Zaklad meseca – Ljubljanska imena by kikker222
Iz Jež’ce čez cesto v Stož’ce, iz Jež’ce čez cesto v Stož’ce … po rož’ce? Ne, po zaklad. Tik-tak je bil naš, vpisali smo se, odložili kamnitega pošastka, stisnili favoritka in čez cesto odhiteli nazaj domov. Če verjamete …
Tako hitro z zakladom meseca aprila Ljubljanska imena seveda ne boste opravili. Če niste Lublančani (ali celo Lublančanke), boste še krepkeje zavihali rokave, da se boste dokopali do pravih odgovorov. Ob tem boste morda opazili, da Ljubljana sega še nekoliko dlje, kot ste mislili doslej. Vsaj nam se je zgodilo tako.
Prve rešitve smo stresli iz rokava, za naslednje smo se posvetovali s stričkom Googlom, ko pa je odpovedalo vse, smo za zadnje ime zavili v prvo najbližjo knjižnico, v kateri je bil še na voljo Etimološki slovar. Debela knjiga s platnico v odtenkih zelene je seveda skrivala še zadnjo rešitev in nismo prav dolgo čakali na priložnost, da se odpravimo na lov.
A piše v slovarju tudi kaj o izvoru imena Ljubljana?
Odločili smo se, da jeklenega konjička zaupamo v varstvo najboljšemu sosedu in se peš odpravili na vmesne koordinate.
Vsi, ki se boste tega dela šele lotili, na teren nikakor ne odhajajte brez vsega, kar lastnik zaklada priporoča. Če boste imeli srečo, boste preživeli tudi brez »posebnih orodij«, vsekakor pa se lahko pod nosom obrišete za vpis v dnevnik, če boste na teren odšli brez podatkov, ki ste jih pridobili doma.
Naloga na terenu nas ni razočarala, in ko smo se odpravljali naprej do končne točke, smo doživeli še pravo presenečenje, ki sicer ni običajni del tega zaklada. V gozd je priskakljal prijazen mladenič in ob pozdravu izstrelil še moje ime in delovno mesto. Klobčič skrivnosti je bil kmalu razkrit, v živo pa smo tako spoznali Iliricusa. Med najinim klepetom je mlajša članice njegove ekipe uspela najti, kar je iskala, in družno smo odšli do zaklada. Lepo urejena in skrita škatlica je zaokrožila zanimivo nalogo. Navdušeni smo se vpisali in jo mahnili vsak v svojo smer. Mi po avto, ki nam ga je čuval najboljši sosed, Iliricus in hčerka pa na kosilo. Po poti nazaj smo se zabavali še v gozdnem fotostudiu. Med odpadki ob poti se je našel tudi star stol, ki je bil kot naročen za družinsko fotografiranje.
Seveda se dan poln dogodivščin še ni končal. Srečanje z Iliricusom nam je prineslo še zanimivo popoldansko dogodivščino pri Sneguljčici in sedmih palčkih, ki se je v prijetni družbi potegnila v večer. Ampak to je že druga zgodba.
