samo pogledal bom.«, sem razmišljal. Zaplavam proti luknji, seveda s prižgano čelko. Vhod je bil tako majhen, da sam nad glavo imel prostora mogoče le še za eno glavo. Kaj je bilo pri tleh v vodi, NiSEM vedel.
Prebil sem se skozi vhodno luknjo in pred mano se je prikazala precej velika luknja, širine kakšnih 6 metrov in globine kakšnih 12 metrov ali pa še mogoče več. Zgleda tako kot una Modra Špilja na Visu … ali pa še lepše. Kot da sem priplaval v Postojnsko jamo. Na desni strani je steber, vse povsod pa polno stalagmitov in stalaktitov in skalnatih zaves. Čudovito, ampak mene je strah ko pesa. Simono, ki je čakala tam zunaj, pa še bolj. Kar nekam sem izginil, prej pa se nisva nič dogovorila. Je že naštudirala, kam bi klicala za SOS, pa kaj bo rekla, edino imena zaliva ni vedela…

Jama je zalita z vodo, dna NiSEM imel, proti koncu pa se jama ful zoži in nagne, tako da tja naprej pa NiSEM šel. Tudi plavat se naprej ni dalo, tako da bi moral po poševni steni ven iz vode, tako da to pač ni prišlo v poštev. Pregledal sem vse stene, kjer bi lahko bile skrite koordinate, pa nič našel. In potem sem počasi odplaval ven, kjer sem bil kregan, zakaj me tako dolgo ni. Zaradi neuspeha pri najdbi in pomanjkanja vode (pozabila sva jo vzeti s sabo!!!), je bila nadaljnja ekspedicija odpovedana. Koordinate so kazale na vhod pred jamo, pisal pa sem tudi lastniku za morebiten namig, pa v ustreznem času ni bilo odgovora. Povratek nazaj do lepe plaže je bil lažji, saj so valovi tokrat delovali nama v prid.

»Kje bi moral najti naslednje koordinate?«, sem se spraševal ves popoldan. S Simono sva se pogovarjala, kako naprej. Ker ji je bilo plavanje precej naporno in ker se boji raziskovanja takšnih jam, mi je dala vedet, da na njo ne morem več računati. Koj sem se spomnil na fpetel1, ki mi je zadnjič pisal za en zakladek na Hvaru in sem torej vedel, da dopustuje tukaj. Mejl je dal mejl in združila sva moči. Dogovorila sva se za ponoven obisk jame naslednji dan po 16. uri, lastnik zaklada pa je tudi že poslal namig. Namiga vam seveda ne morem razkriti, ker bi vas potem moral … saj veste kaj.

V drugo sva se s fpetel1 stopnje 2 lotila z druge strani polotoka, ker sem imel koordinate že znane. Avto sva parkirala v sosednjem zalivu in se do stopnje 2 odpravila peš ob vodi. Po skalah. Sredina polotoka je bila namreč popolnoma neprehodna, tako kot roman Henryka Sienkiewicza. Tudi pri skalah sva naletela na nekaj težjih skalnih stopenj, ki pa sva jih brez problema preplezala.

In tako prišla do GZ. Kar takoj sva se odpravila v vodo in zaplavala v mini Postojnsko jamo. Zdaj sem vsaj približno vedel kje in kaj naj iščem in na kaj naj bom pripravljen. V jami sva odkrila nov rov in na koncu rova … tako željene druge koordinate. Jeeeeeee.

Nepopisno veselje sva zamenjala z realnim življenjem, kajti treba se je bilo vrniti še do avta. Tretja stopnja naju je vodila do naslednje jame po imenu Badanj v zalivu Pokrivenik, ki je nekaj zalivov oddaljen od zadnjih koordinat. Ker sva imela še nekaj časa, sva se odpravila tja.

Zaliv Pokrivenik z obeh strani obdajajo visoke stene, v eni izmed njih pa se skriva Badanj, v katerem so našli ostanke neolitske kulture. Dostopa do te jame po skalah ni, zato sva plavala. Bolj bi rekel, hodila po morju, ker sem jaz zraven vlekel še kravje težek rukzak, poln geo pripomočkov. Tudi ta jama je s plaže slabo vidna, zato sva šla kar mimo nje. Ko sem se obrnil nazaj, sem 20 metrov nad sabo zagledal velikooooo luknjo.

»To bo to, kar iščeva.«, sem rekel Franciju. Vrnila sva se nekaj metrov nazaj ter po špagi odplezala do vhoda. Precej visoka jama, kakšnih 15 metrov visoka, pred jamo pa ograja. S špici na vrhu. »Dobro Franci, iščiva tukaj okoli. Mogoče najdeva koordinate za naslednjo stopnjo.«. Pa kaj na iščeva, če sva ob v japonkah in kopalkah, strmo pa je kot na Triglavu. Narediva 3 kroge okoli vhoda, malo gor in dol, potem pa sva ugotovila, da v ograji ena rajca manjka. Luknja pa taka, da ni za Američane. Še za mene je bila komaj, pa sem moral fejst zrak vdihnit… Prideva v veliko jamo in si jo malo razgledava.

Visoka, dva kraka na vsako stran. V prvem kraku luštna manjša skrita votlina, drugi pa pelje nekam nazaj v temo. Ojoj. Ni mi všeč. S čelko greva na ogled. Zadaj so kot neke stopnice, ki vodijo nazaj in se počasi vzpenjajo. Pripeljejo te na enih 10 metrov višine, potem pa se rov konča. Pravzaprav ga do konca nisva raziskala, ker so nama okoli glav začeli švigati batmani, ki jih je bil ves strop poln. Od tam sva hitro pobegnila in pregledala še ostali del jame. Nič nisva našla, zato je sledil krizni sestanek, ker idej več ni bilo. Odločila sva se, da piševa lastniku za kakšen namig. Prvič sploh nisva vedela, ali je to vmesna ali zadnja stopnja, drugič pa nisva imela več kje iskati, ker so koordinate spet kazale pred jamo.

Spustil sem se do morja, ker v jami ni signala in pisal lastniku. Presenetljivo hitro sem dobil odgovor, da se nahajava na končni lokaciji in da naj upoštevava namig iz končne točke. Tega sem zadnjič slučajno zasledil med dodatnimi koordinatami zakladka in pravi: »Easy to climb wall in an approximatelly 4-5 meter height.«. Stari moj, takšne stene tukaj ni. Tam notri je sicer ena stena, ki pa je cela zelena, kot bi bila plesniva – fuj nagravžna, ampak po tem jaz že ne bom plezal. Pa se je Franci javil, da bo probal.

Stena je popolnoma gladka, ima le eno stopničko in malo večjo luknjo, tako da dobiš notri tretjino stopala. Pa še enih par lukenj, v katere lahko potisneš prst ali dva, da se malo primeš. In Franci spleza tja gor. Slikam ga, da lahko ocenim njegovo višino. Ocenim da je doseg njegovih rok nekje do 6 metrov, kar je krepko več kot je v namigu 4-5 metrov. Ni ga. Tukaj ni nič. In tako se Franci vrne v dolino. Ojunačim se in probam še jaz in najdem seveda isto kot Franci – nič.

Sledi plan 3: spet pišem lastniku za namig. Spet hitro dobiva potrditev, da je stena prava, da je jama prava, da je torej vse ok. »Franci, zdaj pa tak. Jaz imam s sabo špago in vponko. Če bo možno kje vponko potisniti v kakšno luknjo, se potegnem še kakšen meter višje, sicer bo pa to DNF!«. Na srečo sem našel eno ful malo luknjo, tako da niti prsta NiSEM mogel notri potisniti, ki pa je imela vertikalno prečko, skozi katero sem lahko zvezal špago in na koncu naredil osmico. Vmes sem si dal še vponko, da sem lahko stopil na vmesno stopničko in potem na eno skalno stopničko, na kateri sem stal samo s prsti na nogah. Takoj, ko sem se povzpel po »easy to climb wall« za kakšen meter višje, sem zagledal tako želeno zeleno škatlo.

Prav z jezo sem jo vrgel Franciju na tla, ker nama je iskanje vzelo kar dobri 2 uri v tisti jami. »Pa hitro vpiši, ker komaj stojim na prstih!«, sem zakričal navzdol. Franci je res hitro vpisal, naredil seveda obvezen posnetek STF-ja in mi škatlico hitro vrnil. Sestop in prihod na trdna tla je prinesel pravo olajšanje in pa seveda veselje po dvodnevnem trudu, ki bi se skoraj izjalovil.

Kot za šalo sva potem preplava tisti zaliv, da sva se malo umila, potem pa sva se vrnila do avta. Vmes sva šla mimo gostilne in Franci si je zaželel rumen hmeljev napitek, jaz pa kot anti-alkoholik kakšno cocacolo ali sok. Sklenila sva, da se najprej preoblečeva, nato pa vrneva v edino gostilno tam v uvali. Tam je že sedelo enih 10 ljudi, skozi vrata se je videl šank s kozarci, midva pa sva čakala, da pride kelner. Ženska z druge mize naju je čudno gledala, čez nekaj časa pa se je oglasil moški pri sosednji mizi: »Ovo je privatno, ne možete dobiti ništa.«. »Ništa?«. »Ništa.«