Vročinski geološki FTF

Zaradi Covida smo bili letos dolgo v dilemi, kam na počitnice. Ko smo bili 25. 6. na krajših počitnicah v Strunjanu v mesečevem zalivu, sem moral parkirati 45 minut stran, pa še to z neprijaznim obvestilom lastnika parcele ob povratku. Že takrat je padla odločitev, da gremo spet na Hrvaško. Tokrat smo izbrali precej samoten otok med Zadrom in Dugim otokom, po imenu Sestrunj. Samo da vas spomnim: nahaja se severno od otoka Iž. Pozimi ima otok 12 prebivalcev, čez poletje pa cca. 10x več. Z drugimi besedami, na plaži 500 metrov levo in desno od nas ni nikogar. Skratka: uživamo.

Geolovske bere na tem otoku letos ne bo, ker otok nima niti enega zakladka. S tem sem se sprijaznile že, ko smo letovanje rezervirali. Malo hodim okoli otoka, s kolesi pa sem prevozil že vse 4 ceste na otoku. Glavno cestno križišče nima niti prometnega znaka, 80% avtov na otoku pa nima registrskih tablic. Kot zaveden nabiralec zakladkov pa vseeno pogledaš, če bi kje v bližini kaj bilo. Najbližjega (Lighthouse near Zadar), ki je 1 km plavanja stan, sem rešil tako, da me je lokalec Danijel peljal z vodnim skuterjem do otoka in nazaj. Me je rešil, sicer bi moral plavati!

Je pa zato pritegnil mojo pozornost en drugi zakladek, in sicer na Dugem otoku: GC8XMBG Šljunak u vapnencu. Geološki zakladek iz bogate Vanetove zbirke geoloških keškov, ki se je tukaj pojavil šele pred kratkim in je kar klical po FTF-ju. Vane je bil očitno na dopustu in ni imel kaj za delat…

Geološkega FTF-ja še nimamo, zato je bil krik po iskanju več kot očiten. Toda, kako do njega??? Cilj ni najdba, cilj je pot! Kako = ? Objavljen je bil tam nekje v začetku tedna, edina možna trajektna povezava Sestrunj – Zverinac – Dugi otok (kraj Božava) pa je v nedeljo, ker takrat velja obratni vozni red in je možen povratek na Sestrunj še isti dan. Večna dilema pri FTF-ju: ali bo počakal tako dolgo?

Vane je med tem že pobegnil domov, jaz pa sem planiral izlet. Sergio, naš sosed, lokalni prebivalec, je poklical poštarco, ki je poklicala kapitana katamarana in vprašala, ali lahko vzamemo zraven kolesa. »Strogo prepovedano!«, se je glasil odgovor. Iščem torej dalje. Punce je bilo potrebno nekako navdušiti, zato sem nekje na 1/4 poti našel najlepšo plažo na Dugem otoku, po imenu Sakarun. Skupaj gremo do tja, jaz pa dalje sam na FTF. Našel sem tudi vlakec, ki vozi do plaže Sakarun, tako da bi se te 3 km do plaže lahko peljali. Pa še čez hrib je treba – 175 metrov višine. Punce so si vzele čas za premislek. So rekle da, če se bo iz ražnja pokadil beli dim, potem grejo, če bo pa črni, pa ne. No, naslednji dan sem kupil 4 karte za v nedeljo. Naša usoda je bila zapečatena.

Najti je bilo potrebno le še vozni red za vlakec, ki pa ga ni bilo nikjer na internetu. Sem pa vprašal neko gospo, kako je s tem vlakom, pa je rekla, da letos verjetno ne vozi. No, lepa reč. Kaj bomo pa zdaj?! OK, bomo pa vprašali na turističnih informacijah, kako do Sakaruna. In tako smo se z otoka Sestrunj vsi NiSEM zgodaj zjutraj ob 9:05 odpeljali na Dugi otok.

Tja smo prispeli po 30 minutah, se izkrcali in jo mahnili do TIC-a. To ni tako kot pri nas, ko prideš v lepo urejen klimatiziran prostor s polno prospekti. To je Hrvaška. Zunaj za mizo so 4 Dalmatinci igrali karte in povprašali smo jih za pot do Sakaruna. »Vlakiča nema, al možete pitati u prvoj gostioni za prijevoz. Košta vas 15 kun po glavi. Ili može pješki. Treba vam oko 45 minuta. Idete samo tu gore, mimo groblja.«.

To, da je eden pripomnil, zakaj sploh rinemo na Sakarun in da naj rajši ostanemo kar v Božavi, sem namerno preslišal. Revež ni vedel, da grem na FTF. Nazaj do »prve gostilne« je bilo enih 10 minut, pa če je do plaže 45 minut, potem smo mi že na pol poti. »Ali gremo peš?«, sem vprašal punce. Pogled izpod obrvi ni bil obetajoč, pa še Simona je imela rano na podplatu od plavanja. Obuti smo bili vsi kot češki turisti – v japonke, vode pa smo imeli tak-tak, no vsaj mislili smo, da je imamo dovolj.

Ura je bila 10.00 in vzeli smo pot pod noge. Mahali smo jo po neki stari stranski poti čez breg, na katerega je v lepem jutru sijalo dopoldansko sonce. Pa prijetno toplo je bilo, že zjutraj krepko čez 30°C. Mimo britofa smo prišli še v senci, od tam dalje pa je sonce neusmiljeno žgalo na nas. Še Simoni, ki niti v savni ne zašvica, je pot tekel v potokih. Ustavljali smo se vsakih 10 minut, da smo se napili in po dobrih 40 minutah prišli na vrh hriba. Od tam pa krasen razgled na kraj Soline, na levi naša plaža Sakarun, tam daleč v daljavi pa me je čakal svetilnik v kraju Veli Rat. »To je moj današnji cilj!«, sem pomislil, »Upam, da mi uspe.«. Svetilnik je bil tako majhen, da se mi je še na dlani zgubil.

Po hribu navzdol je šlo hitreje. Ujeli smo tudi nekaj sence. Sonce je bilo vedno višje, razpoloženje pa v obratnem sorazmerju. Ko smo prišli do morja, smo še vedno bili v napačnem zalivu. Do prvega cilja nas je ločil še manjši bregec in potem pot do plaže. Smo pa bili toliko bolj veseli, ko smo plažo v Sakarunu zagledali. 300 metrov dolga plaža, zunaj kamni, v vodi mivka. Na plaži pa kar precej ljudi, ki jih zadnje dni nismo vajeni. Seveda nismo čakali, da bi prišli v senco na drugo stran plaže. Cote dol, naga ritka, kopalke gor, gremo v vodo. Neverjetno, kako tudi mrzla voda včasih paše. Pa niti ni bila tako mrzla, samo pesek je bil v trenutku vsepovsod. Prej mi je po ritni grabnci tekel švic, zdaj me je pa ribal pesek. Težko je življenje geocacherja.

Ura pa je tiktakala. Prevoz nazaj na otok Sestrunj s katamaranom je bil ob 18.50. Preoblekel sem se nazaj v švicnato opravo in jo mahnil dalje proti svetilniku. Tam v bližini me je namreč čakal FTF. Odpravil sem se nazaj do ceste in tam zagledal znak za Veli Rat – 6 km. Uuuuuu, kaj tako daleč je? Peš = ? No, po tihem sem računal na štop, kajti na pot sem se odpravil v največji vročini ob 11.30. Za razliko od zadnjič sem tokrat bil opremljen s sončnimi očali, kapo in vodo. Hodil sem ob cesti, neke velike frekvence avtomobilov pa ni bilo. Slabo je kazalo s tem štopom. No, naj povem, da štopam že od nekdaj. Najbolj mi je v spominu ostala prigoda, ko sem takoj po osamosvojiti Slovenije štopal na morje – iz Maribora do Istre. Ko sem prištopal do Jelšanov, sem ugotovil, da nimam s sabo dokumentov, ki jih za prehod meje v novi državi zdaj seveda potrebujem. In gremo na štop nazaj v Maribor. In tako sem bil do 12.00 že nazaj doma, ko me je mama vpraša, če NiSEM dobil štopa. »Štop že, samo brez dokumentov sem bil na meji!«. No, drugo jutro sem odisejo uspešno ponovil. Tokrat z dokumenti.

Vroče je bilo ko pes, jaz pa sem hodil po razbeljenem asfaltu. V roki sem držal covid masko, tako da je vsak lahko videl, da sem resen štopar. Po ene pol ure mi je celo ustavil en Zagrebčan, ki pa mi je žal prišparal le slab km poti. Ampak boljše kot nič. Odložil me je v vasi Veli Rat, kjer je bila celo odprta trgovina in sem se založil z mrzlo pijačo in si privoščil sladoled. Malo je pomagalo, vsaj mentalno. Pot pod noge in gremo dalje. Štopal sem in štopal, pa ni bilo odziva. Zunaj je bila že peklenska vročina, takšna kot pač ob 12.00 je. Žgeča. Še škržati so utihnili, tako je bilo vroče. Lovil sem vsako senco ob poti in nabijal kilometre, ko sem prvič v daljavi zagledal belo kapo svetilnika.

Res pošteno sem bil utrujen, zato sem kar zajuckal od veselja. Od tam dalje NiSEM več štopal, naj se kar sami vozijo. Vmes sem pobral še GC4KAJG Lighthouse at Veli Rat in se končno ustavil v senci največjega svetilnika na Jadranu.

Po pregovoru »First bussines then pleasure« sem najprej odšel na Vanteov GZ. Sem mislil, da bom hitro našel tiste pible iz opisa, vendar jih ni bilo. Iz sence me je družina Nemcev opazovala, kaj neki iščem, pa sem moral obupati. Tudi jaz sem se odpravil v senco, kjer sem v miru prebral opis in naloge, potem pa seveda takoj našel te zanimive prodnike. Prava geološka znamenitost, res zanimiva. Jaz ji sicer ne bi posvetil neke velike pozornosti, če bi šel tod mimo, Vane pa je iz tega naredil pol doktorata in še kešek. Opisal, porisal in poslikal sem vse, kar naloga zahteva in si privoščil zasluženo ohladitev v morju.

Mission completed. Ker gre za FTF, sem takoj napisal odgovore in jih poslal Vanetu. Ne, NiSEM jih poslal. Ni signala. Vukoje****. Bom pač poslal kasneje.

Oblekel sem se nazaj v švicnato majico, ki se je med tem že posušila, samo zaudarjala je bolj kot zjutraj, ko je bila še sveža. Odpravil sem se še na ogled svetilnika, a tukaj žal NiSEM imel sreče. Gospa je rekla, da ogled svetilnika že nekaj let ni dovoljen. »Pa kljub temu, da sem prišel iz Božave peš samo zaradi ogleda?«, sem jo vprašal. A bila je neomajna, moža pa kot kaže ni bilo doma. No ne vem, ker sem kasneje videl, da so geobunklji svetilnik obiskali kakšen dober mesec nazaj. Samo oni znajo plezat…

Ura teče, nič ne reče in odpravil sem se počasi nazaj. Tokrat sem štopanje začel kar na parkirišču pri svetilniku. Prvi trije avti so se odpeljali mimo, četrtega pa sem kar vprašal, če lahko grem z njimi. Pridružil sem se družini Slovakov v avtu, seveda s covid masko in odpeljali so me vse do Sakaruna. Vse čas v avtu sem se jim zahvaljeval, saj so mi prišparali 2 uri hoje po največji vročini. Na Sakarunu sem bil hitro kot Rudi Carell: še prej pri svetilniku, potem pa že na plaži pri puncah. Preostalo mi je še par ur, ki smo jih skupaj preživeli v vodi, zakladek pri Sakarunu pa smo pozabili pobrati. Pa ležali smo 23 metrov stran v senci…

Ko smo se okoli 17.00 vračali nazaj, seveda peš, je sonce še vedno neusmiljeno žgalo. Normala brega, po katerem smo hodili, je kazala naravnost v osrčje našega sončnega sistema. A FTF je bil oddan, na drugi strani hriba pa nas je čakala osvežujoča senca. Skratka uspešen dan.

 

Še nekaj statistike:

Božava – plaža Sakarun: 4,3 km; 1:35 ure
Plaža Sakarun – svtilnik Veli Rat: 5,9 km; 1:12 ure
Vlakec: vozi!!!, baje vsaki 2 uri, zadnji vlak iz plaže nazaj pa je ob 14:40.

Če berete članek takoj po objavi in je zunaj še sonce, potem se mi zelo verjetno še kopamo v morju. Au Revoir!