Zgodba nekega sledljivčka

Izmenjava sledljivčkov na geolovskem mega-dogodku Geocoinfest Europe 2015 v Eindhovnu na Nizozemskem me je spravila v nekoliko slabo voljo. V rokah sem imel sledljivček veolia, ki si je želel priti v Nijmegen. Njegov lastnik se mi po začetnem dogovarjanju glede morebitnega srečanja ni več oglasil, zato sem ga moral pustiti na dogodku v upanju, da ga bo pobral kak domačin in ga odnesel na uro vožnje oddaljen cilj. V gneči okoli mize s sledljivčki se nisem mudil prav dolgo. Odložil sem veolio in povsem naključno pobral najbližjega. In tako se je začela ta zgodba.

Pravzaprav se je začela že prej. Ob božiču leta 2010, ko je Jason za svojo zaročenko Sarah izdelal kovanec iz aluminija z napisom The best girl ever. Nanj sta dodala še svoj geolovski vzdevek, h kateremu tretjino prispeva psiček Lucky, in sledilno kodo s ploščice ter ga v začetku maja 2011 kot Travel Bug odložila v svoj prvi zaklad v ameriški zvezni državi Arizoni. Nekaj mesecev se je vrtel okoli Phoenixa, nato pa je odšel v svet: britanski geolovec ga je odnesel v Vzhodno Anglijo, od tam pa se je v nekaj skokih znašel v bližini Freiburga v Nemčiji.

Novo leto 2012 je dočakal v Švici, v začetku jeseni tistega leta jo je mahnil v Španijo. Konec leta 2012 je prvič odšel v ilegalo, šele osem mesecev kasneje so ga našli v zakladu nekje v katalonskem hribovju. Krožil je po Kataloniji in sredi leta 2014 prišel v roke litovskemu geolovcu. Z njim je potoval do španske atlantske obale, pa v portugalski Porto in po postanku v bližini Pariza v litovsko glavno mesto Vilnius. Ostal je nekaj manj kot leto dni. Kaj je počel ta čas, ni znano, saj ga je prvi naslednji najditelj izpulil iz rok lastnika zaklada Pink, ki ga je vanj po vsem tem času odložil ne da bi to zabeležil v spletni dnevnik. V Litvi mu je aprila 2015 uspelo preživeti napad bunkeljnov, ki so uničili zaklad, v katerega je prispel le nekaj dni prej. Imel je srečo, da je bil geolovec, ki je naletel na razdejanje, dovolj vztrajen in je našel tako kovanec kot ploščico s kodo in strgano verižico. Obnovljen je v njegovih rokah obiskal Dansko, Kitajsko in Španijo in se vrnil v Litvo. Ko ga je rešitelj v začetku julija odložil v zaklad na Škotskem, je že naslednji dan z novim najditeljem odpotoval v nemško Porenje. Septembra je zašel na Nizozemsko, v Eindhoven je prišel iz Utrechta.

Tako se je torej sledljivček THE BEST GIRL EVER, katerega cilj je bil vrnitev v Južno Karolino, kamor se je letos preselila ekipa JasonSarahLucky, popolnoma po naključju znašel v mojih rokah. Takrat sem že imel v glavi okviren načrt kratkega potovanja s prijatelji po jugovzhodu ZDA, a sem tehtal med dvema različicama. Podatek, da se sledljivček vrača v okolico Charlestona, je po dveh tednih razmisleka nagnil tehtnico proti jugu. Sopotniki so se strinjali kljub nekoliko daljši vožnji z izhodišča v Severni Karolini. Poslal sem sporočilo lastnikom sledljivčka in čez kakih 10 dni dobil navdušen odgovor.

Dobili smo se 12. novembra. Usklajevanje je trajalo cel popoldan. S prijatelji smo se zadržali na prvem potovalnem cilju dneva, učni poti skozi poplavni pragozd močvirske ciprese in tupela, Jason je imel dolg dan v službi, Sarah je imela nek tečaj. Nekaj zgrešenih telefonskih klicev, nekaj e-sporočil sem in tja, ura srečanja se je premikala in se končno ustavila v zgodnjem večeru. Še dobro. Ko je hotelski kombi, ki nas je sredi popoldneva izvrgel v turističnem delu Charlestona, izginil za prvim vogalom, mi je nekaj prišepnilo, naj pogledam v nahrbtnik. Sledljivčka ni bilo v njem. V mislih sem ga zagledal na mizici v hotelu. Drama. Na srečo se jo je dalo rešiti s 16 dolarji za Uber do hotela in nazaj. Popoldanski sprehod po mestu je bil zato slabo uro krajši. Zamudila bova, promet je danes od hudiča, je nekaj pred dogovorjeno uro priletel SMS. Še 5 minut, iščeva parkirišče, je zacingljalo 10 minut kasneje. Prepoznali smo se brez težav. Mene je že od daleč izdajala Montana okoli vratu, njiju pa žareč nasmeh na obrazu. Živjo Igor! Živjo, živjo! Ne morva verjet!

V sporočilih popoldan sem omenjal kavo, zato smo se dobili pred slaščičarno. A smo hitro ugotovili, da nam vsem bolj teknejo druge vrste pijač. Tudi v ZDA so male pivovarne vse bolj priljubljene in dobro pivo ni več draga redkost. Pivovarna in pivnica Southend Brewery na bližnjem vogalu je vabila. Še preden pa je točajka postavila pred nas charlestonski IPA (india pale ale), smo opravili predajo sledljivčka. Jason in Sarah sta mlad par, nekaj tednov pred (četrto?) obletnico poroke, in bilo je očitno, da ima aluminijast kovanec, ki se mu je poznalo vseh skoraj 60.000 prepotovanih kilometrov, zanju veliko sentimentalno vrednost. Ne morem verjet, je ves čas ponavljala Sarah. In vsi smo se strinjali. Zgodba je res neverjetna. Vsa ta naključja, zaradi katerih zdaj sedimo tukaj ob pivu.

Sledil je običajen geočvek. Kako smo začeli, kaj nam je všeč pri geolovu, kakšne zaklade imamo najraje. Zanimive zgodbice in izkušnje. Zadnje čase sva manj aktivna, odkar sva se priselila, sva našla samo dva zaklada. Še raziskujeva okolico. A si že bil v Arizoni? Naštel sem nekaj nacionalnih parkov, ki smo jih obiskali. Oh, wow! Enkrat sva šla na 12-dnevni rafting po reki Colorado skozi Grand Canyon. Super! Oh, wow je bil zdaj moj. Točajki smo predali naročilo za novo rundo in prigrizek, pa še telefona, da je naredila posnetke za arhiv. Kako pa vama je všeč v Charlestonu? Več dežja je kot v Arizoni. Sicer pa je zelo lepo mesto, življenje tukaj je prijetno. S tem sem se kar strinjal. Ni značilnih ameriških nebotičnikov, zgodovinski del s predvojno kolonialno arhitekturo pa naravnost očara. Sta že bila v Evropi? Ne še. Rad bi obiskal Madžarsko, moj ded je bil od tam. To je v soseščini, glejta, da se oglasita! Sarah je pobrskala po telefonu. Vidiš, tole je Lucky. Tudi sam sem iz telefona izbezal nekaj fotografij. Obdelali smo še marsikaj, v kozarcu tretje runde se je pričelo kazati dno. Kakšen jezik pa govorite v Sloveniji? Slovenski. Aja, seveda. Kaj bi izbral, če bi naju hotel naučiti eno besedo iz svojega jezika, je vprašal Jason. Prijatelji. Friends. O, lepa izbira. Nekaj minut sta si v smehu zvijala jezik na ij in lji. Potem smo šli. Prisrčno smo se poslovili. Take care! Good luck!

Tako se je končala zgodba nekega naključno pobranega sledljivčka. Kako malo je treba, da nekoga osrečiš, sem razmišljal, ko sem čakal, da pripelje moj Uber. V geolovu sem doživel že marsikaj, tovrstne igre naključij pa me vedno navdušijo. Morda vas zanima, kaj se je zgodilo s sledljivčkom iz uvoda? Kljub temu, da je imel listek s ciljem, ga je pobrala norveška ekipa in je namesto na cilj odšel v Oslo. Zdaj raziskuje Norveško. Karma očitno ni vsem enako naklonjena.