Zaklad meseca – Rabljev vodnjak/The Executioner’s Well by darklugia
Z zakladi o mestnih znamenitostih je križ, še posebej, če so na novo postavljeni v že prav na gosto s škatlicami pokriti prestolnici: povsod polno bunkljev, malo pravih skrivališč, da je človek prisiljen postavljati mikro ali pa celo nano vsebnik, pa še domačini se pritožujejo, da je spet nekaj, kar že vsak pozna. Zaklad meseca marca Rabljev vodnjak/The Executioner’s Well, ki nas popelje do zgodovinske zanimivosti v starem delu Ljubljane, pa je točno tisto, kar si človek želi od zaklada v domačem mestu. Na privlačen način predstavi delček zgodovine, za katerega prej še nisi slišal, je dovolj umaknjen od oči zvedavih bunkljev, da ga lahko mirno poiščeš in se vpišeš, škatlica pa je dovolj velika in primerno zakrita.
Večina Ljubljančanov namreč ve, da je na Ulici na Grad rabljeva hiša, za pripadajoči vodnjak pa ni slišal skoraj nihče. Lastnik zaklada darklugia nam pove, da »gre pravzaprav za ozko, z rezanim kamenjem obzidano votlino v grajskem pobočju, po katere dnu teče eden izmed mnogih studencev, ki se s pobočja hriba izgubljajo pod mestnimi hišami. Na koncu te ulice z danes dvema, nekoč pa samo eno hišno številko, je nekdaj med leti 1782 in 1818 v osamljeni hiši z vrtom živel mestni rabelj. Nihče mu ni hotel biti sosed, nihče ni hotel z njim in njegovimi vred zajemati vode iz istega vira.«
Po opisu sledi prijazno opozorilo: »Priporočamo, da na tem mestu otroci in občutljive geokešerke prenehate z branjem«. Nato sledi krona zaklada in pravi zgodovinski biserček: račun, ki ga je rabelj izstavil mestni gosposki za naporno delo tistega dne. Lastnik zaklada ima prav, res ni za mehka srca in občutljive želodce, je pa presenetljivo podroben – tja do zadnjega žeblja. Ko ga prebereš, res razumeš, zakaj so se meščani rablja izogibali.
Ker je vodnjak tako priročno umaknjen od oči, se je darklugia lahko ognil nano škatlici in nam ponudil vsebnik, v katerega lahko gre celo kakšna igračka ali dve. Poleg tega ga je še lepo zakamufliral, da uide pogledom bunkljev, a hkrati ni pretežek oreh za izkušene geolovce. Sama zgradba okoli studenca je točno taka, kot je navedeno v opisu. Ni ravno arhitekturna mojstrovina, vrednost ji da zgodba za njo.
Tale je malce srhljiva – zgodba in cenik sta resno pretresla moj občutljivi želodec. Ker pa sem ljubiteljica zgodovine, še posebej malih podrobnosti iz življenja v preteklosti, me je opis v zakladu takoj zagrabil. Košček čokolade za utrditev želodca in pomiritev živcev, potem pa v akcijo. Najprej sem morala preveriti, kje za vraga se vodnjak nahaja. Za rabljevo hišo namreč vem že dolgo, da je tam še ločen studenec, pa mi niti na misel ni prišlo. Hiter pogled na zemljevid mi je dal vedeti, da sem mimo njega šla pogosto, pa ga sploh nisem opazila. Nato sem izkoristila službeno malico in skočila na avtobus. Od postaje do skrivališča me je čakal le še kratek sprehod po starem delu mesta po poti na Grad. Izbrala sem pravi čas, saj na poti kljub sončnemu dnevu skoraj ni bilo obiskovalcev. Pa četudi bi bili, me ne bi opazili. Ja, možaka so resno odstranili od pogledov. Na srečo se mi ni bilo treba bati, da ga bom srečala, ker je že nekaj stoletij pokojni, izza oken pa tudi ni kukal noben radoveden sosed. Koordinate so malce skakale, zato sem se kar po občutku lotila iskanja in kmalu našla lepo zakamuflirano škatlico. Hitro sem se vpisala in odšla s prijetnim občutkom, da vem o svojem mestu še malce več. Škoda le, da je vodnjak poln smeti. Zamisel za kak CITO dogodek? Lani smo že čistili tod okoli …
Pa še zanimiva podrobnost, ki jo je pridal Iliricus v svojem zapisu: »Opis zakladka sem pokazal sorodniku, ki mi je pokazal tudi stavbo na Prulah, kjer je včasih živel eden izmed ljubljanskih rabljev (zanimivo, da je tam zdaj lekarna 😉). Povedal mi je tudi, da ženska, ki je kupila stanovanje tam, v njem ni zdržala dolgo in se je zelo hitro izselila, ker je večkrat slišala čudne glasove in krike sredi noči. Pa ženska sploh ni bila vraževerna ali kaj podobnega. Nasproti rabljevega stanovanja so bili zapori, v neposredni bližini pa še javna hiša.«
Ja, združeni v geolovu zvemo vsak dan nekaj malega več. 🙂