Geolovska sobota na Barju

Sezona piknikov. K nakupu slastne hrane in moderne opreme za piknik nas vabijo že televizijske reklame in nas podijo iz foteljev ven v neokrnjeno naravo, seveda takoj po obisku nakupovalnega centra. Geolovci ponavadi hitro uslišimo klic, ki nas odlepi od zapečka, pa najsibo to objava nove škatlice ali povabilo na srečanje. Če je na sporedu oboje, začinjeno z vonjavami golaža in dobrotami z žara, se skušnjavi praktično ni mogoče upreti. Seveda, saj se zvezde takole poklopijo izjemno redko. Nam so se ujele že od trenutka, ko je Tomislav68 omenil možnost, da bi lahko v geolovske namene izkoristili prostor ob hipodromu v Vrbljenah.

Veliki oder in recepcija sta pripravljena.

Ko sta Merkur in Venera v sobotnem jutru izginila za Soncem (in je golaž nekaj kilometrov stran komaj začel dobro brbotati v 20-litrskem kotlu), sta poznavalca strmih sten gamsek in dr.gumpi tudi popolne začetnike povabila v preizkus njihovega poguma. Redki oprimki, držanje z zadnjimi močmi. Vez z življenjem je zgolj centimeter debela najlonska vrv. Prvič v vertikali, strah je razumljiv. Dogodek je bil zato namenjen prvemu spoznavanju z zakonitostmi gibanja v strmini, opremo, ki je za to potrebna, in uporabo te opreme. Plezališče v Iškem vintgarju je bilo pravšnje: pod steno je uravnava, smeri Paradoks in Martinčkovo trpljenje, ocenjeni s čisto trojko, pa kot nalašč. Že pred prihodom prvih plezalcev je dr.gumpi splezal smer in tako pripravil vrv. Ker je stojišče (štant po domače) nekoliko zamaknjeno, so udeleženci dogodka plezali do vponke malo pred njim. Dogodka se je udeležilo veliko število novih znanj željnih, dr. gumpi jih je ob vzponu varoval in pomagal z nasveti, seveda pa tudi s spodbudo, če je bilo to potrebno. Ob slednjem so mu pomagali tudi ostali sodelujoči, tako da je bilo včasih plezalcu težje razbrati, kaj mu številni glasovi pod njim dopovedujejo, kot splezati samo steno. Kakorkoli. Udeležencev dogodka je bilo veliko, večina je strmo smer splezala do vrha, opogumilo se je še nekaj družinskih članov, tudi najmlajših. Nasmehi na obrazih, navdušenje udeležencev in seveda želja po tem, da se takšen dogodek kmalu spet ponovi, so povedali vse. Potem pa so se vsem začeli oglašati želodci, da o žeji ne govorimo.

Visoko v steni

Veliki geolovski piknik 2017 je bil res postavljen v najboljši možen trenutek: senzitivna Luna v Ribah je napovedovala čutno mešanico začimb v golažu, Venera v Biku in Merkur v Dvojčkih pa obilo lačnih ust. Res, odziv je bil nad pričakovanji. Sonce na visokem nebu je zunaj grelo že tako vročo soboto, udeleženci pa so v hladnem zavetju starega skednja s kruhom pomazali golaž do zadnje kaplje, srebali hladno pijačo in se čudili svojim srečnim zvezdam, ko so jim »geolovske ali praktične« nagrade s srečelova ena za drugo padale v naročje. Morda bo kdo za to okrivil Jupiter, ki smo ga prav zato postavili v Tehtnico, a je pravilen odgovor čisto nekje drugje.

Pred starim skednjem

Polnim želodcem so se mnogi skušali odkupiti s plezanjem na drevo in spuščanjem po jeklenici (ali kot ji rečemo tudi zipline), kar danes že spada v klasično geolovsko izobrazbo. Neutrudni gamsek je ob pomoči glavnega Pustolovca od zgodnjih jutranjih ur do večera skrbel, da je bila zabava varna za vse. Po stezi hipodroma smo lahko nekaj časa občudovali tudi kasača, ki sta trenirala. Tisti manj adrenalinski so telovadili bolj z možgani in sestavljali umetelno izdelane lične lesene sestavljanke, ki jih je predstavil Samo Svete, multimedijski umetnik in raziskovalec in so zabavale staro in mlado. Mladina je navdušeno bobnala in občudovala zvoke didžerduja, mističnega glasbila avstralskih staroselcev. Tisti z malo manj geolovskimi izkušnjami so vneto spraševali stare mačke in iskali odgovore na svoja vprašanja, nato pa skrivaj vpisali svoj vzdevek v škatlico, ki se je na dan piknika pojavila na bližnjih koordinatah. Ure so ob pečenem mesu kar polzele med prsti, Luna se je preselila v sedmo hišo, Jupiter pa poravnal z Marsom.

Plahi plezalec

Veliko žrebanje

Takrat je bil na vrsti vrhunec dneva: žrebanje glavnih nagrad. Zdaj se je res videlo, kdo je rojen pod najsrečnejšo zvezdo in mu je roka najmlajših udeležencev piknika namenila Premium naročnino, nekaj sledljivčkov, ki jih je v nagradni fond prispeval slovenski pregledovalec Nikrmana (in tudi hrvaški GeoSova). Pa nekaj majic, ki smo si jih prislužili na CITO dogodku ob letošnjem dnevu Zemlje, in celo živega geolovca (oziroma njegovo spremstvo v kraško podzemlje). Potem pa je žar ugasnil. Tisti, na katerem se je peklo, seveda. Geolovskega žara je bilo še veliko. Nekatere je pot za svojo zvezdo vodila še do bližnjih zakladov, ki že leta osrečujejo obiskovalce Barja, ali do nekoliko bolj oddaljenih, ki so po nekem astralnem naključju vzniknili prav to jutro. Drugi so še malo poklepetali in še kaj popili, potem pa se je za organizatorje začelo dolgo pospravljanje, ki se je končalo, kajpak, pod zvezdami in Luno v ascendentu.

Še obvezna skupinska

Piknik je vsekakor uspel. In res so nam bile zvezde v zvezi z njim naklonjene tudi tam, kjer nam je v pomanjkanju izkušenj s tako velikimi dogodki (kapo dol organizatorjem mariborskih vikendov, da so se organizacije lotevali leto za letom) kaj zaškripalo. V dnevniku smo našteli več kot 60 ekip, od katerih je bila to za mnoge prva udeležba na geolovskem dogodku. Hrvaški prijatelji so dodali še mednarodno noto. Mnogi so v svojih zapisih izrazili željo, da bi postal piknik tradicionalen dogodek. Seveda razmišljamo v tej smeri. Eno leto imamo časa, da razmislimo, kako bomo udejanjili to tradicijo. Medtem bo Zemlja pričakovano obkrožila Sonce in se upamo s planeti postavila v pravo hišo, da bo golaž vsaj tako dober kot letošnji.