Kjer tišina šepeta – Picco di Mezzodi

Saj človek ne ve, kako bi ga poimenoval. Picco di Mezzodi je ime, ki bo glede na to, kje sedaj leži morebiti še najbolj prav. Čeprav so bili to nekoč kraji, kjer se je govorilo po naše. In bi ga tako prav lahko poimenovali tudi Poldnik ali Kopa. Nemškega imena ne bom omenjal, čeprav je na vrhu, na tablici na križu, ravno tako omenjen. Pa pustimo imena. Če boste hoteli nanj, se zapeljite do čudovitih gorskih očesc nad Fužinami, do Belopeških jezer. Parkirati se da brez težav in stroškov pri zgornjem, prostora  je veliko, čeprav je včasih ob lepih koncih tedna že kar gneča. Potem pa le pot pod noge, saj do 2063 metrov višine ne prideš kar tako, zlahka.

Kakorkoli. Na razcepih so oznake, sledimo pa poti 515. Izberimo dan, ki je lep. Saj bomo hodili kar nekaj ur, povrh pa je stati na takšnem enkratnem razgledniku v megli povsem brez pomena. Za hojo bomo potrebovali … toliko kot bomo hitro stopili. Midva s 75 letno sovco sva hodila slabe štiri ure do najvišje točke. Sam bi bil verjetno minuto ali dve hitrejši. Toda potem ne bi opazil viharnikov ob poti, orla, ki je krožil vedno višje, rožice. Poleg naporov je nekoliko bolj zahteven le skalni odsek malo pred razcepom poti proti vrhu. Preko tega dela nam pomaga napeta vrv, tako, da ni prehudo.

In zaklad? Saj vendarle mora biti tudi zaklad, da se splača tja gor. Kaj res? Smo res tako obsedeni s škatlicami, da ne znamo več narediti koraka, poti, če nas na koncu ne čaka nagrada v obliki vpisa v dejanski, in kasneje tudi virtualni vpisni list? Ima res smisel zgolj še ena točka v statistiki več? Na to si bo odgovoril vsak sam. Naj pa vas potolažim. V bližini vrha je škatlica, skrita prav dobro, kar malo zvito. In ni je lahko najti, kljub namigu in celo sliki. Sam sem jo iskal kar nekaj minut. Nato pa sem se res vpisal. V zaklad, ki sta ga češka geolovca skrila sredi leta 2012 kot deveti. Boste vi … deseti?