Tourennacht am Dreiländereck #02

Geolov je zanimiv hobi. Toda veliko geolovcem seveda ni edini. Povezujejo ga še s kakšno drugo svojo ljubeznijo, prostočasno dejavnostjo. Nekateri so navdušeni nad geologijo in jih tako privlačijo zemeljski zakladi. Drugi so zapriseženi hribolazci in tako pridno lepijo všečke zakladom, ki so skriti na naših vršacih. Sam imam marsikaj rad, turno smučanje pa mi je še posebej blizu. Tako v zimskem času marsikateri dan prekolovratim po naših kucljih in gorah in se z njih potem s smučmi tudi spustim. Seveda je najti zaklade ob obilici snega nekje na vrhu gore težavno, če že ne nemogoče. Tistega na priljubljenem turno smučarskem cilju, Mali Mojstrovki, sem našel v tretjem poizkusu, drugega tik pod vrhom Viševnika še ne.

Toda kaj, če bi se organiziral turno smučarski dogodek? Sam sem nekaj podobnega pred časom že izvedel, vsaj udeleženci se vsekakor spomnijo Romanja, kjer pa sva do slovite romarske cerkvice na svetih Višarjah v slabem vremenu prišla na smučeh zgolj midva s sovco, ostali udeleženci pa peš ali z žičnico. Zato ni čudno, če sem ob omembi tovrstnega dogodka na tudi meni še kako znani Tromeji (dejansko ime vrha je seveda Peč), takoj zastrigel z ušesi. In potem nesrečno ugotavljal, da 4. februarja, v četrtek sredi delovnega tedna, žal ne bo šlo. Odziv lastnika, kateremu sem to potožil, je bil neverjeten. Ker sem napisal, da bom v Sovčah zanesljivo 18. februarja, ko bo seveda tako kot vsak četrtek noč turnega smučanja, je v kratkem objavil podoben dogodek številka dve. Sedaj ni bilo več izgovora, gremo!

Ker so bile v sredo zvečer razmere na cestah v tistem koncu še zelo slabe, smo se na pot odpravili v četrtek zgodaj popoldan. Vožnja je hitro minila, ob štirih smo že parkirali na nam zelo znanem mestu. Sledilo je pripravljanje opreme, mladina je seveda štrajkala. Slabo uro kasneje je sovca že sopihala proti vrhu, sam pa sem počakal organizatorja in druge udeležence, skupaj smo jo mahnili navzgor. Vsak je držal svoj ritem, pa vendarle nismo bili daleč narazen. Sam sem se vzpenjal med klepetom s RedChillyjem. Bilo je prav prijetno. Po uri in pol ter vmes najdeni škatlici smo prispeli do restavracije, ki je ob četrtkih izjemoma odprta do 22h. In bila je nabito polna.

Ena od miz je bila rezervirana za nas, šest geolovcev se nas je potrudilo do gor. Seveda so sledili bagus delicious, izmenjava sledljivčkov, pivo in obvezen klepet. Kdo bi mislil, koliko smo si imeli povedati, pa čeprav smo se videli prvič. Seveda so bila glavna tema zakladi, predvsem tisti v bližini. Vpisali smo se v vpisno knjigo. In se ob tem dogovarjali, da bo treba to srečanje še ponoviti. Nekako so me celo zadolžili, da sem naslednje leto za organizacijo v tem času odgovoren prav jaz. No, saj zakaj pa ne. Čeprav eno leto je le dolgo obdobje, kdo bi vedel, kaj se do takrat še zgodi. Zaradi družbe bi se vsekakor splačalo.

Ko smo spili že drugo pivo, je bil zadnji čas, da odrinemo. Čakala nas je še dolga smuka v dolino. Pripravili smo se, prižgali lučke in odvijugali. Lučke so bile po celotni progi, nekateri smo se spuščali, drugi so se vzpenjali. Brez težav smo vijugali do parkirišča, ki je bilo tokrat povsem polno, kot na kakšen lep in sončen dan. Pa srečanja še ni bilo konec. Udeleženci smo šli še do Pepija, servisa in izposojevalnice smučarske opreme. In seveda bara. Tam smo pri še enem zlatem napitku dokončali naš klepet, potem pa odrinili vsak na svoj konec, loviti svoje sanje.