Kjer tišina šepeta: Žmitkov šp’c

Vsako blago se samo hvali. Tako pravijo. Toda nekaj dodatne reklame mu vsekakor ne škodi. Da si ga vsaj pogledaš. Daš na seznam. In se nato odpraviš, da še sam preveriš ali je vse res ali zgolj zavajanje nesrečnih potrošnikov. Čudovitih razgledov. Kajti prav to nudi tudi ta skalni osamelec nad Jezerskim. Ki ga najdeš predvsem če si zadosti radoveden in ti ni težko zaviti s poti. Tiste markirane. Saj tudi tu ne gre za brezpotje. Utrjena steza, v vrhnjem delu pa celo vrv in lesena lestev. Korakov pa toliko, da komaj dobro zadihaš, kaj šele, da bi se dobro prepotil. In že sediš med žarečimi macesni. In razgledi. Virnikov Grintovec je na dosegu roke. Prav njegovi poti sledimo do odcepa.

Virnikov Grintovec

In od kje to nenavadno ime? Kaj sploh pomeni. Žmitek je gospodar kmetije, mimo katere bomo zastavili korak kmalu po tistem, ko bomo nekje na Jezerskem, morebiti pred cerkvijo ali nekoliko nižje na dvorišču propadajoče Kazine pustili svojega jeklenega konjička. In kaj je šp’c? Seveda špic ali špica. To je vendarle jasno. Čeprav nismo več na Kranjskem, saj smo vendarle že peljali čez mejo s Koroško, pa tista Gorenjska vohrnija seže tudi do sem. Tako huda, da se seveda ne spodobi, da bi besede vlekel tja v tri lepe dni. Temveč jih krajšaš, kolikor je le možno, da se jezik ne obrabi preveč. Po nepotrebnem.

Pogled z vrha lestve proti vrhu

Torej Žmitkov šp’c. V redu. Toda kako pridemo do njega? Kje je ta omenjeni odcep? Lahko opis poiščemo na internetu. Ali pa sledimo navodilu, ki sem ga podal lastnik škatlice, ki tam gor čaka na nove najditelje. Kam bo treba, kako naprej, kje zaviti? Najbolje, da avto pustimo na Zgornjem Jezerskem, pred propadajočim poslopjem nekdanje Kazine je prostora več kot dovolj. Od tam stopimo proti farni cerkvi sv. Ožbolta in če nas notranjost ne premami, nadaljujemo mimo župnišča v smeri Virnikovega Grintovca. Ko pridemo do nove gozdne ceste zavijemo levo in pri Žmitku ujamemo stezo, ki podprta z markacijami pelje prav. Ko pridemo do sedelca (glej podane točke), zavijemo levo in že po nekaj minutah se levo od skalne gmote, s pomočjo vrvi in lestve vzpnemo do vršnega grebena, ki nas po nekaj deset metrih pripelje na vrh s klopco in vpisno knjigo. Višinskih metrov ni veliko, kakšnih dvesto jih bomo nabrali, minut pa precej manj. Če se ne bomo obirali, bomo v pol ure že uživali na sončku. Nevarnosti do pod vrha ni nobenih, tam pa le popazimo nase in na nadobudno mladino, če jo imamo s seboj.

Macesen

In kaj o svoji poti na Žmitkov šp’c v nenadkriljivem humornem stilu pravi Dulsineja? Če bi mi znani slovenski geolovec in lastnik zaklada včeraj prerokoval, da bom danes popoldne na Žmitkovem šp’cu osvojila skupinski FTF, uživala v razgledih, toplem jesenskem vremenu in žarečih macesnih, mu seveda ne bi verjela. A to se je vendarle zgodilo. Ekspedicijo je organiziral moj današnji Don Kihot, ki se je nekako domislil, da je verjetno-zdolgočasena Dulsineja doma na poti na Jezersko, in jo povabil zraven. Rosinant je bil že osedlan in napojen.

Nosilec vpisne knjige

Nič ni pomagalo, ne naštevanje izgovorov, ne dvom o tem, koliko časa bo še svetlo. Bil je neomajen in rekel, naj se zmenim sama s sabo, potem pa sporočim odločitev. 🙂 Še kar hitro sem ugotovila, da je stvar z nekaj prilagoditvami res povsem izvedljiva, v dogodivščino sem začela vpletati še eSlavka Panso, nato pa sem sporočila, da JA! Nenazadnje bi bil jezerski FTF res prava nagrada za to, da sem se končno vehementno zavihtela preko 400. vpisanega zaklada. Kaj hitro sem spakirala ruzak, seveda z baterijo vred, saj sem par dni nazaj že urila nočni vid na eni drugi poti.

Pogled prvo najditeljev na Virnikov Grintovec

Ko je že skoraj kazalo, da bo ekipa dvočlanska, se je na sceni pojavil še eSlavko, pojedel improvizirano kosilo in se še sam vbasal na Rosinanta. Škoda bi bilo še osla vpletati v to odpravo, saj je za tak podvig treba biti varčen, da ne rečem škrt – in še dobro, da Rosinant pri grizenju v hrib ni preveč opletal z ritjo, sicer bi eSlavka na kakem ovinku še izgubili. Kmalu je v breg zagrizla tudi naša strumna ekipa. Don Kihot in Sančo Pansa sta veselo razpredala … o življenju, vesolju in sploh vsem. Pravzaprav ne morem reči, kdo je bil bolj zgovoren, saj sem ju uboga deva komaj lovila in tako nisem mogla ujeti vsega, kar sta natrosila.

Še macesni

Novo odkriti kotiček Jezerskega je bil vse tisto, kar človek želi dobiti na topel jesenski dan: ravno prav nas je razmigal, postregel z barvami in razgledi, najlepši dodatek pa so bili seveda obljubljeni macesni, špiček in … čisto nov dnevnik! Pozabavali smo se s slikanjem, pri čemer je posebej zablestel eSlavko s self-made selfie stickom, ki je prava samogradnja in tehnični dosežek še iz časov precej pred množičnim pojavom selfijev in sodobnih pripomočkov zanje. To je sploh čisto poseben srjanski patent.

Selfie

Pokomentirali smo še dve globoki luknji, v kateri bi teoretično in praktično tudi lahko zelo temeljito skrili zaklad, seveda na račun male škatlice, za katero se je odločil skrbni dr.gumpi. V tem smo prišli do uradne klopce in uradne lesene, zelo izvirne skrinjice ter se vpisali še v običajni dnevnik. Za klopco je pa že zmanjkalo časa. Don Kihotu se je mudilo v daljnje kraje, zato sem se morala podvizati, da se mi ne bi z Rosinantom in eSlavkom Panso odmajal v dolino. In jaz, o nesrečna duša, bi morala s teeežkiiim srcem in saaamaaa prenočiti na Jezerskem.

E-slavko in Dulsineja