Francoski dnevnik (II. del)

Po lenobnem tednu na robu pokrajine Camargue v delti reke Rhone, je bil čas za raziskovalnejši del počitnic. Za nosom smo odšli v departma Ardèche, ki smo se mu desetletja uspešno izogibali. Raznolika pokrajina, ki po naravnih, kulturnih, zgodovinskih, gastronomskih in vseh drugih znamenitostih ne zaostaja za Provanso, je bila vedno na seznamu nikoli uresničenih želja. Letos je uspelo.

16. julij

Jutro v Montpellierju izkoristim za nabiranje kilometrov s kolesom, med katerim se števec najdb spontano povečuje. Usmerim se na kolesarsko stezo po nasipu reke Lez od Montpellierja proti morju in pobiram, kar na točki nič najdem v minuti ali dveh. Nočem izgubljati časa z iskanjem, saj je škatlic traila LHAV (L’Hérault À Vélo oziroma Po departmaju Heraultu s kolesom) več kot dovolj. Po sedmih najdbah imam ene in iste zgodbe dovolj in samo še kolesarim. Skoraj pri morju se ustavim pri TB hotelu, poberem sledljivček in zajamem sapo, potem pa se obrnem v veter in odbrcam nazaj. Za zaklade ni več časa, a se nekaj km pred ciljem vendarle ne morem upreti klicu izpod korenin borovca ob kolesarski stezi. Okoli poldneva je čas, da odrinemo proti departmaju Ardèche v odkrivanje novih krajev. Vozimo se po zavitih regionalnih cestah. Pot ni dolga, je pa utrujajoča. Zakladi ob poti so, volje za iskanje pa ni. V tropski vročini se vselimo v sobe na turistični kmetiji v vasici Auriolles. Dilema ali najprej v bazen ali do najbližjih zakladov sploh ni prava dilema. Čez dobre pol ure se že hladim v vodi. Po dveh najdbah seveda. 😉

Večerni pogled na ardeško vasico Labeaume

Razgledišče od spodaj

Zvečer obiščemo Labeaume, eno značilnih ardeških vasic. Obvezno se povzpnemo na razgledišče, kjer je treba obvezno poiskati še zaklad. Na zgražanje ostalih iščem pod manjšimi drevesi. Saj vidiš, da ga tam ni. Res ga ni, ker je v skalni razpoki za mojim hrbtom. Ko se po sladolednem ovinku v Ruoms vračamo, opazim ob cesti mladca, ki stikata okoli prometnega znaka. Skoraj ni dvoma, kaj iščeta. Pogled na GPS potrdi domnevo.

17. julij

Jutranje kolesarjenje po voie verte, kolesarski stezi po trasi opuščene železniške proge. Občudujem nasade ambrozije in pobiram škatlico za škatlico. Ene mi skočijo v roke kar same, druge je treba malo iskati. Deset kilometrov v istem ritmu postankov, razen kratkega vzpona na razgledišče. Pot nazaj me pripelje mimo znanega prometnega znaka. Tudi jaz, kot Nizozemca prejšnji dan, ne najdem ničesar. Najbrž tudi zato, ker ni povsem jasno, da je treba iskati nano vsebnik. In to na odbojni ograji na drugi strani ceste. Deset minut kasneje se ponudi nova priložnost zaključiti jutranji geolov z najdbo. Hitro je izkoriščena. Pri obilnem in raznovrstnem zajtrku klepetamo s stanodajalko in izvemo, da je treba imeti za eno večjih znamenitosti v teh krajih spletno rezervacijo. Na srečo so večerne ure še proste in celo 50 % cenejše. Prvi del dneva sicer namenimo obisku Gorges de l’Ardeche, kanjona reke Ardeche, ene največjih francoskih naravnih znamenitosti. Nismo edini s tako idejo, zato se skozi vsako krožišče prebijamo po polžje. Ob pogledu na množice, ki se drenjajo pred kioski izposojevalnic kanujev ob cesti skozi Vallon-Pont-d’Arc, samo zavzdihnemo in se odpeljemo naprej.

Veličasten naravni most Pont d’Arc

Pri veličastnem naravnem mostu Pont d’Arc čudežno najdemo prosto parkirno mesto nedaleč od razgledišča. In zaklada. Hitra najdba, HZZ. Plaža ob reki je sicer vabljiva, množica, ki se drenja na njej, pa niti malo. Zato se odpeljemo naprej po panoramski cesti ob robu kanjona in se ustavljamo na urejenih razglediščih. Vsako ima svoj zaklad, a je treba za vsakega čez cesto in v grmovje. V peklenski vročini se mi ne zdi primerno, da bi s tem utrujal celo družino. Pa saj ni treba najti čisto vsake škatle. Razgledi na kanjon so impresivni, pogledi na kanuje na reki vzbujajo nekaj zavisti. Najkrajšemu spustu, ki je relativno najdražji, smo se zavestno odrekli, saj se zdi drag nateg (dolžina iste trase je v zloženkah izposojevalnic v razponu 6-8 km, pa stavim, da ni več kot 5 km), najdaljšega skozi celoten kanjon pa bi morali rezervirati že pred dnevi. Ko pridemo do konca v Saint-Martin-d’Ardèche, si privoščimo kosilo in se vrnemo po isti poti – a z manj postanki – nazaj v klimatizirano domovanje in v užitek bazena za hišo. Nastanitev je res prijetna in slikovita, treba jo je izkoristiti. Proti večeru se po obveznem postanku za sladoled odpravimo do že prej omenjene znamenitosti, kopije jame Chauvet oziroma Chauvet-Pont d’Arc, kot jo imenujejo danes.

Izjemne kamenodobne poslikave v jami Chauvet

Jamo je leta 1994 odkril Jean-Marie Chauvet s še dvema ljubiteljskima jamarjema. Kar je bilo sprva videti kot še ena jamarska dogodivščina, se je končalo kot odkritje najstarejših in najbogatejših jamskih poslikav. Jamo so takoj zaprli, da bi ohranili izjemne kamenodobne umetnine (še prej pa dovolili nemškemu režiserju Wernerju Herzogu posneti dokumentarni film), in v nekaj letih zgradili verno kopijo nekaj kilometrov od originalne lokacije. Obiska smo se lotili z nekaj skepse, vendar je ura vodenega ogleda minila v trenutku, ven pa smo prišli navdušeni. Navdušenja ni zmanjšalo niti dolgo iskanje bližnjega zaklada, ki se ne ponaša s preveč točnimi koordinatami, niti komarji, ki so me požrli pri mikrotu na drugi strani parkirišča.

18. julij

Zadnji dan počitnic. Mojo geolovsko pozornost pritegneta dve manjši seriji zakladov v hribih nekaj kilometrov nad vasjo. Ena od ardeških znamenitosti so tudi dolmni, megalitske grobnice, ki jih sicer dobro poznamo iz Bretanje. Zakladi, h katerim sem se usmeril, obetajo obisk nekaj manjših dolmnov, zato so še toliko bolj zanimivi. Po slabi uri kolesarjenja se znajdem na lokaciji prvega zaklada #1 Fontgraze : dolmen n°1. Najdem ga hitro, klasično skrivališče. Zaplete se z naslednjimi. Iz nekega neznanega razloga na Garminu ne vidim opisa, zato nikakor ne morem ugotoviti kako in kje naj se skozi na videz neprehodno grmovje in skalovje prebijem naprej. Poskusim po širokih skalnih ploščah do 400 m oddaljenega dolmna, ki sem ga videl s ceste na drugi strani manjšega kanjona (in ob njem potko). Približam se za dobrih 100 m, pa ne gre več naprej. Še koze bi se obrnile. Odneham. Slab kilometer naprej se na planoti ustavim pri še enem dolmnu in zakladu Dolmen derrière le bosquet.

Ostanki enega od številnih ardeških dolmnov: prazgodovinski geolov?

Med iskanjem skoraj ostanem brez GPS naprave. Med hojo se mi trak zatakne za vejo, napravo mi potegne iz rok, da pade v eno od razpok med skalnimi ploščami. Te so lahko globoke tudi 2-3 m, a na srečo ne vse. V nekaj poskusih mi s konicami prstov le uspe toliko premakniti trak, da je zvesta Montana spet v mojih rokah. Tudi zaklad se hitro najde. A sem spet izgubil nekaj časa. Ki me, ko se lotim serije Le Ranc du Boeuf, že pošteno priganja. Prvi zaklad, postavljen pri, uganili ste, še enem dolmnu, hitro najdem, pri drugem so že težave. Časa ni več, geolovske koncentracije tudi ne. Moram nazaj, saj moram poiskati še najbližji bankomat. Teh je precej manj kot zakladov, najbližji (in edini daleč naokoli) so v 10 km oddaljenem Ruomsu. Zato se po spustu v dolino spet priključim kolesarski stezi iz prejšnjega dne in poganjam, kolikor hitro se da. Jasno, da čisto na koncu ne morem mimo še enega zaklada, ki čaka na odbojni ograji v krožišču. Zadnja najdba teh počitnic. Čaka nas dolga vožnja po regionalnih cestah čez Nyons in Gap do Briancona (če bi vedeli, kaj se bo tam zgodilo naslednji dan, bi morda celo počakali) in nato čez prelaz Montgenevre v Italijo. Zvečer smo v hotelu v Milanu, naslednji dan pa že okoli poldneva doma.