Cacheland Games – mega dogodek v Švici

Vse skupaj se je začelo na pijači z bivšim sošolcem s faksa. Na koncu je pogovor nanesel na to, da bi ga lahko kdaj obiskal v Zürichu, kjer študira. Skoraj vedno tisti “mogoče pa res” ostane samo pri mogoče. Švico sem se že od nekdaj želel videti, zato sem sklenil, da ne ostane le pri besedah. Bolj po naključju kot ne sem odkril, da je konec maja tam mega dogodek Cacheland games. To me je še bolj navdušilo in lažje sem izbral datum obiska.

Zvečer se s polnim 60l nahrbtnikom (jah nimaš kaj – sendviči zasedejo veliko prostora) vkrcam na nočni spalni vlak. Čeprav so sosedje v kupeju “kupili vsak svojo žago” in pošteno žagali, sem se uspel kar dobro naspati. Zjutraj se zbudim v Buchsu in prestopim za St. Gallen.

Ko že ves navdušen povlečem iz žepa telefon, da bom pogledal, kje je prizorišče mega dogodka, ugotovim, da sem naložil le PQ za zaklade, ne pa tudi zemljevidov brez povezave za Švico. Za nameček se mi še telefon ne poveže v omrežje in ne morem priti do WiFi-ja, ki zahteva SMS potrditev. Približno sem vedel, kam moram, malo pa so mi pomagali domačini. Ko sem pri bližnji restavraciji jedel svoj sendvič in uporabljal njihov WiFi, sem se dodobra poistovetil s svojimi gorenjskimi koreninami.

 

Navdušeno napadem multi okoli prizorišča dogodka. Stvar izgleda obetavno, dokler ne ugotovim, da je angleška verzija navodil na stopnjah prevedena s stricem Googlom :D. Tako sem malo prakticiral nemščino, a še vseeno nisem prišel do dna vsem stopnjam. Ugotovil sem tudi, da je včasih bolje, da do kakega zaklada ne moreš priti. Namreč, kasneje so mi povedali, da je zaklad, do katerega bi z nekaj tvegane plezarije na drevo lahko prišel, le vsebnik, po ključ pa je treba še precej višje. Nato na drugi strani mesta poskusim z naslednjim T4 – raje v drugo višinsko smer. Reševali so me Teva sandali, saj podzemlje St. Gallena ni bilo čisto presušeno. Ko zagledam zaklad, sem si oddahnil, saj so nadaljnji rovi izgledali kar dolgi. Sem pa za nagrado ob vhodu v podzemlje našel pravo otroško žogo, ki sem jo kasneje podaril lokalnim otrokom.

 

Moram priznati, da mi ostali tradiji niso šli prav dobro od rok in so se mi zdeli precej čudni. Nazaj grede tečem na prvi dogodek – geokamperji se srečajo v St Gallenu!

 

Prijazna geocacherka me ogovori in vpraša, če sem bil jaz tisti pred njimi v “podzemlju” in kmalu začneva prijetno klepetati o geolovu v Švici in Sloveniji. Z njenim prijateljem sem nato še preveril odgovore pri multiju in ugotovil, kje sem ga polomil. Pri točki 0 se še enkrat srečamo, ko sem že pospravljal vsebnik nazaj. Lepo se poslovimo, izmenjamo kode osebnih sledljivčkov in odidem proti mojemu domu. No poti sem ugotovil, da se mesto ne imenuje zastonj mesto tisočerih stopnic.

Vstanem zelo zgodaj, saj se je delo prostovoljcev začelo že ob 6h zjutraj. Najprej smo se morali dogovoriti, da se sporazumevamo v “Hoch Deutsch”, saj je švicarščina povsem nov jezik. Najprej sem postavil mize za VIP cono, nato smo pakirali darilne vreče za udeležence in na koncu uredili še nekaj tehničnih stvari. Tam sem se spoznal z nemškim geolovcem z vzdevkom Hegaubiker, ki se mi je zdel meni po zagretosti in sproščenosti podoben geolovec. Iskala sva uganke, ki so bile postavljene za dogodek in lab-zaklade, vmes pa je padel še kakšen tradi in tudi en zemeljski in moj prvi webcam. Hodila sva hitro, po poti razpravljala o vsem mogočem in zbijala šale. Od njega sem se naučil tudi nekaj novih trikov. Zvečer je predstavljal svojo knjigo Bernhard Hoecker, nemški stand up komik, spiker in geolovec. Ostalim se je zdelo zanimivo in smešno, meni malo manj. Zato sem predčasno odšel proti domu in na poti poiskal še preostale lab-cache. Zadnjega sem našel šele okrog polnoči – je bil pa spanec zato toliko slajši.

 

Tokrat me jutranja svetloba zbudi še nekoliko bolj zgodaj. Do konca preberem knjigo in se odpravim proti prizorišču. Na začetku sem pomagal pri postavitvi poligona in škatel za igre, nič pretiranega. Nato sva se z Hegaubikerjem spet dobila na delavnici “lockpicking”, kjer je bilo veliko smeha. Seveda smo se to učili za skrajne primere in ne bomo kradli FTFjev, ko bodo ostali še reševali doma uganke za odklep ključavnice :D. Nato pa je sledila še delavnica o programu GSAK, kjer sem se kar navdušil nad programom. Verjetno prihrani kar nekaj časa, ko dobro zagrizeš vanj.

Kmalu zatem sem se odpravil na igre, kjer smo streljali z veliko fračo, tekli na poligonu, iskali slike v kontejnerju žaganja, streljali jabolko kot Viljem Tell (kateremu je bil posvečen MEGA), reševali uganke podobne ugankam pri zakladih, iskali kraje Švice v temni sobi in plezali na drevo, kjer smo trenirali spomin. Ena izmed stvari, ki me je navdušila v Švici je to, da imajo nekatere stvari precej poenostavljene in napredne. Tako sem karto za vlak kupil kar med igrami iz mobitela. Vsaka igra je bila po svoje zanimiva, zabavna in ne prelahka. Nekaj časa vmes sem izkoristil še za obisk bonusa serije, ki je bil na hribčku nad mestom – pot do tja je bila avantura, razgled pa vrhunski. Sledil je še zaključek iger z nagradnim žrebanjem in zahvalami. Prišla sta tudi dva člana HQ in povedala nekaj besed. Poslovil sem se od novih znancev in odšel na postajo. Še svitalo se mi ni, da se bom odpeljal prav do glavnega mesta. No ja, sem še v istem dnevu prišel nazaj v Zürich.

V Zürichu sem ostal še 4 dni in odkril še kar nekaj lepih krajev. Ampak to je že druga zgodba za kak geoklepet… Ostajajo mi mednarodna izkušnja, lepi spomini in nova prijateljstva in znanje. Razbil sem tudi nekaj mitov o Švici in dobil lastno izkušnjo, kako tam izgleda. Mnogo je krajev, kjer je lepo, a doma je najlepše – tako velja tudi za geolov 🙂