Četrti spust s Tromeje

Kot vsako leto imamo med šolskimi zimskimi počitnicami velike plane, kam vse bomo šli smučat. Tudi letos je bilo tako in končno po dolgih letih, so bile počitnice res bele! Točno dva tedna prej, na kulturni praznik, smo otvorili sezono kar na Grajskem griču. Potem pa je prišel težko pričakovani čas in so nam jo zagodle otroške bolezni. Počitnice so se počasi prevešale v zadnji del in nujno je bilo treba kam na sneg. Četrtkov plan je bil, da se gremo smučat na manjše smučišče nad Horjulom, a nam je glava ekipe Cuden_family odsvetoval obisk zaradi slabega vremena. Neprevidno sem stegnil jezik, da je itak kasneje srečanje geolovcev na smučišču nad Tromejo in avantura je bila tu.

Pri lanskoletnem organizatorju smo preverili podrobnosti in imeli smo (teoretično) kar dobre možnosti, da se letos tudi mi udeležimo nočnega turnega smučanja. Kosilo se je zavleklo in ob odhodu smo ugotovili, da pri polnem prtljažniku opreme nimamo pravih smuči za najmlajšega udeleženca. Sprva nam je kar dobro kazalo, tam nekje pred Trbižem, pa sem ugotovil, da ne bo šlo tako hitro in da bomo spet zamudili. Na parkirišču ni bilo več nobenega poznanega, razen iztopajoči beli avtodom, zato smo na hitro zbobnali vso opremo na sani in jo za drugimi turnimi smučarji mahnili po robu smučišča navzgor.

Z ustrezno opremo izgleda sila preprosto, saj so nas smučarji prehitevali za šalo. Hoja po steptani progi, s težkimi sanmi in nahrbniki na ramah, pa je čisto druga pesem. Iztek proge smo hitro prehodili, ko pa se je začel prvi resni vzpon, pa nam je kaj hitro zmanjkalo moči. Naš Torchic2 je že vedel, zakaj ni rinil v ta podvig. Ker pa je bil zbor kmalu po zaprtju žičnic, je na progo za nami prilezel teptalni stroj. Otroka sta takoj dobila idejo, da bi se preljala z njim na vrh. Ko je bil v štric z nami, smo mu pomahali in uspeli prepričati voznika, da nas je vzel s seboj. Izkazalo se je, da je rodom iz bratske republike Srbije in da skrbi za 19 km prog. Seveda nam je šokirano razložil, da z otrokoma ne bi nikdar premagali 4,5 km poti do koče.

Ni bilo dolgo, ko smo mi začeli prehitevati smučarje in kaj kmalu smo dohiteli tudi našo skupino. Ratrak je vztrajno grizel v hrib in tik-tak smo bili na vrhu. Da je čas hitreje minil, smo od voznika izvedeli marsikaj zanimivega o smučišču in njegovem vozilu. Na vrhu smo se poslovili, čeprav je tudi sam zavil v prvo kočo. Sledili smo mu v notranjost in ugotovili, da ker se nismo držali pravil, ni še nikogar ter bo treba malce počakati na celotno odpravo. Da bi si skrajšali čas čakanja, smo se odpravili po bližnji zakladek, ki je bil dobrih 150 m stran. Sredi poletja je takšna najdba mala malica, v snežni nevihti pa vse kaj drugega, da bi kmalu obupali. Po uspešni najdbi smo jo raje ucvrli v toplo notranjost koče.

Izkazalo se je, da vseeno nismo FTF, saj sta čisto na drugem koncu, v skrajnem kotu restavracije že pridno čakala dva avstrijska geolovca. Onadva sta pametno izkoristila zadnjo vožnjo na vrh, da sta se izognila težavnemu vzponu. Beseda je stekla, saj je bil eden redni obiskovalec naših srečanj, Salzburger, druga pa je bila žena organizatorja, ki je prenašala dragocen tovor, piškotke v obliki geokovancev. Kaj kmalu pa so začeli kapljati tudi prvi smučarji iz naše druščine. Miza je bila takoj premajhna in morali smo se razširiti še na sosednji dve! Pa iz nahrbnikov so se pojavile najrazličnejše sladke dobrote za povrnitev energije. A očitno se tudi v tako mrzlem vremenu geolovci najbolj bojimo dehidracije in so se na mizah namnožile rjave stekleničke. Med vsemi dobrotami pa je krožil tudi logbook z že četrtega srečanja.

Čeprav se z večino avstrijskih znancev še nikdar nismo srečali, smo klepetali kot največji prijatelji in dve uri sta bili kmalu naokoli. Redko se primeri, da so objavljeni novi zakladi v bližini in nihče ne zapusti omizja! Že ob prihodu na vrh je bilo temno kot v rogu, sedaj pa je končno prišel čas za spust v dolino. Sani smo posodili našim pohodnikom, neumornem Lopata team-u (v sestavi krossnik, Larsus cisalpinus, romtim in shy78) za bolj adrenalinski povratek. Zaradi teme, vetra in naletavajočega snega, smo se držali bolj na kupu ter počasi smučali od zaklada do zaklada. Vsega skupaj smo naredili šest postankov, vključno z novima dvema, ki sta bila objavljena med samim srečanjem.

Zadnjega smo potem spet poiskali sami na ogromnem parkirišču, ki se je že opazno izpraznilo. Nekateri so druženje na tej točki končali z obljubo, da se ponovno srečamo prihodnje leto. Parim pa se nam še ni tako hudo mudilo domov in smo si pustili postreči s sveže skuhano kavico bodočega organizatorja. Ko so bili sestavljeni plani za naslednji dan, smo se tudi mi počasi poslovili, saj nas je čakala dvourna vožnja proti domu. A to ni bilo nič z nepozabno avanturo, ki se nam je tako nepričakovano zgodila sama od sebe. Podobne ponovitve so mogoče vsak četrtek do konca smučarske sezone. In seveda posebna zahvala vsem vpletenim za pomoč pri spustu v dolino!