V divjini: Iška in Zala

Proti sotočju Iške in Zale

Malenkost bom zamudil se je glasil SMS, poslan Mirotu, malo pred dogovorjeno uro, ob 6:45. Bil je prvi julijski ponedeljek, zgodaj zjutraj. Edini dan v tem tednu, za katerega sva se z Mirotom lahko uskladila, za najino pustolovščino v Iškem Vintgarju.

Ura je kazala že malo čez sedmo, ko mi je končno uspelo priti na dogovorjeno mesto, na parkirišče pred Domom v Iškem Vintgarju. Po krajšem klepetu, kavici in žgočem okrepčilu, se je malo čez 7:30 začela najina današnja avantura. Sprva naju je pot vodila po široki cesti, ki pa se je po dobrih petnajstih minutah končala pri Grabljicah.

Od tu dalje cest ni več, zato sva nadaljevala po ozki in uhojeni stezi, a tudi na njej nisva ostala dolgo, saj se je tudi ta hitro končala. Tako nama ni preostalo nič drugega, kot da po slabe pol ure nadaljujeva po strugi Iške.

Voda je bila sicer mrzla, vendar sva že pred odhodom vedela, da si bova morala prej ali slej zmočiti noge. Brzice, tolmuni, balvani in divja, neokrnjena narava so postali najini sopotniki. O civilizaciji ni bilo več nobenih sledov.

Pot po slikoviti soteski sva zaradi konstantnega prečenja nadaljevala večinoma po vodi, deloma po poti, ob strugi. Prečenja vode niso bila zahtevna in le redko sva zmočila kolena. Ni trajalo dolgo, ko sva prispela do prve naravne znamenitosti – Votlega kamna.

Za kratek čas sva zapustila hojo po mrzli vodi in do Vrbice oziroma sotočja Iške in Zale nadaljevala po evropski pešpoti E6, ki poteka visoko nad strugo in od koder so se ponujali malce drugačni, a še zmeraj lepi razgledi na sotesko.

Pot se je kmalu začela spuščati nazaj proti strugi Iške in po dobri uri, odkar sva zapustila parkirišče, sva prispela do sotočja Iške in Zale, kjer so naju že pričakali prvi sončni žarki, katerim je kdo ve kako uspel preboj v sotesko.

Privoščila sva si prvi krajši postanek, ter bojni posvet pred prvimi fizičnimi napori. Še preden sva se podala naprej, sva poiskala za danes, vsaj po ocenah D/T, najlažji zakladek Sotocje (The Confluence). Zakladek je skrit na zanimivi lokaciji, ob več metrov visokem skalnem samotarju, ki mu pravijo tudi Skalni mož.

Skalni mož ima, poleg zakladka, še eno zanimivost. Z obeležjem, ki ga nosi, spomni popotnika, da je na tej točki stičišče štirih slovenskih občin: Cerknice, Brezovice, Velikih Lašč in Iga, ter s tem tudi treh slovenskih pokrajin Dolenjske, Notranjske in Osrednjeslovenske.

Po soteski Iške

Pot sva nadaljevala po soteski Iške, v smeri zakladka Grill Bears in kaj kmalu so se začele pojavljati prve ovire, celo nekaj plezanja je bilo potrebnega, predvsem pa veliko pazljivosti, pred nepotrebnim plavanjem.

Kmalu sva prispela do točke, kjer naju je do zakladka ločil le še vzpon po strmem bregu in tu se je pojavila dilema: direktna pot po travi ali z malo ovinkov po gozdu. Na koncu sva izbrala slednje in izhodišče začela iskati v strugi bližnjega pritoka.

Ta odločitev se je izkazala za dobro, saj sva kmalu naletela na ozko lovsko stezo, ki je z več manjšimi ovinki vodila čisto do vrha grebena, na katerega sva se imela namen vzpeti. Skrivališča nisva iskala dolgo in po dveh urah in pol nama je uspela že druga današnja najdba. Vpisu v dnevnik je seveda sledilo vračanje nazaj do sotočja, do katerega sva prišla relativno hitro.

Po soteski Zale

Na poti sva bila okoli tri ure in pol, ko sva vstopila v sotesko Zale, kjer naju je čakal naslednji zakladek Bear Gills. Že kmalu po vstopu sva naletela na prvo večjo oviro v obliki balvanov. Balvani so bili zelo drseči, zato sva uporabila maksimalno previdnost pri plezanju čez njih, pri čemur nama je bilo v veliko pomoč tistih par klinov.

Padla drevesa, težki prehodi, tolmuni… Hitro sva spoznala, da je prebijanje po soteski Zale bistveno težje in zahtevnejše kot po Iški, vendar pa sva se oba strinjala, da nama je ravno zaradi tega in svoje slikovitosti veliko bolj všeč.

Na poti do zakladka je bilo potrebno preplezati še tri malo višje slapove, od katerih je bil drugi najlepši in ob enem tudi najbolj zahteven, pri vseh treh pa naju je od globokega padca ločil le nepremišljen korak, oziroma zdrs.

Po približno uri in pol prebijanja po soteski Zale, ko je skupni čas kazal že debelih pet ur, sva končno prispela v bližino zakladka Bear Gills. Tudi tukaj nama ni bilo prizanešeno s strmim terenom, vrednim vsake zvezdice, toda to nama ni preprečilo uspešne najdbe.

Iz divjine, čez Osredek in nazaj v divjino…

Že pri planiranju poti sva se odločila, da se iz soteske Zale vrneva nazaj na sotočje čez vas Osredek, še preden pa sva začela z vzponom iz soteske, sva si privoščila še drugi večji postanek. Vzpon iz soteske je bil sicer konkreten, vendar je bilo po dolgem času prav užitek spet hoditi po gozdni cesti. Tako sva nadaljevala kakšne pol ure, ko sva ugledala prve znake civilizaje.

Pot do vasice Osredek naju je vodila mimo več ograd z jeleni in kmalu sva ugledala prve hiše. Ob pogledu na njih, sva si z Mirotom, kot bi bila telepatsko povezana, oba zaželela grenkega okrepčila. Verjetno, da naju je zlata ribica uslišala, saj naju je takoj po prihodu v vas čakala tabla z dobrodošlico in vabilom na uresničitev teh želja. Po sedmih urah na poti je bilo to še kako dobrodošlo.

Po zasluženem okrepčilu, sva pot nadaljevala skozi vas in ni minilo dolgo, ko je gozdna cesta zamenjala asfalt, ta pa se je kmalu spremenila v vlako in kar na enkrat sva bila spet na stezi, ki se je strmo spuščala nazaj v divjino. Do današnjega tretjega obiska sotočja naju je ločilo le še nekaj deset minut hoje.

Iskanje bonusa

Od sotočja sva se začela vračati nazaj, proti Domu v Iškem Vintgarju, vmes pa naju je čakalo še iskanje zadnjega današnjega zakladka, imenovanega po bližnjih tulmunih: Tool-Moons. Če sva imela danes ves dan srečo z vremenom in iskanjem zakladkov, pa nama je pri iskanju tega bonusa obrnila hrbet. Brez uspeha sva iskala kar dobre pol ure, za kar je bila, po več kot devetih urah hoje, deloma kriva utrujenost, deloma pa tudi popuščanje koncentracije.

Kljub neuspehu z bonusom, sva bila z današnjim dnevom več kot zadovoljna. Seveda je bil to tudi en od razlogov, da sva ob prispetju do Doma v Iškem Vintgarju ta dan “zalila” z grenkim okrepčilom, ter zbiranjem vtisov. Deset ur in pol vtisov sva na koncu uspela povezati v en sam stavek: “Kdaj gremo še enkrat?”

 

Foto: Gregor Podkrižnik