Dogodek brez meja, drugič

Slovenski Geocaching klub in Udruga Geocaching Hrvatska lepo sodelujeta že nekaj let. Kar precej prijateljstev in znanstev se je stkalo med člani. Lani sta to prijateljstvo nadgradila s skupnim dogodkom »Dogodek brez meja / Event bez granica«. Vsi udeleženci smo bili nad njim tako navdušeni, da sta kluba seveda morala ponoviti to zgodbo. Tokrat so bili gostitelji Hrvati, ki so za prizorišče izbrali ljubek »Mlin iz bajke«, le par km od skupne meje.

Že ob prihodu je vsak sodelujoči izžrebal ime. Ugotoviti je bilo treba po čem je oseba znana in poiskati osebe s podobno zgodbo – astronavti (pravzaprav astronavtke), igralci/ke, osvajalci, pevci/ke, športniki, … Jasno, da si se potem »vtaknil« v vsakega prišleka, da preveriš, ali sodita skupaj. Tako smo se dodobra spoznali (ali pa pozdravili) že pred začetkom. Obilo nasvetov je padlo tudi pri vpisovanju na prav posrečen dnevnik. Tako posrečen in poseben, da si potreboval obilo spretnosti, da si se sploh vpisal. Še dobro, da so na sod ob njem odložili okrepčila.

Pismenost je bila potreben, vendar ne zadosten pogoj za vpis v dnevnik

Ko se je večina uspela vpisati, sta »Gennaro« in »Guido« – tokrat brez telovnikov – razglasila začetek iger.

V prvi preizkušnji je morala ekipa v čim krajšem času sestaviti žig s svojim imenom in datumom, potem pa se vpisati v 10 mikro »zakladkov«, skritih v bližnji okolici. Sledilo je obilo preklinjanj nad malimi črkami, dolgimi imeni in debelimi prsti ter tekanja do žiga in nazaj. Po tako naporni disciplini se je bilo seveda potrebno okrepčati. »Mlinarji« so nam pripravili slastno kosilo (da kremšnit sploh ne omenjamo), vmes pa je padla marsikatera debata… Vseeno se nam je vsem mudilo nazaj na tekmo.

Druga igra je posnemala zaklade, v vsebnike katerih moraš vliti vodo, da prideš do škatlice z dnevnikom. Tu je bil vsebnik sicer visok kaka dva metra, pa taktično preluknjan tako, da so luknje morali hkrati tiščati vsaj trije. Na srečo smo dobili vedro, za prst globok hudo smrdljiv potoček pa je tekel le 10 metrov stran. O tem lahko povem le, da bolj ko si hitel, bolj si bil moker. Zadnje s(m)o pa ostale povsem suhe.

Brez mučenja udeležencev z močenjem ni šlo

Tretja igra je bila posvečena vsem GPSom in telefonom, ki so nam med iskanjem zakladov padli v vodo. Z ribiško palico in magnetki smo iz že prej omenjenega smrdljivega potočka bolj ali manj uspešno vlekli »mobitele«. Danijel se je pridušal, da bi po vseh svojih dogodivščinah in izkušnjah tule zlahka vložil kvizkota in res je iz vode potegnil desetkrat več kot vsi ostali skupaj. Nasprotniki s(m)o se sicer pritoževali, da je goljufal, saj je laks čisto na kratko ovil okoli palice, a sodnikov to ni omajalo.

Koncentracija ribičev na vrhuncu: kdo jih bo ujel več?

Človek, ne jezi se ali Prvi april?

V četrti igri smo morali iz soda med grmado mikro škatlic izbrskati tisto, ki je imela pravi dnevnik, nato pa pospraviti za sabo. Malce sreče, pa dobra taktika je dala dober izid. Največji osmoljenci so bili skupina, ki je dnevnik našla, pa ga je pospravila in vrgla nazaj v sod skupaj s praznimi. Tako so morali ponoviiti vajo in so ponovno pregledali skoraj vse škatlice.

Svojo dobro ali slabo srečo smo šli zalit nazaj v mlin, kjer smo morali še sestaviti haiku na temo srečanja. Nekaj naših mojstrovin lahko preberete v vpisih dogodka.

Le kaj se je zgodilo s telovnikoma? Sta postala v enem letu premajhna?

Skupinska fotografija udeležencev, ki so ostali do konca. Ni jih bilo malo …

Na koncu so seveda zmagali Osvajalci – le kdo bi si upal izzvati Džingiskana, pa Atilo in njima podobne… No, dejansko smo zmagali vsi, saj smo se krasno zabavali. Škoda le, da je zmanjkalo časa, da bi odigrali še zadnjo pripravljeno igro. Bo pa zato ostala rezerva za tretje srečanje, saj smo se razšli z mislijo »Naslednje leto pa spet!« Mnogi slovenski udeleženci bomo zagotovo spet prišli v krasnih novih sledljivih majicah Slovenskega Geocaching kluba. Sledilne kode na rokavih so bile pravi hit!

Fotografije je prispevala ekipa bucar.