Mega-dogodek v mestu kraljev

Rad imam geolovska srečanja. Ker na njih spoznaš veliko ljudi, ki se ukvarjajo s tem prismuknjenim hobijem, ki ga imam tako rad. Ker dobra družba pri beganju za satelitskim usmerjanjem še tako prav pride. In ker je dobrodošel vsak nasvet, namig, predvsem pa zgodbe. Zgodbe, ob katerih se iz srca nasmejiš, saj so nepozabne.

V svoji dosedanji beri geolovskih štorij pa še nisem imel kakšne iz megaeventov – torej dogodkov, kjer se zbere vsaj 500 ekip, ki potem po nekem mestu in njegovi širši okolici bezljajo v iskanju zanimivo pripravljenih in raznovrstnih zakladov. Letos sem se odločil, da glede tega nekaj ukrenem. Kar nekaj časa sem gledal na seznam tovrstnih priložnosti, ki se letos ponujajo. V Sloveniji se tako obsežna geolovska peripetija še ni zgodila (morda pa se nekoč vendarle bo), zato je bilo seveda treba škiliti v tujino. Pri tem vloge ne igra samo razdalja, ampak tudi čas dogajanja. Vse se je torej nekako poklopilo z mega-dogodkom v Reimsu, francoskem mestu kraljev. Prvomajski prazniki so tako letos obetali res nekaj posebnega, zato je bilo tudi pričakovanje veliko. Poleg obiska na tem dogodku so bili cilji tudi uživati lepote francoske pokrajine, doživeti utrip tamkajšnjih ljudi, se zabavati v dobri družbi in seveda najti kar nekaj zanimivih zakladov. Odkljukal sem lahko prav vse.

Katedrala v Reimsu

Dnevnik spoznavnega dogodka

Na poti do tja sem v mestecu Fontainebleau pobral mill75, ki je tam pol leta opravljala službo varuške pri francosko-angleško govoreči družini. Dobra geolovska družba je tako bila zagotovljena in pot proti Reimsu se je lahko pričela. Popestrila sva jo z nekaj najdbami v različnih francoskih pokrajinah, da sva tako še malce pobarvala francoski geolovski zemljevid. Ker so virtualni zakladi kar huda redkost (v Sloveniji žal ni prav nobenega), sva se ustavila malce pred Reimsom in pozdravila kip papeža Urbana II., ki se veličastno razgleduje nad pokrajino šampanjskih vinogradov. Potem pa hitro v mesto in še po nekaj zakladih po poti sva se že znašla med množico geolovskih obrazov na spoznavnem dogodku. Ker sva si opis bolj površno prebrala, sva spregledala besedilo v angleščini, ki je bilo s strani organizatorjev verjetno prevedeno z uporabo google translate, saj nobeden od naju ni razumel vabila, naj udeleženci prinesejo svoje kulinarične dobrote. Tako sva ob vstopu v veliko športno dvorano, kjer je skozi celotni vikend potekalo dogajanje, ostrmela ob pogledu na mize, ki so se šibile pod sirom, klobasami, solatkami, kruhom, sladkim in slanim pecivom, vinom in bogve koliko sortami piva. No, ja – če te ne poznajo, ti ni treba biti nerodno, je nekoč ugotovil stari geolovski modrec in tako sva si z degustiranjem okoli prepolnih miz dodobra napolnila že pošteno kruleče želodce. Vpisala sva se na dnevnik, ki je bil kar v obliki velike krone (če še niste ugotovili – Reims je mesto, kjer so potekala kraljevska kronanja), zapičila svojo buciko na zemljevid sveta v preddverju (Slovenijo sva prebodla samo midva), malce pogledala po stojnicah z geolovsko šaro, nato pa sva se počasi odpravila počivat, saj je bil pred nama naporen dan.

In bil je velik dan. Bila sva vesela, da sva zraven pripeljala kolesi, saj je to zelo olajšalo raziskovanje mesta in potikanje od zaklada do zaklada. Ko sva prispela do dvorane, se je tam nabrala že kar lepa množica. In spet se je pokazalo, kako majhen je ta naš svet: slaba dva tedna predtem sem bil na dogodku Pirhi 2017, ki ga na velikonočni ponedeljek zdaj že tradicionalno organizira slovensko-nemška družina Pelle-Käscher. Pred dvorano sva torej srečala te obraze, ki sem jih spoznal le nekaj dni prej. Mimogrede, njim se tudi moram zahvaliti za priložene fotografije, saj sam nisem ravno vešč v tovrstnem obeleževanju spominov.

Dnevnik na glavnem dogodku

Po uvodnem pozdravu s strani organizatorjev (angleščina spet ni bila njihova najmočnejša točka – so se radi delali Francoze), je sledil vpis v domiselni dnevnik, ki je bil v obliki votlega dvometrskega zamaška za šampanjec, vanj pa si vrgel pravi zamašek, na katerega si predtem napisal svoje ime. Nato smo se lotili zadeve, ki je do sedaj še prav tako nisem v živo spoznal – iskanje lab zakladov, ki so posebnost mega-dogodkov. Z njihovo pomočjo smo se naučili nekaj o zgodovini mesta in francoskih kraljev, pri tem pa reševali zabavne naloge. Ko smo rešili vseh deset zagonetk, pa je napočil čas za samostojno raziskovanje mesta.

Pozabljeni kraj (lost place) z zakladom 5/5

Z mill75 sva se odločila, da poiščeva čimveč raznih vrst zakladov, še posebej pa sva se osredotočila na Wherigo zaklade, ki jih je bilo v Reimsu že prej kar nekaj, ob tej priložnosti pa se jih je na zemljevidu zasvetilo še precej več. Z navdušenjem sva si ogledala katedralo, ki je srce in ikona mesta. Pri Wherigo zakladih sva nabirala sestavine za kraljevo juhico, zbirala Napoleonovo vojsko, spoznavala različne šampanjce, se podala na Misijo nemogoče in še kaj. Osvojila sva tudi dva 5/5 zaklada in napadla še tretjega, ki je bil sicer tudi daleč najboljši, le pri končni lokaciji žal nisva imela sreče z najdbo škatle.

Pisane lepote francoske pokrajine

Celotni vikend je tako minil v res odličnem geolovskem vzdušju in prinesel kar nekaj zgodb, ki ostajajo nepozabne. Ostaja pa tudi zelo dober vtis, da so mega-dogodki vsekakor vredni obiska, zato se že zelo veselim naslednjih priložnosti za to.