Namig za izlet: Machova pot

Ste že slišali za machovo število? Seveda, kdo pa ni slišal za preboj zvočnega zidu in ob vojaških letalih podatek o hitrosti, zapisan v nenavadni enoti mach. In kaj ima to z zakladi? Jih lahko kdo pobira tako ekspresno, da je smiselno hitrost zapisati v tej enoti? Člani naše zloglasne ftf brigade, bi se hitro pohvalili, da na kraj, kjer se obeta prvi zapis v dnevnik, ne glede na (ne)varnost na cesti letijo vsaj s hitrostjo enega macha, če ne še kaj čez. Seveda, seveda, kdo bi temu oporekal. Pa naj vseeno zgolj omenimo, da je hitrost zvoka v zraku pri temperaturi 15 stopinj celzija enaka 340,5 m/s ali 1225,8 km/h. Prav toliko znaša en mach. Kar je hitro, je res hitro. Toda za nas, običajne smrtnike iz podalpske kokoške je machovo število zanimivo še zaradi nečesa. Čeprav wikipedija na žalost pri fiziku Ernestu Machu to komaj omeni, je principe gibanja telesa skozi zrak in posledice, ki jih to ima, proučeval ravno na gričih po Dolenjskem. Na posestvu, kamor se je njegov oče, na Češkem živeči Nemec Johann Mach preselil.

Johann je bil naravoslovec, ki je ob svojih poskusih sviloprejstva (očitno je ženo hotel presenetiti za novo leto s svilenim spodnjim perilom) menda po nesreči na prostost izpustil Jamamaje ali japonske sviloprejke, ki so se potem razširili od tam po celi Evropi. Ko že zadnje čase večkrat omenjamo tujerodne vrste in njihovo širjene. Kakorkoli. Toliko o družini Mach na kratko, o njih pa lahko izveste še precej več, če se napotite po Machovi poti, ki so jo člani društva, poimenovanega po tej rodbini, uredili med Malim in Velikim Slatnikom pri Novem mestu. Machovi poti? Kako se jo pa najde, se ji sledi? Izhodišč je več. Lahko se zapeljete do gostilne Štefan v Malem Slatniku, povprašate prav tam, če vaš štirikolestnik ne moti preveč, nato pa sledite rumenim markacijam v obliki knafelčeve, rumenim metuljčkom, puščicam. In še nekaj. Pred odhodom si vzemite kak večer nekaj časa, primite v roko knjigo Janeza Trdine Bajke in povesti o Gorjancih. Zgodbe vam bodo ob pohodu oživele pred očmi. V njih pa boste srečali tudi najmlajšo hčero Johanna Macha. V kateri zgodbi? Boste že videli …

Na Machovi poti je poleg pojasnilnih tabel o naravnih, kulturnih in vodnih znamenitostih tudi devet zakladov, postavljenih s strani tristomedvedov. Ki lepo odražajo pot in nam dajo za pohod še dodatno motivacijo. In kaj bomo na njej videli? Je naporna? Se splača z otroci? Sto vprašanj, nekaj enostavnih odgovorov. Zanimivo gozdno pohajanje vsekakor navduši. Poznojesenski gozd tudi. Zakladi pa kot vsaka serija od škatlice do škatlice. Pot ob potoku, vrbe, mesto kjer je stal mlin, zanimiv izvir. Že začetek obeta precej. Nadaljevanje je zgolj boljše. Mach in njegovi metulji. Svila in pobeg (o svilenem ženskem spodnjem perilu pa – žal – nič). Travniki in vasi. Gaber je super. Trdinova luknja tudi. Močvare, veverica na poti. Škrati in palčki. Cerkev sredi vasi, kraj, kjer je stal dvorec. Škratova graščina, jazbečevo domovanje. Toliko zanimivega že za nas odrasle, da o otrocih in njihovem navdušenju ne govorimo. Saj je pot tudi zanje ravno prava. Vzponov skorajda ni, tistih nekaj kilometrov bodo pa zanesljivo že prehodili. Ob vseh zanimivostih jim bo čas minil kot bi mignil. Če imajo dodatno motivacijo ob igri “kdo ga najde prej”, pa še toliko bolj. Pa srečno!