Dan mladosti na Krvavcu

od dr.gumpi · Objavljeno 27. 5. 2015 · Posodobljeno 13. 4. 2023

Vreme se je sukalo, spreminjalo, napoved še bolj. Na koncu je po nekaj kapljah 25. maj, nekdaj tako zelo spoštovan praznik mladih, ostal suh, celo sonce se je pokazalo. In zakaj je to pomembno? Ker se nas je skupina mladincev, ki sem in tja pogledamo tudi za kakšnim zakladom, odločila, da popoldan preživimo prav posebej. V neki simulaciji preteklosti, ki je po namišljeni medgalaktični obvoznici pridrvela mimo in smo jo tako lepo pričakali predvsem zaradi tega, ker smo izkušeni vedno in povsod s seboj imeli prav … brisačo. Kdor se je kdaj podal na verjetno najbolj zabavno vesoljsko potepanje z dvignjenim palcem, že ve zakaj.

Ob 16. uri smo se začeli zbirati na Jezercih, kjer nam je neutrudni gamsek razdelil vreče. Treba je bilo namreč narediti čistilno akcijo na poti, po kateri bosta lahko brez zapletov in raznih smeti potovali štafeta mladosti in kurirčkova torbica. Predvsem prva je bila letos izjemni oblikovalski presežek, simbolno je kazala odsev današnje politike in njenih glavnih akterjev, s kokosom za opice na vrhu in drekovodom nižje. Kurirčkova torbica je po drugi strani skrivala zanimivo vsebino, povezano s piskanjem telefonov kmalu po tem, ko smo krenili s Kriške planine v smeri Doma na Krvavcu. Seveda smo pred tem doživeli še navdušen sprejem delavskega razreda, viljamovka je tekla v potokih, celo otroci so dobili nekaj sladkega. Smeti smo čistili zagnano, se vmes po namigih, kot kurirčki nekoč, prebijali naprej in kot bi mignil, z več strani naenkrat prišli v Tiho dolino. CITO dogodek je uspel več kot odlično, nabralo se je več vreč smeti, Krvavec in njegove planine so sedaj bistveno bolj čiste.

Zbiranje mladincev na Jezercih

Naša četica koraka …

Štafeta mladosti

CITO

Veličasten sprejem s strani delavskega razreda

Kje je še kaj smeti?

Poti so že skoraj čiste!

Tiha dolina

Prihod pohodnikov

Smeti

Nadaljevanje je sledilo v Tihi dolini. Seveda tako, kot se spodobi. Da je mladinec Bučko predal štafeto in je nato na svoje jecljanje slišal od maršala Gumpija “Mogu samo jedno, da ti kažem. Uči, uči i još jednom uči”. Nato pa, po osvežilnih napitkih naše in vaše mladosti in klobasi ter zaseki, ki ju je prinesel eden najmlajših med nami, večni Vinko, odprli še kurirčkovo torbico. In tu sta se združili zgodovina in prihodnost. Dvignili smo prst in se pripravili na nepozabno štoparsko potovanje. Zagrabili smo le še brisačo, vzkliknili “Brez panike” in oddrveli tja gor proti zvezdam. No, slednjih ni bilo, saj je bilo še prezgodaj. Se je pa izza oblakov prav nič sramežljivo pokazalo sonce. In osvetlilo četico, ki je krenila … kam, to pa je skrivnost. V zgodovino vsekakor. Kajti takšna srečanja se zapišejo v spomin in po njih lahko rečemo vsi, organizatorji, udeleženci, prijatelji, tovariši, zgolj … hvala, da ste prišli, naredili ste dan, orosili oko. Do snidenja pa … srečno!