»Zakladkanje« po Severni Makedoniji

Tale ljuba S. Makedonija nas je čakala že od avgusta 2020. Pa je udaril Covid 19 »i taka dva, tri pati«. Zdaj se nam je končno posrečilo. Tretji je bil v devetih nebesih, midva s prvim pa sva se tolažila vsaj s tem, da temperature ne bodo skakale tja do štirideset »i kusur« stopinj. Pa naša škodica se je morala izkazat na prvi »resni« preizkušnji. Njena Renaultova predhodnica je s 530 000 km take naloge opravljala odlično.

No, kar se tiče bivših republik bivše SFRJ, v zvezi z geolovom nimam kakih prevelikih zahtev. Zakladki so precej nevzdrževani in relativno malo jih je. Ampak kakega geološkega ali mogoče celo virtualnega bom pa le pobasala (sem se bodrila), in tako pospravila še en virtualni spominek v zbirko (saj veste, tistega od S Makedonije). Ja, malo morgen. Pa ne prehitevajmo. Pot: izvorna lokacija – Niš – Bitola – jezero Prespa – Ohrid – Skopje – Niš – domov se je zdela precej obvladljiva za pet dni. Prvi ima tak šiht, da lahko izbira proste dneve (zarečenega kruha se največ poje), meni moja DO vsako leto vsili kolektivni dopust konec oktobra in začetek novembra, tretji se je pa odločil, da pač žrtvuje tri dni že tako pičlega dopusta.

Kolikor sem do zdaj obiskala Makedonijo (trikrat v avgustu), se v zvezi z vremenom vedno spomnim neznosne vročine in jasnega neba. Ampak tokrat sem se pa le spomnila, da smo konec oktobra in šla pogledat vremensko napoved. Ki je seveda za vseh pet dni napovedovala slabo vreme, tri dni pa celo dež. Se je prvi kategorično izjasnil, da 2300 km ne bo vozil po dežju in mokrih cestah. Kaj pa zdaj? Naslednjih pet dni so se mi iz napovedi smejali sami sončki. Smo pač zamenjali datume – načrtovani dan prihoda spet domov je postal dan odhoda. Verjamete? No, ni treba. Prvi je imel v sredo za dokončat še nek projekt (zdaj razumete tisto o zarečenem kruhu?), torej smo odrinili šele v četrtek. Ampak na srečo je bil ponedeljek dela prost dan.

Na poti do Niša nič posebnega, ker se nam je mudilo, tudi ni bilo nobenega zakladka.

Naslednji dan – Bitola. Prvič sem bila tu, mestece izjemno lepo, čisto (precej presenetljivo za te kraje – nisem nesramna, samo realna), skratka – uživala sem s četrto. Sprehod po tržnici – nabasala na neko povsem novo rastlino, prodajalec jo je imenoval »planinski čaj«. Le kaj bi to bilo, se mi je motalo po glavi. Sem ga želela vprašati po latinskem imenu, pa sem si mislila – eh, kako bo prodajalec na tržnici to vedel. Moj napuh je bil takoj kaznovan. Prodajalec je namreč rekel: «Ako hoćete, mogu vam reći latinsko ime.« Hahaha, druga Ostroroginja, v kot in se sramuj! No, rastlina je Sideritis scardica, šarplaninski čaj po domače. Dober, okusen, aromatičen. Iz zanesljivih virov sem izvedela, da ga prodaja tudi grška trgovina v Ljubljani.

Šarplaninski čaj

Pa nazaj na geolov. Tretji si je hotel ogledati neke arheološke ostanke v bližini Bitole. In na moje veselje se je izkazalo, da se tam nahaja tudi zakladek. Ko sem ugotovila, da se zakladek nahaja izven ograjenega območja, sem hotela kar takoj tja. Kako? Bila sem že v Herakleji, bogve, če me bo vratar spet pustil noter. Nekam mrk se mi je zdel. Ampak, ker so bile ruševine precej impozantne, sem kmalu pozabila na nestrpnost in uživala v prastarem mestu. Moja domišljija je spet delovala s polno paro in tokrat je bil tretji tisti, ki je rekel: »Sem si že ogledal. Ti še ne? Ne greva poiskat zakladka?«  Seveda sem si že vse ogledala, samo sedela sem v gledališču in »gledala« predstavo z duhovnimi očmi. 😊

Herakleja

Sva šla ven, pa se potem malce vrtela v krogu, da sva našla pravo smer. Širšo okolico zakladka ni bilo težko najti, ker je bil izvir kar konkreten pokazatelj. »Brskanje« med kamni (naj vas potolažim – predvsem z očmi) pa ni bilo tako enostavno. Sicer sta dva spoilerja, ampak stvari so se v enajstih letih že malce spremenile. No, končno je ostro oko tretjega (dobro, da ga vlačim s seboj) ugledalo sumljiv kamen in ko sem ga izvlekla, je pod njim počivala dodobra počena škatlica. Na srečo je bil listek, na katerem je bil le en vpis (drugi, polni, so bili nabasani v škatlici) le malo vlažen in se mi je vpis posrečil. Čakala sem, da se mi prikaže virtualni spominek, da sem našla svoj prvi zakladek v S. Makedoniji, pa ga ni bilo od nikoder. Še zdaj ga ni. ☹

Na poti do Galičice

Sneg ob poti

Razgledi so res čudoviti

Čisto zraven je bil en tradi. Sem ga šla poiskat, pa sem obupala – bi morala hodit po kozji stezici, ki sploh ni bila stezica. Ene ostre skale nad prepadom brez dna (pretiravam kot štirje – ne mi verjet, to je samo moj pogled). Sem se spomnila, da se je prvi v mladih letih precej ukvarjal z alpinizmom, pa sem ga poklicala na pomoč. Je skakal čez tiste skale, da mi je kar slabo ratvalo in mi je bilo žal, da sem mu sploh kaj rekla. V dveh minutah mi je prinesel petling (v opisu zakladka je velikost »običajna«???) in povedal, da je ležal prosto na skali v manjši vdolbini. Sem se vpisala, prvi je nesel nazaj in ga pokril s kamnom.

Sicer je pihalo kot ubrisano, ampak smo imeli dovolj oblačil in bund, tudi časa je bilo še na preostajanje in prvi in tretji sta se odločila, da gresta malce proti vrhu pogledat, če se res vidita obe jezeri naenkrat. Sem pohitela za njima, ker se mi je nasmihal že tretji zaklad. Najti ga ni bilo težko, tokrat je bil pokrit z ogromnim kamnom. Ampak – od zakladka se definitivno ne vidi dveh jezer naenkrat. Moraš iti še malo naprej in še tam obračati glavo.

Zagotovo pa se splača videt Galičico. Ne bom je opisovala – morate videti in doživeti s svojimi pogledi in občutki. Izjemno in prekrasno – z eno besedo – narava. Vedno je polna presenečenj in čudovita.

Pot smo nadaljevali proti jezeru Prespa (ko sem hodila v OŠ, sploh nisem vedela, da se dejansko tako imenuje. V vseh učbenikih je pisalo Prespansko jezero). Tam kakega zakladka sicer ni bilo, narava pa – no, pač narava (glej opombo zgoraj). Ptičev ogromno, zasanjana modrina jezera, hribi njeno ostro nasprotje, jesensko obarvani gozdovi so žareli v rumenih, oranžnih in rdečkastih odtenkih . Res si si spočil oko in možgane, ja, pa tudi dušo. Mir in spokoj je vladal vsenaokrog. Poleti tu gotovo ni tako mirno – mora biti kar precej obiskana turistična destinacija, vsaj število restavracij (ki so bile skoraj vse zaprte) in obvestil, da nudijo »slobodni sobi«, priča v korist temu. Tudi drugi turistični objekti so bili tu, na primer velika, lesena ploščad, ki je omogočala krasen pogled po jezeru. Tla so bila lesena in, ker so nekatere deske že sprhnele, jih niso nadomestili z novimi (bi verjetno povzročilo preveč dela), pač pa so nanje enostavno pribili nove deske. Koliko je to pametno, predvsem pa trdno in varno – o tem pa zgodovina molči.

Vrhunec mojstrstva

Pot nas je vodila mimo stare, železne barke, ki je onemogla, vsa zarjavela, ležala na obali. Železna ladja – kraj nesrečnega imena! Šele zvečer, polno malho kilometrov proč, sem ugotovila, da se je na barki skrival zakladek. Za požret se od jeze!

Železna barka – kraj nesojenega mi zakladka

Tako sem bila jezna, da naslednji dan v Ohridu niti nisem iskala zakladkov. Roko na srce – tudi časa ni bilo. Če smo hoteli priti v Skopje, na željo tretjega iti na Kameni most (že tretjič ali četrtič – ne vem, zakaj se mu je tako usidral v srce) in istega dne prispeti še do Niša, smo morali kar pohiteti. Bila je nedelja, prvi dan normalnega, »zimskega« časa. Itak se v teh krajih zmrači pol ali pa kar ¾ ure prej, kot v Sloveniji, zdaj smo pa še uro prestavili nazaj – dobro uro in pol prej tema. Zakaj to pišem? Prvi v teh krajih ne želi voziti ponoči zaradi neprijetnih izkušenj z luknjami na cestah. Tudi na avtocestah.

Torej – Skopje. S parkiriščem smo imeli izjemno srečo. Na brezplačno, edino prosto mesto (na urejenem parkirišču) smo nabasali, da sami nismo vedeli, kako. In od tam deset minut zložne hoje do Kamenitog mosta. Tretji je obujal spomine, jaz pa sem se odločila, da se ogrebem za najmanj dva zakladka. Pri tem je seveda tudi ostalo. Prvega sem našla pri kipu zaljubljencev (čeprav ne vem, zakaj naslov »Stone bridge«), drugi je bil pa virtualni (popolno presenečenje v teh krajih) s preprostim naslovom »Skopje«. Zame bridek spominek. Skopje se mi zdi Potemkinova vas. Ogromni kipi, za katere so zmetali pravo bogastvo, petnajst minut iz centra pa naletiš na prizore bede in revščine, zaradi katerih še manj razumeš lažni blišč mestnega središča.

Blišč prestolnice … (ali morda beda?)

Sicer sem želela najti še en spominek – v zahvalo geolovki Galejnik, ki je postavila večino zakladkov v Skopju, pa se na žalost ni izšlo. Pa drugič. Prvemu je gorelo pod petami in po dolgem času je hotel spet okusiti Skopsko (pivo, namreč). Pravi, da je prav dobro. Tretji mi je že zaupal, da si še želi v S. Makedonije, ker mu je zelo všeč.

P.S. Če se komu zdi, da je takšno potovanje v teh časih neodgovorno, bom takole napisala: vsi trije protagonisti smo polno cepljeni. Potujemo s svojim avtomobilom, prenočujemo v prenočiščih, ki spoštujejo ukrepe zaradi Covida. Vsepovsod, kjer je potrebno, nosimo masko. Vedno si umivamo roke, če to ni mogoče, imamo s seboj razkužilo. Po prihodu domov smo se testirali trikrat. In zagotovo iz S. Makedonije nismo prišli okuženi (to lahko zdaj že zapišem z mirno vestjo).