Noč na Tromeji, petič!

Druženje s prijatelji geolovci je vedno zanimivo. Če gre za sodelovanje s tistimi preko meje, še toliko bolj. Če vse skupaj zabeliš s športno aktivnostjo, ki nekaterim poleg geolova verjetno pomeni najbolj priljubljeno zimsko dejavnost, je recept za uspeh spisan. Da to niso zgolj prazne besede kaže dejstvo, da se geolovci z obeh strani meje (slovenske in avstrijske), srečujemo pod Tromejo na izbrani četrtek že četrto leto zapored. Ker sta bila prvo leto na isto temo dva dogodka, je bil letošnji torej že peti. In v preteklih letih se je, kot vedo udeleženci in kroži tudi širše, okoli tega dogodka spletlo kar nekaj zgodb, ki so vsakoletne udeležence zgolj še bolj povezale. Kdo vendarle ni slišal tistega, kako so Kremenčkovi ob njihovi prvi udeležbi kljub nejevernemu zmajevanju z glavo drugih udeležencev, na cilj, torej do restavracije na vrhu trosedežnice smučišča 3ländereck, prispeli pred vsemi ostalimi? Seveda s pomočjo prijaznega žičničarja in teptalnega stroja.

Kakorkoli. Dogodek izmenično pripravljava s prijateljem geolovcem iz avstrijske koroške, g.zellijem. Dogodek vedno poteka v četrtek, saj je takrat na omenjenem smučišču za turne smučarje odprta proga iz doline do vrha trosedežnice. Za vzpon se povprečno porabi okoli uro in pol, seveda brez iskanja zakladov, ki ob progi rastejo kot gobe po dežju. Čeprav sta tako Tourennacht kot geolovski dogodek v prvi vrsti namenjena turnim smučarjem, pa je predvsem iznajdljivost slovenskih geolovcev pokazala, da ga lahko jemljemo tudi bistveno širše. Kar nekaj se jih je do sedaj do vrha vzpelo že peš, s seboj pa so vlekli sani. Nekateri so na takšen ali drugačen način do vrha spravili tudi alpske smuči, ki so jim po samem dogodku bistveno olajšale spust v dolino.

Letošnji dogodek je potekal 7. 2., torej tik pred kulturnim praznikom, v moji organizaciji. Udeležilo se ga je rekordno število geolovcev z obeh strani meje. V prepolni restavraciji smo zasedli dve mizi, za eno so večinoma sedeli slovenski geolovci, za drugo avstrijski. Pa vendarle smo se med seboj tudi pomešali, spregovorili marsikatero zanimivo o geolovu, predvsem pa nekoliko zabavljali na račun Kremenčkov. To leto na vrhu niso bili prvi, po pravici povedano so še sam dogodek ujeli komaj za mišji repek. Z zamudo skoraj dveh ur in pol. So pa zato ob prihodu skupaj z Vasilijem poželi buren aplavz, ne zgolj s strani geolovcev, temveč tudi nekaterih drugih udeležencev. Kakorkoli. Potem ko smo predvideni čas za dogodek presegli za petkrat, je bil čas za odhod v dolino. Prižgali smo lučke in zavijugali navzdol. Nekateri so se ustavili še ob zakladih, ki smo jih drugi našli že ob hoji navzgor. Drugi smo zgolj odhiteli do parkirišča, kjer se je seveda razvila prijetna debata, ki bi trajala še precej dlje, če se nekaterim ne bi že mudilo domov. Saj se je bilo seveda treba pripraviti na praznik, kaj pa drugega 🙂 Se vidimo naslednje leto …