Namig za izlet: Slap Pasjak – naravna prha v slovenski Istri

Slovenska Istra je eden tistih kotičkov sveta, kjer nič hudega slutečega pustolovca, ki skrene z utečenih turističnih poti, čakajo prvinska etnografska, zgodovinska in kulinarična doživetja ter razmeroma nedotaknjena narava. Treba se je malo potruditi, potem pa le razkrije svoje skrite bisere. Eden takih so tudi slapovi na potoku Pasjak, nanizani v globeli na meji med Slovenijo in Hrvaško. Priznam, da zanje nisem slišal, dokler ni Larsus Cisalpinus tam postavil zaklada Slap Pasjak – Natural shower in Istria. Tri mesece kasneje smo ga v družbi bunkeljskih prijateljev obiskali kot drugi najditelji.

Prvi slap v bližini zaklada

Drugi slap

Dostop do prvega in najbolj znanega slapu (čeprav o njem niti Google razen članka v planinski reviji in nekaj objav na forumu ne pokaže veliko) je lahek. Parkirali smo v Topolovcu na označenem parkirišču in se spustili mimo cerkve Sv. Hieronima in ruševin v dolino reke Dragonje. Sprva širok kolovoz se proti koncu spremeni v ožjo potko, ki pripelje do sotočja Dragonje in Pasjaka. Od tu je malo po Sloveniji in malo po Hrvaški le še kakšnih 10-15 minut do velike skalne preklade, čez katero se, odvisno od letnega časa zliva več ali manj vode. Otroci so se takoj usmerili nad in pod slap, sam pa sem imel seveda druge prioritete. Iskanje ni enostavno. Natančnost GPS naprave je slaba, signala mobilne telefonije pa večinoma ni. Kvarniško fotografijo si je dobro ogledati prej. In si bolje zapomniti podrobnosti. Sam sem odtaval predaleč in previsoko, preiskal nekaj skrivališč, za katera bi prisegel, da so na Larsovi fotografiji. Pa nič. Tik preden sem sprejel odločitev, da odidem brez najdbe – pravi zaklad je tako ali tako naravna lepota tega skritega kraja – me je razsvetljeno bunkeljska prijateljica usmerila na sumljivo mesto, iz katerega sem nekaj previdnih korakov kasneje le potegnil škatlico. Hura! Vpisal sem se, odložil Lego figurico in pohitel za ostalimi, ki so se že zbrali nad slapom in nestrpno čakali nadaljevanje dogodivščine.

Drugi slap je prav tako impresiven. Voda se po debeli lehnjakovi plasti zliva v smaragden tolmun. Štirinožni bunkeljski prijatelj ga je kljub zimskim temperaturam takoj preizkusil. Na tej točki se lahko manj pustolovski obrnejo in se vrnejo po isti poti, ostali pa nadaljujejo po Larsusovem priporočilu navzgor ob potoku. Sem ne zaide veliko pohodnikov. Potke so preraščene z bodičastim rastlinjem in lepše vidne le ob skalnih skokih ob slapovih, tako da je hoja pravzaprav po brezpotju. Mestoma so prehodi celo izpostavljeni, sploh v mokrem, in si je treba čeznje pomagati z rokami. Larsusov izziv smo sprejeli in bili nagrajeni z dogodivščino v divjini, v kateri bi zlahka posneli kako sceno iz Gospodarja prstanov. Mimo slapov in številnih skočnikov smo se zaradi podrtih dreves prebijali počasi. Celo malo prepočasi, zato smo se kakih 400 m pred izstopom na kolovoz usmerili navzgor po komaj vidni stezici in se priključili grebenu v bližini z GPS točko označenih ruševin.

Kdo se lahko upre fužem s tartufi?

Po treh in pol urah smo bili spet pri avtomobilih. Dan bi si lahko začinili še z obiskom zakladov pri nekaterih bolj ali manj oddaljenih znamenitostih, pa smo se raje odločili za najbližjo, ki mi jo je toplo priporočil sam lastnik zaklada in ljubitelj vodnih doživetij (pa naj gre za vodo v škornju, z neba ali mimo zaklada). Teh krajev se ne sme zapustiti brez primernega obroka fužev s tartufi in najboljša priložnost za izpolnitev te obveznosti je gostilna Belvedur, kjer je tudi eno od označenih parkirišč. Jedilni list je kratek, pa je izbira kljub temu težka. Pridružila se nam je še ekipa bojank, ki si je lakoto nabirala od zaklada do zaklada traila Šavrinke. Na zimsko nedeljsko popoldne smo bili večino časa edini gostje, kar je počasnemu kosilu dodalo še nekaj prvinskosti. Fuži s tartufi in stegno divjega prašiča izpod peke so bili prav tako izvrstni kot doživetje celega dneva.