(Niti ne tako) Skrito sporočilo najbolj pozabe vrednega zaklada na svetu

Le 14 dni je od mojega obiska na sedežu podjetja Groundspeak, središča geolovskega vesolja, pa se že več ne spomnim čisto natančno kdaj in kako sem Ericu, ki je pri Groundspeaku zadolžen za stike z javnostjo in družabna omrežja, omenil zaklad Krneki #1. Najbrž zato, ker sem ga omenil mimogrede, zdi se mi da v pogovoru o serijah enakih zakladov, ki kljub številčnosti delajo igro dolgočasnejšo in katerih najznačilnejši predstavnik je v ZDA mikro vsebnik, skrit pod okrasnim pokrovom droga cestne svetilke. Pa mi je prišel na misel moj zloglasni kandelaber (za katerega so bili navdih prav omenjeni LPC – lamp post cover – zakladi) in sem mu omenil, da sem postavil zaklad, katerega namen je bil z izpostavljanjem absurdnosti opisa brez vsake vsebine in zanikrne škatle (s skrbno vzdrževano zanikrnostjo) na povsem nezanimivi lokaciji spodbuditi razpravo o tem, kdaj skrita škatla postane zaklad in kaj lahko storimo, da bomo imeli več zakladov in manj skritih škatel. Se pa dobro spomnim njegove reakcije: bil je navdušen. Zatrdil mi je, da si bo zaklad ogledal in da bo idejo uporabil v blogu. Besedo krneki sem mu moral zapisati v beležko in jo je ponavljal, dokler mu ni šla kar dobro z jezika, zaklad pa si je z novim iskalnikom zlahka poiskal.

Od kandelabra do kandelabra…

Tega o blogu nisem vzel čisto resno, ko pa sem po nočnem poletu čez Atlantik na evropskih tleh znova prišel do interneta, pregledal pošto in v njej našel predloge za geoprijateljstvo od ljudi, ki jih sploh ne poznam, sem posumil, da se nekaj dogaja. Zapis o zakladu Krneki #1 in najinem pogovoru je zares našel pot v Geocaching Blog pod domiselnim naslovom The World’s Most Forgettable Geocache and its Secret Lesson. Na sedežu geocachinga se jim je očitno zdelo, da je sporočilo vredno globalne izpostavljenosti, zato so zapis povzeli tudi v e-okrožnici (razpošljejo jo več kot šestim milijonom geolovcev) skupaj z napovedjo novega spominka. Končno! Svetovna slava! In izpolnitev preroških besed dr.gumpija, ki je na forumu SGK pred skoraj letom zapisal, da bo zaklad nekoč “presegel samega sebe”. Tak dosežek je seveda hrana za ego, saj imeti najslavnejši slovenski in hkrati najbolj pozabe vreden zaklad na svetu ni krneki. Je pa še veliko več kot to. Razumem ga kot potrditev, da sem bil v Seattlu upoštevanja vreden sogovornik, predvsem pa kot veliko promocijo Slovenije, ki je izpostavljena kot geolovska skupnost, v kateri članom ni vseeno za kakovost zakladov.

Krneki #1, najbolj pozabe vreden zaklad na svetu

Pa je res? Je zaklad spodbudil razpravo o kakovosti zakladov pri nas? Če danes pogledam na prve odzive, bi rekel, da je bil prej potrditev tiste stare latinske modrosti, da nihče ni prerok v domovini. Prvi vpis ni bil zabeležka najdbe ampak zahteva za arhiviranje, ki je medtem že izginila iz zgodovine zapisov. Je avtorju postalo nerodno šele zdaj, ko je zaklad dobil mednarodno prepoznavnost, ali je spoznal neprimernost svoje zahteve že prej? Prvi zapis na forumu tudi ni bil kako vsebinsko razmišljanje o sporočilu ampak dušebrižniško nabijanje o favoritih, ki so bili očitno tudi glavna skrb neimenovanih avtorjev krneki zapisa na spletni strani SGK, da so pohiteli z objavo, čeprav so vedeli, da razmišljanje na to temo pripravljam tudi sam (zaradi tega me je za kar nekaj mesecev minilo veselje, da bi še kaj napisal). Na Facebooku me je nekdo razglasil za vzvišenega in tarnal, kako je hudič, če cigan zajaha konja. Da zasebnega nagovarjanja, da je zdaj pa že res čas, da zaklad arhiviram, sploh ne omenjam. Nasproti temu stojijo seveda pohvalni zapisi nekaterih najditeljev, pa pogovori na srečanjih in nenazadnje točke priljubljenosti, ki jih je tudi neki Eric z razdalje skoraj 10.000 km prepoznal kot glas podpore in znak, da je skupnost sprejela razpravo o kakovosti zakladov (tega balona mu nisem želel počiti), pri nas pa jih nekateri še več kot pol leta kasneje niso preboleli. Pa seveda viralno širjenje izraza krneki, ki je skozi vpise pri zakladih, ki s Krneki #1 nimajo nobene zveze, postal skoraj del geolovske terminologije in se je pojavil tudi v novoletni poslanici predsednika SGK.

Očitno je, da sem pričakoval preveč in prehitro. Predvsem pa sem pričakoval, da bodo sporočilo razumeli in ga posvojili najizkušenejši in najaktivnejši geolovci. Nekateri so ga res, drugi pa… Največja odgovornost za kakovost zakladov je prav pri tistih z največ izkušnjami. Mi smo tisti, ki lahko s svojim zgledom usmerjamo novince. Krneki zakladi so vedno bili in vedno bodo. Imamo pa veliko možnosti, da njihovo pojavnost in razširjenost zmanjšamo. Z lastnim zgledom tako pri iskanju kot pri skrivanju, z izpostavljanjem dobrih in nenazadnje tudi slabih primerov, z dejavnostjo klubov, na geolovskih srečanjih, v osebnih stikih… Smo naredili dovolj? Ali lahko zamerimo nekomu, ki po 50 najdenih filmskih škatlicah in petlingih s premočenim vpisnim listkom na komaj privlačnih lokacijah še sam skrije improviziran mikro z listkom papirja za oglasni pano ali žleb? Z Ericom sva se strinjala: geolovci skrivajo to, kar najdejo. Kaj pa ko se za takim zakladom že prvi dan zažene jagodni izbor slovenskega geolova? Lahko obisk enačimo z všečnostjo? Tudi sam včasih poiščem zaklad, za katerega vnaprej vem, da je komaj vreden obiska, pa to ne pomeni, da mi je všeč.

Vprašanje, ki ga je v blogu zastavil Eric, bi jaz raje obrnil v nasprotje. Težko je opredeliti, kaj je kakovosten zaklad, saj to vsak doživlja po svoje (res je, da smo glede nekaterih magnetov za točke priljubljenosti zelo enotni, a takih zakladov ni veliko). Geolovski cilji niso vedno enaki in z njimi se spreminja tudi doživetje. Najbrž bomo hitreje dosegli soglasje o tem, kaj je značilnost slabega zaklada. Ni univerzalnega recepta, kako narediti dober zaklad. To je stvar talenta, domišljije, ročnih spretnosti in včasih preprosto navdiha. Veliko pa lahko povemo o tem, kako ne narediti slabega.

Sporočilo najbolj pozabe vrednega zaklada na svetu zato niti ni tako skrito, če ga le hočemo videti. Včasih ne vidimo stvari takih, kot so, dokler nam jih nekdo ne pomoli pod nos. Potem se zna zgoditi, da nam videno ni všeč. Rešitev pa ni v tem, da obrnemo glavo stran.