Geocaching is free: izza kamere
Geocaching is free je tisti film, ki je najbolj prepričal obiskovalce Mednarodnega festivala geolovskih filmov (GIFF) po vsem svetu. Po projekciji v Koloseju je dobil kar 98 glasov več od drugouvrščenega in si tako prislužil nagrado za najboljši film GIFF 2017 dogodka v Sloveniji, našega GIFF palčka. Paket s prestižno trofejo in še nekaj priložnostnimi darili za avtorja filma je tako sredi novembra odromal v Brisbane v Avstraliji. In, to zdaj že vemo, tudi srečno prispel. Priložnost smo izkoristili, da od geolovca Lat&Long Junkie, ki je bil nekoč Richard, izvemo kaj več o njem in ozadju filma. Ekskluzivno za naše bralce, seveda!
Kdo je Lat&Long Junkie?
Lat&Long Junkie oziroma Richard je star 62 let in poročen z gospo Lat&Long Junkie oziroma Louise. Imata dva otroka in dva vnuka. Zaposlen je v tiskarni, kjer je vse vodeno računalniško. Idealna služba za tiskanje denarja, kreditnih kartic in naslovnic razkošnih revij.
Vse življenje je navdušen nad motorji, zato v prostem času – ko ni Lat&Long Junkie – uživa v vožnjah s prijatelji ali na tekmah ameriškega bejzbola. Z nekaj slabe vesti pripomni, da bi moral kot Avstralec gledati kriket, a je z bejzbolom zasvojen tako kot z geolovom. S prijateljico Kerrie (PigWig2), ki jo je spoznal zaradi geolova, snemata filme in jih objavljata na svojem YouTube kanalu. V času pisanja tega prispevka je bil njegov števec najdb na 4.895. Pravi, da zdaj ni več tako zagret, da bi poiskal prav vsak zaklad v državi. Rad skriva zanimive zaklade in se pohvali z zadnjim večstopenjskim zakladom IT (GC71AN8), ki ima veliko favoritov. Je tudi eden tistih, ki so dobili možnost postaviti virtualni zaklad, a ga še ni objavil.
Zaklad, ki se mu je najbolj vtisnil v spomin, je Volcan de Pacaya (GCGCXA). Virtualni zaklad na delujočem vulkanu, kjer je mimo njega počasi polzela lava. Bilo je zelo vroče in občasno je bilo tudi pod kamenjem, po katerem so hodili, mogoče videti lavo. Varnost turistov v Gvatemali očitno ni na prvem mestu. Presenetljivo (ali pa tudi ne) pa ni še nikoli našel zaklada v snegu. Našel je sicer dva EarthCache zaklada na Antarktiki, tradicionalnega zaklada v snegu pa še ne. V Brisbanu ni veliko možnosti za kaj takega, saj je najnižja temperatura, ki jo pomni, 3 °C. Led imajo le v zmrzovalniku, sneg pa je nekaj, kar se občasno pojavi na televiziji. Če vas geolov zanese v njegov konec sveta, je pripomnil, lahko tekaške smuči in krplje pustite doma.
Kako je snemal film?
Film sta posnela skupaj s Kerrie. Njen film Geo Early Learning je bil prav tako med letošnjimi finalisti. Da sta dokončala Geocaching is free, sta potrebovala osem mesecev. Kerrie živi uro vožnje stran, zato sta lahko na filmu delala le ob vikendih. Pogosto je bilo treba kar nekaj telefonskih klicev, da sta uskladila dan, ko sta bila oba prosta. Kerrie se v filmu pojavi v prizoru, v katerem izroči vizitko prodajalca kajakov. Richard je ob tem je poudaril, da je z Louise poročen 36 let. Kerrie je draga prijateljica, včasih se šalijo, da je njegova filmska soproga.
Ideja za film je prišla, je povedal Richard, ko je ugotovil, da se je na geolov že odpravil z avtom, motorjem, kolesom, kajakom, Segwayem, avtobusom in vlakom, na počitnicah v Južni Ameriki pa še s terenskim tovornjakom, taksi-motorjem in ladjo. Ko je pogledal seznam teh prevoznih sredstev, je začel razmišljati o strošku iskanja nekaterih zakladov.
Geolovci so to razumeli. Večina gledalcev se je prepoznala v izdatkih z začetka filma. Richard je opazil, da je bila na dogodkih, ki se jih je udeležil, reakcija na vsak ponovljeni prizor s kreditno kartico glasnejša (pri nas ni bilo nič drugače). V sporočilih, ki jih je dobil na geolovskem spletišču, so mu mnogi povedali, da so v filmu videli sebe. Najbrž bi lahko rekel, da film temelji na resničnih dogodkih. Le denarja ni nikoli tiskal, in tudi v zaporu ni bil. Prizna pa, da si je kupil kolo in kajak ter zamenjal osebni avto za kombi z geolovom v mislih. Res je tudi, da mu je GPS napravo kupila družina za rojstni dan, o geolovu pa je prebral v navadnem časopisu in ne v reviji za moške.
Ustvarjanje filma se je začelo z veliko idejami na papirju. S Kerrie sta ugotovila, da je nujno slediti neke vrste scenariju. Dokončan film ni bil čisto tak, kot sta načrtovala. Obstaja še veliko načinov porabljanja denarja, a je štiri minute zelo kratek čas. Prav ostati v tem časovnem okviru je bil najtežji del. Marsikaj sta po načelu »manj je več« vrgla iz scenarija. Kratek film mora ves čas vzdrževati pozornost gledalcev. Zato je prizor nakupa kombija trajal le 10 sekund. Gledalcem je treba predstaviti le osnovna dejstva, vrzeli v zgodbi pa zapolnijo s svojo domišljijo. Zgodba je tako hitrejša, gledalci ji sledijo z večjim zanimanjem.
Seveda smo vprašali tudi za kakšno anekdoto. Med snemanjem ni prišlo do nobenega incidenta, ki bi sprožal salve smeha, je povedal Richard. Je bilo pa zelo težko odigrati prizor kupovanja kajaka v trgovini, ne da bi pristopil kak prodajalec in skušal pomagati. Pa tudi to, da je v Avstraliji menda prepovedano uporabljati video kamero med točenjem goriva, sta izvedela med snemanjem.
Še kaj za konec?
Richard bi se rad zahvalil vsem, ki so glasovali za njegov film. Povedal je tudi, da ga je odziv z vseh koncev sveta čisto prevzel in da je zadnjih nekaj tednov ure in ure odgovarjal na sporočila. Tudi mi smo mu naredili nekaj dela. In se mu zahvaljujemo za čas, ki si ga je vzel zaradi naše radovednosti. Če ga bo geolov kdaj zanesel v naše kraje, mu bomo z veseljem posodili tekaške smuči in krplje.