Tourennacht am Drailändereck #03

Ko ni časa za kaj več kot hitri trening ali pa enostavno razmere niso primerne za kaj drugega, se marsikateri ljubitelj turnega smučanja odpravi kar na bližnje smučišče, kjer se ob robu urejene proge vzpenja proti vrhu. Toda takšen vzpon ima kar nekaj pomanjkljivosti. Prva je vsekakor ta, da smo daleč od miru, ki si ga v hribih želimo. Nedvomno je veliko lepše prisluhniti tišini, ki jo zgolj občasno pretrga petje pomladanske ptice, kot pa drdranju žičniških naprav, vriskanju smučarjev, drsenju številnih smuči, ki hitijo v dolino. Druga je vendarle stalno prisotna bojazen, da v nas ne trči kateri izmed začetnikov ali kakšen preveč nadobuden dirkač, ki je precenil svoje sposobnosti. Tretja je časovna omejitev, saj sta vzpon in spust dovoljena zgolj v času obratovanja smučišča, in končno – vedno bolj pogosto je tudi na naših smučiščih plačilo prispevka za vzpon.

Tudi smučišče nad Sovčami na Avstrijskem Koroškem je priljubljen cilj turnih smučarjev, ki se ob pomanjkanju snega ali časa zapodijo do Petelinjka, Peči, planinske koče ali restavracije na vrhu trosedežnice. Toda med turnimi smučarji od blizu in daleč je še posebej priljubljena noč turnega smučanja ali Tourennacht. Ta poteka vsak četrtek skozi smučarsko sezono, z začetkom ob peti uri popoldan, torej takrat, ko je večina (dnevnih) smučarjev že varno v dolini. Cilj večine je že omenjena restavracija ob vrhu trosedežnice, ki je na ta večer odprta do 22. ure. Za vzpon poleg običajne opreme za turno smučanje vsak seveda potrebuje tudi dobro čelno svetilko. In kar še posebej rado sliši gorenjsko uho … vzpon je brezplačen, seveda pa večina vsaj podobno vrednost potem z veseljem zamenja za kakšen napitek, morebiti celo takšno ali drugačno večerjo na vrhu.

Da bi v podalpski deželi, kjer smo doma, večina smučišč zgolj zamahnila z roko, da je to izguba časa in nepotreben trud, je jasno. Celo na sosednjem Koroškem je smučišče pod Tromejo menda edino ali vsaj eno redkih s tovrstno prakso. Da pa je zamisel obrodila sadove, lahko potrdi vsakdo, ki se je v četrtek zvečer znašel vsaj na parkirišču, če že ne na pobočju proge, ki vodi v dolino. Kajti okoli pete ure se začne zgrinjati na ploščad ob spodnji postaji trosedežnice kolona avtomobilov, kmalu se komaj še najde prosto mesto. Navzgor je skoraj strnjena kolona vzpenjajočih, restavracija poka po šivih. Na koncu so nedvomno zadovoljni vsi, računica se očitno več kot izide.

V lanskem letu je lokalni geolovec na takšen večer organiziral dogodek. Ker se ga žal nisem mogel udeležiti, je čez dva tedna organiziral še enega. In me na pol v šali zadolžil, da bom sedaj moral prihodnje leto dogodek organizirati sam. Seveda sem takšno obvezo prevzel z veseljem in letos res pripravil za objavo že tretjo ponovitev dogodka. Seveda sem o dogodku obvestil vse geolovce, za katere sem vedel, da z menoj delijo podobno strast in odziv je bil seveda dober. Pa tudi sosedi so se dobro odzvali, na koncu nas je po prvi osvežitvi na pot proti vrhu krenilo devet, trije so čakali že na vrhu. Seveda sta bila postanka ob dveh zakladih obvezna, tako smo vsaj lažje vdihnili zrak za nadaljnji klepet.

Ko smo se po približno uri in pol hoje skupaj zbrali na vrhu, je bil po borovničkah čas za postanek v restavraciji, združili smo dve mizi, sledil je običajni klepet, prenašanje pozdravov, nazdravljanje, popis sledljivčkov, domače dobrote in seveda pivo. Čas je mineval, poti do domače postelje so bile za nekatere krajše, za druge dolge. Zato smo se malo pred pol deveto začeli odpravljati, nekoliko nas je priganjalo tudi vprašanje, če je kdo že našel zaklada, ki sta bila objavljena pred dobro uro, njuna lokacija pa je bila tik ob naši poti v dolino.

Prižgali smo čelne svetilke in zavijugali navzdol. Seveda smo zaklada našli in se navdušeno vpisali kot prvonajditelji. Nato pa z vijuganjem nadaljevali vse do parkirišča, kjer smo se po obveznem after partyju z novo rundo klepeta, domačega piva in slanim prigrizkom, počasi razšli. Seveda z obljubo, da takšen dogodek ponovimo tudi naslednje leto.