Ta prisrčni predmet poželenja

Je seveda sledljivček. Vsi geolovci, ki so našli vsaj dva zaklada, vedo, kaj je sledljivček. Zato jih ne bom podrobno opisovala, pač pa bom skušala popisat moje zgode in nezgode z njimi. In zakaj jih naravnost obožujem.

Tole zadnje razlagat mi bo pravzaprav še najlaže. Menda sem že v enem prejšnjih »prostih spisov« napisala, da imam precej bujno domišljijo. Ta je včasih (največkrat) ok, včasih me spravi v težave – ne velike, ampak kakšno stvar sem pa na račun nje že zamudila, ker sem si dajala preveč opravka s slikami v svoji glavi. Saj veste – sledljivčki potujejo po vsem svetu, torej nosijo s seboj pridih skrivnosti, opoj južnih morij, mraz severnih obzorij, višino ameriških nebotičnikov, gracioznost japonskih pagod … Saj ste že ugotovili, da nakladam, da se kar kadi, kajne? Kolikor sem uspela raziskati, nisem še nikoli držala v rokah sledljivčka, ki bi bil že na Japonskem, na severnem tečaju, na Tahitiju in kar je še takih eksotičnih destinacij.

Ampak jaz sem skromne sorte ljudek in čisto mi zadošča že skrajni sever Poljske, vasica nekje bogu za hrbtom v Avstriji, mogoče celo divje razorano skalovje Velebita. Snovi za sanjarjenje z odprtimi očmi je tudi v takih primerih dovolj.

Moj prvi najdeni sledljivček

Saj veste, kaj pravijo – prvega ne pozabiš nikoli. Moj prvi sledljivček mi je bil zagotovo namenjen – tako zagotovo, da sem ga našla kar dvakrat. Sva se potepala tako enkrat pred davnimi časi (pred dvema letoma bo bolj natančno) s prvim Ostrorogim po Kamenjaku in iskala zakladke (takrat je bil Kamenjak za naju še čisto zelen – zdaj je že porumenel). In najdeva luštkan zakladek z naslovom Opazovanje delfinov ali nekaj podobnega. Ko se hočem vpisat, odkrijem med vsemi plastičnimi figuricami iz kinder jajčkov elegantnega delfina, ki je bil privezan na verižico, na kateri je viselo nekaj podobnega pasji znamkici. Kar kri mi je zastala v žilah. Ja, gotovo si mislite, da delam iz muhe slona in pretiravam kot štirje, ampak, roko na srce, bila sem zelo razburjena. Moj prvi sledljivček! Kar čakal je name v škatli. Ravno name. Potem se je pa začelo. Ga bom vzela? Kako ga bom vpisala? Kje se vpiše? Kam ga bom dala? Ali sploh lahko iz Opazovalnice delfinov vzamem delfina? Kaj pa, če tole sploh ni sledljivček? Kot vidite, dilem preveč. In sem ga (priznam, s težkim srcem) pustila v škatli. In želela zabeležiti odkritje. Figo freško. Nisem znala.

Čez približno mesec in pol  sva s prvim iskanje zakladov na Kamenjaku nadaljevala. In nabaševa na zaklad Bunkercache II. In ko odprem škatlo, kaj mislite, kdo mi modro poblisne pred očmi? Delfinček, normalno. En čink sem vraževerna, torej sem ga zdaj pa vzela, če je bil že tako vztrajen in me zasledoval in čakal name. Doma se mi je vpis posrečil. In izvedela sem tudi ime, ki mi je še dandanes nerazumljivo: Nu Ma Butter bei die Fische. Prvi Ostrorogi ima zelo nazorno razlago imena – ribe so najboljše s kančkom pogretega masla. Moje misli so bolj prozaične in dolgočasne in še zdaleč ne tako okusne – delfini niso ribe!
Tako – in tole je tudi edini sledljivček, ki ga znam umestiti v vrsto odkrivanj. Vsi ostali so sicer v spominu, ampak, kateri je bil drugi, pa tretji … ne vem. Sicer lahko pogledam na spletno stran, ampak mislim, da to ni niti malo pomembno.

Pomembnejše je to, da sem izvedela, da poleg »navadnih« sledljivčkov obstajajo tudi »geokovanci«. Male, največkrat okrogle stvarce, kar konkretne teže, lepo izdelane in okrašene, da ti kar srce poskoči, ko ga odkriješ v škatli. Eden mojih prvih je bil »Red Remembrance Poppies Geocoin«, čudovita rdeče lesketajoča se stvarca v obliki makovega cveta. Iz razbeljenega bunkerja v Puli sem ga privlekla v hlad smrekovih korenin Slovenije. Vsake toliko sem pogledala, če ga je že kdo odnesel in kam ga je parkiral. Odnesel ga je že, odnesel, parkiral pa ne. Pa sem najditelja malo pobezala (vem, ni lepo biti tako neučakan) in mi je odpisal, da je enostavno pozabil zabeležiti, kje ga je pustil. In ga je zabeležil in trenutno je rdeči mak v Belgiji. Bon voyage!

Rdeči mak na sredini fotografije

Še en prisrčen sledljivček mi je ostal v lepem spominu – zebra, ki jo je dedek kupil svoji vnučki, ki je že našla svoje prve zaklade. Luštkana zebra z roza srčkom potuje po svetu in mala Rozinka skrbno spremlja, kje zebra prenočuje in si oddihuje od dolge poti. Kdo ve, morda se bo zebra spet znašla v Rozinkinih rokah, ko bo le-ta že odrasla in mamica in bo svojim otrokom za lahko noč lahko pripovedovala čudovite zgodbe o potovanju male zebre.

Zebra pro Rozinku

Hja, je že tako – ko človek najmanj načrtuje, se mu zgodijo stvari, ki se ga najbolj dotaknejo. In to je bilo odkritje sledljivčka The Wolf Medallion. Predno sem prišla do škatle, sem z nogo močno potopotala po tleh – teren je bil kot nalašč za kačje sončenje. In s tem sem volku napovedala, da ga bom rešila iz njegove tesne, vroče ječe in ga odnesla v zelene gozdove Slovenije. Ko sem odprla škatlo, me je zadel pogled poševnih volčjih oči in bila sem pečena. Takoj sem vedela, ne da bi prebrala opis, da bo napel vse sile, da bi me obvaroval pred zlobnimi pogledi, nakanami, hudimi stvarmi in dogodki. In to mu je resnično uspevalo. V času, ko sem ga nosila s seboj, mi je vse teklo »kot po žnorci«. Tako sem se navezala nanj, da sem čisto pozabila, kaj piše v njegovem opisu – naj ga po določenem času predamo naprej, da bo lahko varoval tudi druge. Ker se nisem sama spomnila, me je opomnil kar volkec sam. Ko sem enkrat plezala po zaklad v taki strmini, da bi kure rabile vrečko na repu, ko bi znesle jajce, mi je spodrsnilo, zakotalila sem se navzdol in s komolcem nič kaj prijazno treščila v skalo. Nič si nisem polomila, volk me je samo opomnil, da sem ga predolgo izkoriščala in porabila njegove čarovne moči. Zato sem ga pohlevno in z malce obžalovanja položila na mizo na Ravbarskem dogodku in upala, da bo tako uspešno, kot je mene, varoval tistega, ki ga bo izbral.

Srečno, prijatelj

V mojem precej kratkem (no, ja, vse je relativno) in s številom zakladov ne preveč bogatem geolovu sem naletela še na mnoge sledljivčke. Na Amandin kovanec, ki me je prevzel s svojo zeleno barvo, na malo, volneno ovčko, na leseno ploščico, na kakršne sicer padajo Čehi, ta je bila pa iz Avstrije, na »nadomestnega« – pravi se je izgubil, pa je lastnik  na potovanje poslal nadomestek, na takega z obeskom, velikim kot teniška žogica, da sem ga prav težko stlačila v kolikor-toliko veliko škatlo, ki sem jo prav namerno poiskala, na enega zelo nevpadljivega, pa je bil popolno presenečenje, ker sploh ni bil zabeležen v zakladku, in, nenazadnje, z enim, za katerega sploh nisem vedela, da je sledljivček. Šele od strani sem ujela, da je to to.

Namreč, ko sem prišla na Ravbarski dogodek, je na sredini mize kraljeval človeški torzo. Po moje kar v naravni velikosti. Malce se mi je zdelo sicer čudno, nisem še slišala, da bi se na srečanjih geolovcev učili anatomijo človeka, ampak, ker nisem imela dovolj izkušenj, sem pač mislila, da nam bodo malce odpredavali … kaj vem, kaj. Priznam, nič nisem mislila. Samo čudno se mi je zdelo. In potem izvem, da je to sledljivček. Krampast kot grablje za u varžet, čeprav čisto solidno izdelan. Me zanima, če si ga je kdo izbral ali je ostal začasnemu varuhu. Po moje to slednje. Saj res, v kakšen zakladek pa lahko stlačiš takšnega velikana???

»Moja« Vini

Winnie iz risanke moje mladosti

Mja, zdaj je pa verjetno že čas, da se lotim »svojih« sledljivčkov. Tistih, ki so zares moja last. Ko sem odkrila, da tudi v Sloveniji obstaja trgovina, kjer lahko zelo ugodno kupiš sledljivčke, se mi je zdelo, da so mi v roke položili ključ od slaščičarne. Mojo Vini sem izbrala lastnoročno, ne preko interneta, ampak na licu mesta – na srečanju geolovcev. Vini je čarovnica. Ne zlobna – dvomim, da so zlobne čarovnice sploh kdaj obstajale. Pametne ženske, ki so pomagale sovaščanom, so bile pogosto trn v peti oblastnikom in zato so jih poslali na grmado. Moja Vini predstavlja – ne, ne spomenik, to bi bilo vseeno veliko prenapihnjeno – recimo droben spomin na vse te pogumne, pametne ženske. Od kod ime Vini? V resnici ji je ime Winifred the Witch. Ime sem ji poslovenila in, kar je pomembneje, poimenovala sem jo po prijazni čarovnici iz risanke mojih otroških let (Winsome Witch). Potuj srečno, Vini (čeprav zadnje čase malo sumim, da nekje leži ali se sprehaja nezabeleženo).

Torej, tole je moj prvi sledljivček. Ker sem zelo direkten človek, sem domačim kar takoj povedala, da odslej ne bodo imeli več težav pri tuhtanju, kaj mi podariti za rojstni dan ali novo leto. Zapomnili so si v hipu, še posebno četrta Ostroroginja. V veliki vnemi se včasih spozabi in plača kar iz mojega računa, zato me kdaj pa kdaj v darilcu, poleg sledljivčka, čaka še denar zanj. Ampak, dragi moji, važen je dober namen, je tako?