Iž

Kaj je to Iž? Hrvati bi rekli: »idemo žurat«. Tisti, ki ste poleti odvisni od vetra, pa verjetno veste o čem govorim. Ker jaz namreč NiSEM vedel, ko je Simona rezervirala apartma. »Kje je to?«, je bilo seveda moje prvo vprašanje. Priznam, tudi jaz sem prvič slišal za ta otok. Za vse, ki ga ne poznate, nahaja se med Ugljanom in Dugim otokom in je eden izmed 150 otokov v Kornatih.

Majhen otok. Podolgovat, dolžine 10 km. Ima dve mesti, Veli in Mali Iž, ki sta povezani s cesto. Edino asfaltirano cesto, ki jo je v dobrih starih časih uredila JLA. Otok ima še nekaj betoniranih cest, nekaj makadamskih in dosti kozjih stezic. Najvišjo višino ima hrib Korinjak, ki je visok 165 m. To so pravzaprav osnovne stvari, da dobiš prvi vtis, kam greš.

Takoj drugo vprašanje, ki je samo po sebi umevno odkar plavamo v geocacherskih vodah: »Koliko zakladkov ima Iž?« Dvanajst. Dva multija in 10 zelenih. Pobrati vse načeloma ne bi smel biti problem, domneva pa se je kasneje izkazala za zahtevno izvedljivo. Za teh 12 smajlijev smo NiSEM morali vložiti kar dosti truda, dobili pa smo več prask kot pa našli TB-jev.

Svoj dopust že dolga leta začenjamo ob nedeljah, ker je na cesti manj gužve. Tako je bilo tudi letos. Dve uri rezerve za carino in zastoje na cesti sta bili dovolj, da smo pravočasno prispeli do trajekta. »Ali imate rezervacijo?«. S Simono se spogledava, jaz pa se spomnim, da je v drobnem tisku pisalo, da si rezervirajte mesto na trajektu na tainta mejl, ki pa sem ga ignoriral, ker je nekje drugje pisalo, da za notranje linije rezervacije niso potrebne. »Molimo pričekajte trenutak« … … … … čekamo … … … »Kapetan kaže, da ima još 5 mjesta. Pričekajte u liniji 1 ili 2.« S Simono se spogledava, tokrat z nasmeškom. Mission completed.

Izkrcamo se na Ižu. GPS koordinate apartmaja iz bookinga so bile napačne, zato kličem gazdarico Katio. »Mi čemo kmalu biti kod konobe Kod barbe. Imamo crveni avto sa biciklima u pozadini.«. »Ja sam Kod barbe, a vas ne vidim«, pravi Katia. V bližini ni nobene konobe, zato se ustavimo pri belem avtobusu. »Dobro, pričekajte tamo«. In tako smo spoznali gazdarico in se vselili v apartma. Čez par dni sem ugotovil, da je na karti na Oruxmaps konoba Kod barbe narobe vpisana, tako za kakšen km, beli bus pa je edini bus na otoku, ki 2x na dan vozi do trajekta.

O apartmaju čisto na kratko: super opremljen, lociran skoraj v centru Velega Iža, malo nad marino.

Torbo za na plažo si spakiramo že doma, zato smo jo, prešvicani, mahnili kar do najbližje vode. Popoldne smo izkoristili na plaži, zvečer pa smo se s kolesi podali na ogledno turo. Okoli zaliva in nazaj, kar je zahtevalo celih 10 minut pritiskanja na pedala. Taktično sem počakal na vprašanje: »Kam pa zdaj?«. »Kaj če bi poiskali multi, ki je tukaj blizu. Verjetno bomo spoznali kraj in okolico.«. Vse punce so se strinjale, zato sem določil azimut: 20 m v tej smeri in preštej delfine.

Prvi point kaže na teraso konobe Kod barbe, tisto od včeraj, mimo katere bi se morali peljati. Na sredi dvorišča je velika preša za olive, delfinov pa nikjer. Blizu je pomol, preiščemo vse panoje, če bi bili kje narisani, pa nič. Iz izkušenj verjetno veste, da ko nečesa ne najdeš, greš še enkrat prebrat celoten tekst … zbrano in počasi. Seveda je pisalo, da so tam trije delfini, ki pa so jih pred časom, letom ali dvema, odstranili.

Potem smo poiskali še ostale točke, med drugim tudi Ivana in Jakoba, ki sta celoten dopust ostali naši orientacijski točki: »Ali gremo na sprehod do Ivana?«. Zakaj smo si ga tako zapomnili? Ker smo ga poleg bunkeljnov in vseh ribičev na pomolu v temi s svetilko iz GSMja iskali ene pol ure, našla pa ga je Eva na štengah pod pomolom. Saj veste, Ivan ’87, v betonu. Tako smo že v trdi temi pridobili končne  koordinate, kjer pa zakladka ni bilo. Sicer pa, saj veste, kako je z zakladki na morju: vstavijo jih v suhozid nekam med kamne, za koordinate si mislijo, da so jih pravilno določili, ti pa zdaj išči med temi kamni. Včasih bi še buciko prej najdel, kot pa tisto malo škatlico med vsemi kamni. Drugi dan pri dnevni svetlobi smo jo seveda našli in vpisali pravilne koordinate, ki so mimo štajgale za kakšnih 7 m. Ker je bila škatlica skrita med šotori, sem po zakladku vprašal tudi najbližjega stanujočega, ki nas je ves čas opazoval: »Ja, nekaj so že iskali tukaj okoli, pa mislim da niso nič našli.«. Ja, prijatelj, to smo bili mi, včeraj.

Naslednji je bil na udaru zakladek Cryistal Clear, do katerega sva se s Simono odpravila s kolesi. Eva in Nina tokrat nista šli zraven, ker sta se prestrašili višinske razlike. Nekega pametnega zemljevida za Iž ni, pa tudi free karta v programu Oruxmaps nima vrisanih vseh stezic. Zato sem si že doma pripravil en velik track z vsemi potmi na Ižu, ki sem ga narisal kar v Google Earthu in potem skupaj z vsemi zakladki uvozil v Oruxmaps.

Na kolesarsko turo sva s Simono krenila vsak dan po 18.00 uri, ko se je dalo malo lažje dihat. Opremljena z večjo količino vode sva brez problemov prišla blizu zakladku. Namig je bil »Pod kristalom«. Verjetno ni pod kakšnim diamantom, je pa Nina zadnjič na plaži našla neke kao kristale in jih nabirala. Prav tak kristal sva našla, ne boste verjeli, med neskončnim številom kamnov v suhozidu. »Tukaj mora biti!«, pravim in splezam po zidu navzdol. Preiščem vse luknje, »razturam« celi zid, najdem še črno vrečko, v kakršne so včasih zavite škatlice, zakladka pa nikjer.

»Ni ga, izginil je.«, sva skupno ugotovila. Miško, beri loge. Kdaj je bil nazadnje najden? Ja, je bil. Uspešno. Kak mesec nazaj. Dobro, torej mora biti tukaj, zato preideva v iskanje faza 2: pozabi na telefon, daj ven GPS in najdi natančno točko zaklada. Tisti prvi kristal je ime premer enih 30 cm, ta novi na točnih koordinatah pa 5 cm. Seveda je bil zakladek pod ta malim, oni drugi je verjetno služil samo za »zavajanje neprijatelja«.

Po uspešni najdbi sva se s kolesi spustila debelih 100 m višinske do morja na zahodno stran otoka. Po tihem sem upal, da bova odkrila kakšno samotno plažo, kamor se bomo lahko hodili kopat. Žal je tisti del otoka popolnoma neobljuden, razen ene hišice v daljavi tam nekje in ribogojnice na morju. Nič ne bo torej z mojo sanjsko plažo, še v vodo sem se komaj prebil mimo vseh ježev, da sem spral ves švic s sebe. V glavnem: neuporabna stran otoka in najden en zakladek. Sva pa ob poti naletela na tri delfine, tiste iz prvega multija, ki bi morali biti pred gostilno. Zgleda, da se jih je nekdo naveličal in jih premaknil na drugo stran otoka.

Rutnjak je majhen otok v obliki čevlja, ki ga kokoš preleti u 2 minute … torej enih 200 m dolžine. Po najkrajši poti je do tja 530 m plavanja, vendar je potrebno prečkati precej prometno pot iz marine Veli Iž, kar pa za plavanje ni najbolj ugodno. »Glej kaj tu piše: izpred hotela vozi ladjica 3x na dan na Rutnjak«, pravi Simona. Plan: vprašaj v hotelu, če še vozi in gremo. »Jutri imamo v planu izlet na Rutnjak. Ladjica odpelje ob 14.30 in se vrača ob 17.30.«, nam pove prikupna dečva v recepciji hotela. Kupimo 2 karti za jutri, saj v raziskovalne vode nikakor ne morem pritegniti dveh mladih punc, ki sta si na morje prinesli celo potovalko knjig, enih 45 kom. Ja, prav ste prebrali.

Zakladek na Rutnjaku je multi, zato se ga lotim že doma. Tri vprašanja rešim kot iz topa, četrto pa je neznanka. Vendar ne dolgo. Excel naredi svoje in ko preverim vseh 256 kombinacij, le štiri priletijo na otok, vse ostale pa so razkropljene po celem Jadranu. Še tiste štiri potem zožim na dve, izmed katerih se je kar prva kasneje izkazala za dobitno kombinacijo. Žal vam podrobnosti izračuna zaradi geocacherske etike ne smem izdati, ker bi me morali potem ubiti.

Transfer na otok: uspešno; izračun: pravilen; iskanje zakladka: uspešno. Ostalo nama je še nekaj časa za razgled po otoku, ki nama je bil res všeč. Še se bomo vrnili na kakšno popoldansko kopanje – v popolni postavi.

Skrajni sever otoka vsebuje še en zakladek »North-west point of Iž«. Primeren seveda za jadralce, ne pa za nas bike-lenderje. Ena ozka potka sicer vodi do tja, vendar najprej gor, potem pa dolgo, dolgo dol. S Simono tokrat odrineva malo prej, ker je pot daljša. Vmes poiščeva še zakladek Crossroad_2. Tukaj se pa zatakne. Nega ga tu. Ob cesti vse polno skal in vejevja, kot da bi kdo z bagerjem čistil cesto. Namiga ni, spojler slika je, v realnosti pa je ni. Stokrat sem si pogledal sliko, preveril točnost koordinat, pa nič. Po eni uri iskanja naju čas že malo baše, zato se Simona usede na kolo in odloči, da greva. Po drugi poti se vrnem do kolesa, v oči pa mi pade detajl iz spoiler slike. »Tukaj bo«, se zaderem in ga rutinsko najdem. Skrit je bil kar precej stran od ceste in vseh bagerjev, tako da če ga boste iskali: je tam!

Pot sva nadaljevala proti severu – po bregu navzdol. Navzdol. Navzdol. Če ne bi bilo tam zakladka, bi se že zdavnaj obrnil, tako pa je motivacija ohranjala pot, navzdol. Končno prispeva do morja, prehoda do zakladka pa ni. Samo po vodi, seveda ker je to zakladek za jadralce. To bi lahko bila nova vrsta zakladkov: dostopni samo za jadralce. Zakladek rutinsko najdeva glede na spoiler fotko, vpis pa je težavnejši. Skrit je namreč pod grmovjem kajpavemkakosemureče, ki pika. Kot kakšna smreka v malem, samo da bolj pikne.

Odpraviva se še na najbolj severno točko otoka, enih 200 m ob obali, tam zapikneva zastavo, kot se za prave raziskovalce spodobi in se vrneva nazaj do koles. Tisti prej »navzdol«, se zdaj spremeni v »navzgor«. Po zemljevidu vidim tudi eno krožno pot, vendar je vmes malo manjka. Nič ni narisano, saj veste kaj to pomeni. Vseeno grem na ogled in se po suhozidu prebijem do prve poti. Bo šlo, čeprav sva morala kolesa enih 20 m nesti. Zato morate imeti štel pecikla iz aluminija. Zato da jih lažje nosite. Po ozki potki prideva celo do ene staje za živali, ki je ni bilo videti niti na Google Earthu. Tukaj bi lahko gojili solato, pa sploh ne bi noben vedel, kaj tukaj raste. Potka se kmalu razširi v lepo gozdno cesto in po senci kaj hitro prideva do križišča Crossroads_2. Niti ni bilo tako težko, kot je zgledalo po poti navzdol. Sicer pa saj veste, vsak začetek je težak.

Oruxmaps mi kaže, da je zahod sonca za danes planiran ob 20:38. Po tem imava še kakšnih 15 minut časa do teme, midva pa sva že krepko preko 21:00 ure. Tema je, zato prižgeva dinamo luči, ki so btw svetovna iznajdba na kolesu, ker baterije vedno crknejo, ko jih rabiš. In na glavo dava še čelke. Ledlenserjeve, ki so tudi svetovna iznajdba, ker svetijo vsaj 50 m daleč in to dobro. Tako opremljena pa na žalost ne prideva daleč, ker imam gumi defekt. Kljub ogromni spomladanski investiciji v debelejše plašče, se to meni zgodi. Pumpam. Drži 5 minut. Do doma pumpam še nekajkrat, vendar se vrneva uspešno. Naslednji dan pa je šla urca za zamenjavo zračnice. Še dobro da imam 3 rezervne s sabo na morju.

Za najdbo zakladka »Iz – bonus« nam manjkata poleg otoka Rutnjak še dva: najvišji vrh Korinjak – 168 m in zaklad na otoku Knežak. Vsak izmed teh treh ti da koordinate X, Y in Z, ki skupaj tvorijo rešitev bonus zakladka. Naslednji plan je torej vrh Korinjak. S Simono s kolesi do vznožja, nato pa 20 min v hrib. Tako vsaj piše spodaj, ne piše pa, da je strmina takšna, da grizeš kolena. Pa sva bila kar hitro na vrhu, Simona pa tudi zakladek najde takoj. Vpiševa se na hitro, ker začne deževati. Sredi dneva, konec julija, na otoku, dež. Bejži Miki, da ne bova še bolj mokra. Pot nazaj je znana, skozi navzdol, tako da sva lahko s kolesi doma prej kot v 10 min. En, njet. Gumi defekt. Drugič. Simona gre naprej, jaz pa pumpam, tako kot včeraj. Ona suha, jaz pa premočen do kože. Ko sem se vrnil do doma, je seveda že nehalo deževati. Spet en ura za menjavo zračnice, iz plašča pa potegnem en velik kos veje, ki je verjetno ostal še od včeraj, ko sem menjaval prvo zračnico. Kaj se je Janezek tokrat naučil: ko menjavaš zračnico VEDNO preveri tudi plašč iz notranje strani. Tak s prstki lepo celega prešlataj.

Zvečer, ko ne gledaš televizije, ker mi je na morju ne, pač razmišljaš o drugi stvareh. O naslednjem GCju za naslednji dan. Za Iz – bonus zdaj imam že X in Y. Gledam izračun za bonus in glej ga zlomka, mogoče bi pa lahko Z izračunal. Glede na odštevanja nekatere koordinate ne morejo biti negativne, večje od tisoč pa tudi ne. Izračun se zavleče dolgo v noč, koordinate spet po celem Jadranu, dve rešitvi pa kot na dlani. Več vam ne smem izdati, saj veste etika in …

Ponoči ob 1:00 ga seveda NiSEM šel iskat, sem pa na bližnji breg zavil takoj zjutraj. In kaj tam najdem: detajl iz spojler slike. In kaj še: suhozid. Joj kak sem vesel teh kamnov. V eni uri demoliram (v resnici ga NiSEM, ampak se tako sliši bolj dramatično) celoten zid. GPSsa nimam s sabo, na GSMju pa slučajno najdem program »GPS averaging«, ki mi pomaga točno določiti končno točko. Na sredini 10 metrskega zidu. Zakladka pa ni. 6 najdb do zdaj, eni so bili 2x tukaj, ker ga prvič niso našli, potem pa so se posvetovali z lastnikom. Prvi najditelj je eden izmed postaviteljev X, Y, Z zakladkov, pa še ta je našel FTF po 1 letu. Zadnja najdba pa pred več kot 1 letom. Obupam in odidem. Še zadnji pogled od daleč, pa pogled na spoiler sliko: »Kaj pa če je tam?«. Saj sem tam preveril ampak SPOJLER kaže tja. Eureka. Najden v 30 sekundah. Nasmešek, poskok od veselja in vpis v logbook. Nočni izračun se je izplačal.

Kljub temu pa je zakladek Z Knežak ostal še neosvojen. Z iskanjem tega zakladka so se naša iskanja prevesila na južni del otoka, ker smo severnega obrali do kosti. Knežak je otok. Po Oruxmaps 170 m od obale, kar pri plavanju ne bi smelo predstavljati problema. Je pa to tehnično težko izvesti, ker za iskanje pa rabiš GSM, pa mogoče še GPS. To in plavanje pa ne gre skupaj. No pa gre. Vse skupaj sem dal v dihtig posodo, v katero sem stlačil še dolge hlače. Ker so eni napisali, da je fajn, če imaš dolge hlače. Pa svinčnik sem še vzel, za vpis v logbook. Se najdete kje tukaj?

S Simono sva jo torej s kolesi mahnila na jug. Dihtig posodo sem privezal na 2 armaflexa in kar v teniskah preplaval tistih 170 m. Otok je bil ob obali precej poraščen, proti vrhu pa travnat. Nekih večjih problemov NiSEM pričakoval. GC je imel označeno startno točko in nekaj vmesnih za orientacijo. Na startni točki sem našel celo markacijo. U, fajn. Krenem po edini poti, ki se kmalu razdeli na levo in desno. Grem desno, pa se po 15 m konča brez kakršne koli možnosti prehoda dalje. Grem nazaj in izberem levo pot. Kar gre, enih 100 m, vendar se tudi ta konča med olivami. Pogledam na GPS in ugotovim, da sem strašno daleč stran od prve orientacijske točke. Okoli mene pa sam buš, povsem neprehoden. Vrnem se na razpotje in … kam? Proti prvi točki direktno v grmovje. Torej tako kot v življenju: ne levo, ne desno ampak naravnost naprej v neznano. Hodim po visoki travi, gledam če se kje kaj premika. Kače mislim, pa jih na srečo ni bilo. Hodim malo po suhozidih in počasi pridem do prve kontrolne točke pri velikem drevesu. Od tod pa ni več poti naprej. Sem sredi vejevja, razgleda ni, poti pa tudi ne. Opazim pa na tleh rdeče črte. Markacije, moje prijateljice. Še nikoli jih NiSEM bil tako vesel.

Od tukaj dalje sem se jih držal kot pijanec plota, ker je očigledno bil to moj vodnik do cilja. Pot sem nadaljeval skozi vejevje, tudi čepe, zelo vesel da imam dolge hlače. Pogrešal pa sem majico, ki sem se ji zaradi plavanja odpovedal. Pa polno je bilo tistih malih smrekic, ki so pikale ko satan. Potem sem ugotovil, da moram mimo njih karseda hitro, da je bolečina najmanjša.

Vmes sem še enkrat zalutal, vendar sem se pametno vrnil nazaj do zadnje rdeče črte in poiskal pravo pot. Nekje na sredini hriba, ko sem prišel na razgledno točko, sem se javil v bazo. Simona je namreč čakala na celini in brala knjigo, eno tisto izmed 45. Do vrha je bila potem mala malica, zakladek pa hitro najden. V njem sem našel še TB, ki sem ga vzel s sabo. Obvezen vpis v logbook, naredil nekaj fotografij in potem po isti poti nazaj. Markacije so bile vsakih 3 do 8 korakov, pa sem še vedno imel probleme najti pravo pot. Na polovici poti je bila podrta hiša, do katere je nekoč vodila ta pot, ki pa se je s časom zarastla do neprepoznavnosti. Še dobro da so ostale markacije.

Prišel sem nazaj do morja, kar sploh ni bil majhen podvig. Hrbet in roke so imeli posledice kot po neprespani noči, kri pa sem si opral v morju. Ker me je pri prvem plavanju odneslo proti jugu, sem jo mahnil ob obali proti severu otoka. In na kaj naletim? Na fotoaparat. Pravi vodni fotoaparat, ki se je zagozdil med skale in ga valovi niso mogli odnesti dalje. In ne, izbrišite si grde misli iz glave, na njem ni bilo žgečkljivih fotografij. Prav tako kot ne na prvem, ki sem ga našel že pred leti. Pa eno čisto novo  odbojkarsko žogo sem že tudi našel tako ob obali. Vse najdeno sem predal v uporabo, ker lastnik ni bil določljiv. Kljub najdenemu fotkotu je bil to najtežji GC na Ižu. Čez nekaj dni sem dobil tudi mejl, da se mi lastnik TBja, ki sem ga vzel, zahvaljuje za premik. Zato ker je TB ležal tam že več kot eno leto. Kdaj ste se že komu zahvalili za premik TBja?

Najvišji vrh otoka je Korinjak, ki je tudi najbolj obiskan. Ta je na severu otoka. Najvišji vrh na jugu otoka pa je Gračišće. Ne boste verjeli, tudi vsebuje zakladek. Piše da so priporočljive dolge hlače, zato sem se ga lotil sam. Na fotografiji je bil track do vrha in nekaj opornih točk. Narisal sem si približen track v Oruxmaps, ki sem se ga tudi držal. Na začetku poti sem zagledal markacijo, mojo prijateljico, ki pa ni bila označena na tracku. Mogoče pa je to lastnik spregledal in je to pot do vrha. Zagotovo lahko zatrdim, da ni. Po poti prideš do polovice, potem pa se konča. Vrnil sem se nazaj do prve markacije in dalje sledil prvotnim navodilom in orientacijskim točkam. Pot v hrib se je začela obetavno. Po širokem suhozidu, kar nekaj časa zelo lepa pot. Potem pa naenkrat konec. Do vrha je bilo ravne linije le še kakšnih 100 m, ampak brezpotje. Znašel sem se v labirintu zidov, skakal iz enega na drugega in se poskušal zavleči proti vrhu. Iskanje poti do vrha mi je vzelo še enkrat toliko časa, kot 90 % poti prej. Na koncu mi je seveda uspelo osvojiti vrh. Uspeh je bil poplačan s čudovitim razgledom okrog in okrog in seveda z najdenim zakladkom.

Ogledal sem si prekrasen sončni zahod. Ste si ga že kdaj na vrhu kakšnega hriba? Lepota večernega zahoda pa ima tudi svojo slabo stran: ko sonce zaide, pade tema. In če ste na vrhu, morate dol. Ko sem se tega zavedel, sem vzel pot pod noge in prišel do kolesa že v močnem mraku. Pot domov pa po črno črni temi, s čelko na glavi, lučjo na kolesu in vetrom v laseh.

Ko je šel naš dopust proti koncu, so šli proti koncu tudi zakladki na Ižu. Ostala sta nam še 2, eden na otoku Tomešnjak, drugi pa na otoku Mrtovnjak imenovan tudi Mačin Školj. Da prideš do teh dveh otokov, moraš najprej na skrajni jug otoka Iža, nato preplavati do manjšega vmesnega otoka po imenu Školjić, ki je izhodišče za dalje. Od Školjića lahko plavaš 450 m do Tomešnjaka, od tam dalje pa je do Mrtovnjaka še dodatnih 900 m.

Tudi tega podviga sem se lotil sam. Po zajtrku sem krenil s kolesom na jug. Mimo zaselka Muće sem se v 1 uri pripeljal do zaliva, ki je bil izhodišče za plavalno avanturo. Po tihem sem računal, da bom dobil kakšen štop na otok. Tam sem videl družino s čolnom z rdečo streho. Vprašal sem po prevozu, pa so rekli, da za zdaj še ne. V bližini ni bilo drugih primernejših plovil, zato sem se odločil najprej za brodenje do prvega otoka Školjić in potem plavanje do Tomešljaka. Ladjico za prevoz elektronskih naprav sem še izboljšal. Dihtig škatlo sem montiral med oba armaflexa, da je bilo težišče nižje. Pri prejšnjem plavanju se mi je ladja namreč dvakrat prevrnila, sicer brez večjih posledic. Dodal sem še en upgrade in sicer privezal daljšo vrvico za vleko, ki mi je omogočila nemoteno plavanje.

Hrabro sem zaplaval proti Tomešnjaku in porabil za plavanje 20 minut. Uspelo mi je kar hitro, proti pričakovanjem. In kateri čoln je bil tam parkiran? Tisti z rdečo streho. Zgleda da štop po morju ne deluje po enakem principu kot na cesti. Prve takšne izkušnje so torej slabe. Zaklad seveda ni bil težko skrit. Vpisal najdbo, odvrgel 2 TBja in se napotil okoli otoka. Kar tako, malo peš. Da pogledam naokoli. Skoraj 1 km do zadnjega otoka je bilo vseeno precej. Skrbel me je tok, ki ga ne poznam, med otokoma pa poteka tudi trajektni promet proti otoku Rava, čolni pa tudi švigajo sem in tja. Med ogledom mimo pripelje katamaran Jadrolinije, kar mi vlije upanje, da je pot prosta. Plan je sledeč: zaplavam kakšnih 50 m, ocenim tveganje in nadaljujem ali pa se vrnem. Ura je bila okoli 13:00. Promet je potihnil, ker so bili vsi na kosilu, jaz pa sem plaval. Iz smeri me skoraj ni zanašalo, v bazenu pa sem tudi že kdaj preplaval 1 km zato sem plaval korajžno naprej. Mimo sta pripluli 2 ladji, iz katere so me opazovali, rekel pa nihče nič. Jaz pa sem plaval in prispel na otok v 29 minutah. Kot se je izkazalo, sem plaval v to smer zelo, zelo hitro. Izkrcal, pravzaprav izplaval, sem na prekrasnem otoku, kjer je morje turkizno zelene barve. Čudovito. Ne vem, zakaj se tisti z ladjicami ne hodijo kopat sem.

S pomola se povzpnem do svetilnika. Ob odpiranju dihtig škatle ugotovim, da sem izgubil svinčnik. Se najdete kje tukaj? Pa še en problem sem imel. Zakladek je bil najden nazadnje pred 2 letoma, potem je bil 1x DNF, potem pa je lastnik poleti 2016 potrdil, da je zakladek na svojem mestu. Za tem pa še eno trije DNF-ji. Sem se prav bal, da tega zadnjega ne bo. Brez namiga, samo s spojler sliko. Pa sem šel mimo svetilnika in pogledam za prvo skalo in kaj najdem: zakladek. Kar tako, iz prve. Brez problemov. Oprostite, ne vem kje so iskali tisti pred mano. Še koordinate preverim in so dokaj natančne, odstopajo za 2 enoti na zadnji decimalki.

Prav vesel sem bil zadnje najdbe. Pa še nečesa sem bil vesel. Svinčnika v škatli. Jadralcem to seveda ni problem, nam plavalcem pa. Nazaj pa na štop. Sedim v senci pod drevesom in čakam, da se kdo pripelje mimo. Ni žive duše, ker je še vedno čas kosila. Zunaj pa pripeka. Iz daljave se pripodita 2 čolna, ki verjetno tekmujeta med seboj za prvo mesto. Maham in kažem, v katero smer želim, namreč tja, kamor se peljeta, pa nič. Moram povedat, da sem nad vodnim štopom obupal in se podal nazaj na plavanje. O, me veseli. Za plavanje nazaj sem porabil 43 minut, na poti pa nisem srečal niti ene ladje. Uspešno sem torej priplaval do Tomešljaka, potem še nazaj do prvega otoka in potem na »celino«. Pol litra vode sem spil zjutraj pred plavanjem, na plavanju sem imel s sabo pol litra vode, na kolesu pa me je čakala še ena takšna plastenka. Pa keksi, ker sem bil od zajtrka že pošteno lačen. Skupaj sem preplaval nekaj manj kot 3 km, do doma pa sem imel še 1 uro vožnje s kolesom. Domov sem prispel okoli 18:00 in po kosilu/večerji od utrujenosti zaspal na kavču.

Kopali smo se na sanjski plaži. Všeč so nam bolj zapuščene plaže, kjer lahko kraljujemo sami. Letos smo našli eno tako na lokaciji N44° 3.870′ E15° 6.362′. Do plaže smo se vozili s kolesi in tam ostajali do večera.

Od nas dalje plaže ni bilo več, bil je pa za nami en velik zaliv. Enkrat sem se tja odpravil peš ob obali in nato globoko v zaliv. Ustavil sem se šele pred nepričakovano naravno prepreko: strmo skalo, ki je bila neprehodna. Nepripravljen na oviro sem jo pač moral preplavati, tako da sem telefon, hlače in majico z eno roko držal iz vode, z drugo pa sem plaval. Cilj je bil konec zaliva in okoli hriba po poti nazaj do plaže. Na mapi je bila to spet ena izmed tistih poti, ki proti koncu niso vrisane. Vendar se je izkazalo, da je potka kar lepa, proti vrhu pa se je celo razširila v pravo cesto, ki so jo uporabljali za obiranje oliv.

Nam je pa ta plaža ostala v lepem spominu, zato sem se odločil, da tukaj pustim tudi svoj pečat – naš tretji postavljeni zakladek. Žal vem, kaj pomeni vzdrževanje takšnega zakladka, upam pa, da ga bo kdo od bodočih najditeljev po potrebi poservisiral. Nikoli pa ne veš, mogoče se pa še kdaj vrnemo. Glede na frekvenco najdenih ostalih zakladkov ne pričakujemo strašnega obiska. Postavili smo ga seveda na vrhu brega, ker je to že skoraj rdeča nit vseh zakladkov na Ižu. Seveda pa zakladka ne postaviš samo, da postaviš zakladek, ampak smo mu dali tudi ime: »The name of Iž«. V apartmaju sem našel knjigo »Otok Iž« izdano leta 1989, ki jo je napisal Alfonso Cvitanović, po njej pa sem povzel, od kod je otok Iž dobil ime. Knjiga je pravi zemljepisni opis otoka, ki vključuje geologijo otoka, zgodovino, klimo, vode, vegetacijo in vse o prebivalcih (število, rodnost, migracije, spol in nacionalnost). Starinski pridih ji dajejo stare fotografije, kajti knjiga je bila izdana, ko še ni bilo računalniškega oblikovanja. Če boste kdaj zašli na ta otok, kjer se je čas ustavil, si knjigo le izposodite v knjižnici.

Zadnji najdeni zakladek pa je žal pomenil, da se je iztekel tudi naš dopust. V petek smo jo mahnili domov, ker nas v ponedeljek že čaka služba. Skupaj smo po Ižu s kolesom naredili okoli 80 km, če ne štejem dnevnih migracij na plažo in nazaj. Bolj ali manj smo spoznali celoten otok, detajlno seveda tudi zaradi zakladkov. Drugo leto pa: drugi otok in nove dogodivščine.

Če vam je bil članek všeč, dopišite kakšen komentar!